Jedro

Tožnik, ko je tekel po neravnem terenu, po klancu navzdol in po gozdu v okviru lova na kršitelja javnega reda in miru oziroma storilca prekrškov, kljub ustrezni skrbnosti ni mogel imeti pod nadzorom vseh okoliščin in jih popolno obvladati ter preprečiti nastanka škode, pri čemer ni bistveno, kdaj točno, na kakšen način konkretno in v katerem predelu gozda se je tožnik poškodoval.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišče prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.756,52 EUR nadomesti z zneskom 618,87 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, (1) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2011 dalje do plačila ter (3) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.756,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (2).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca, saj okoliščine, da je v tej zadevi šlo za patruljiranje in tek za storilcem oziroma kršiteljem javnega reda in miru, ne omogočajo tega zaključka. Opravljanje nalog patruljiranja samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti, ne glede na možne nepredvidljive situacije. Prav tako tek za kršiteljem javnega reda in miru, četudi po neravnem terenu po klancu navzdol, za povprečnega policista ne predstavlja nadpovprečnega tveganja za nastanek škode. Tožniku ni grozila nobena konkretna nevarnost, poleg tega je usposobljen za tako delo. Tožnik se med lovljenjem ni spotaknil, ni nerodno stopil niti padel. Tek po neravnem terenu v naravi je v vsakdanjem življenju nekaj običajnega. Praksa pa je tudi zavzela stališče, da tek po neravnih, mokrih in spolzkih tleh v popolni bojni opremi oziroma v okviru urjenja ne pomeni nevarne dejavnosti. Prav tako je treba upoštevati, da je kriteriji nevarnosti pri ocenjevanju dela policista višji, kot je pri ocenjevanju podobnih dejavnosti v civilnem življenju. Poleg tega tožnik s svojim ravnanjem, s katerim ni varoval ne premoženja ne ljudi, ni ravnal sorazmerno oziroma smotrno. Izpodbijana odločitev tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni pojasnilo, katere so tiste okoliščine, ki delo policista na intervenciji opredeljujejo kot delo s povečano nevarnostjo. Ker je sodišče napačno odločilo o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških. Podrejeno še navaja, da sodišče ne bi smelo ugotavljati uspeha ločeno po temelju in po višini, saj ugotavljanje temelja ni povzročilo nastanka znatnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožena stranka s pritožbo neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je njen zavarovanec objektivno odškodninsko odgovoren za tožnikovo škodo. V obravnavanem primeru je bila tožniku (policistu) povzročena škoda pri delu oziroma ko je lovil kršitelja javnega reda in miru. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik skupaj s sodelavcem poslan v patruljo na opazovanje po mestu C. v predelu ..., da sta naletela na voznika, ki je delal prekrške, da se vozilo na njune signale ni ustavilo, temveč je voznik začel bežati, da se je vozilo ustavilo blizu gozda, iz njega pa sta skočila voznik in sopotnik ter zbežala proti gozdu, da sta jima tožnik in njegov sodelavec sledila in tekla za njima po neravnem terenu, po klancu navzdol in po gozdu, pri tem pa si je tožnik poškodoval levi gleženj. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnikovo delo v opisanih okoliščinah predstavljalo nevarno dejavnost. 6. Obligacijski zakonik (OZ) ne opredeljuje pojma nevarna dejavnost. Gre za pravni standard, katerega vsebino mora napolniti sodišče. Nevarna dejavnost je takšna človekova aktivnost, iz katere izvira povečana nevarnost. Biti mora takšna, da pomeni v okoliščinah, ki jih kdo ustvarja, posebno nevarnost, zlasti zato, ker jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako pravočasno odvrniti grozečo škodo. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik, ko je tekel po neravnem terenu, po klancu navzdol in po gozdu v okviru lova na kršitelja javnega reda in miru oziroma storilca prekrškov, kljub ustrezni skrbnosti ni mogel imeti pod nadzorom vseh okoliščin in jih popolno obvladati ter preprečiti nastanka škode, pri čemer ni bistveno, kdaj točno, na kakšen način konkretno in v katerem predelu gozda se je tožnik poškodoval. Kriterij za presojo nevarnosti za policiste je res višji kot za ostale, na kar pravilno opozarja tožena stranka, vendar pa so ugotovljene okoliščine dosegle prag tudi tega višjega kriterija. Na tem mestu pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe o neobrazloženosti izpodbijane odločitve še dodaja, da je sodišče prve stopnje jasno navedlo, katere so tiste konkretne okoliščine, ki nudijo podlago za zaključek, da je šlo za povečano nevarnost. 7. Ker so konkretne okoliščine terjale hitro ukrepanje in ker je storilec, ki ga je lovil tožnik, naredil več prekrškov v prometu, pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da tožnikovo ravnanje (lovljenje storilca prekrškov, ki je vključevalo tek po neravnem terenu, po klancu navzdol in gozdu), s katerim sicer ni bilo neposredno varovano življenje in premoženje ljudi, temveč zgolj posredno, ni bilo sorazmerno in smotrno. Primer sodne prakse, ki ga navaja pritožba (II Ips 158/99) z obravnavano zadevo ni primerljiv, saj je v tistem primeru policist pomagal odstranjevati vozilo s cestišča po prometni nesreči. 8. Prav tako z obravnavanim primerom niso primerljivi primeri II Cp 2386/2010, II Ips 523/2002 in II Ips 314/2004, saj se nanašajo na vajo oziroma usposabljanje policistov oziroma vojakov, ne pa na konkretno izvajanje službenih nalog. Nadalje ni primerljiv primer II Cp 2752/2012, saj je šlo v tisti zadevi zgolj za hiter, eksploziven tek policista za voznikom, ki je skušal pobegniti, in ne tudi za tek po neravnem terenu, po klancu navzdol in po gozdu. Prav tako z obravnavanim primerov ni primerljiva zadeva II Cp 845/2009, saj je bila v tisti zadevi škoda policista posledica krivdnega ravnanja tretje osebe. Do ostalih dveh primerov sodne prakse, na katera se sklicuje tožena stranka, se pritožbeno sodišče ni moglo opredeliti, saj nista objavljena.

9. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje o temelju tožbenega zahtevka pravilna (1).

10. Tožena stranka pa utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Pravilno je stališče tožene stranke, da v konkretni pravdni zadevi ni razlogov za vrednotenje uspeha ločeno „po temelju“ in „po višini“. Sodna praksa dopušča vrednotenje uspeha ločeno „po temelju“ in „po višini“, pri čemer je končno vrednotenje uspeha rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov, v tistih odškodninskih sporih, kjer je dejansko stanje sporno tako v zvezi z obstojem temelja tožbenega zahtevka kot tudi glede višine in je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. V obravnavani zadevi je bilo sicer sporno tudi dejansko stanje v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, vendar pa ugotavljanje temelja ni povzročilo znatnih stroškov. Sodišče prve stopnje je namreč zaradi ugotavljanja temelja odškodninske odgovornosti v dokaznem postopku izvedlo le dokaz z zaslišanjem tožnika in ene priče ter vpogledalo v listinske dokaze. Tožnik je v tej pravdni zadevi zahteval plačilo odškodnine v znesku 6.000,00 EUR, prisojenih pa mu je bilo 1.700,00 EUR, kar pomeni, da je tožnikov uspeh 28,33 %, uspeh tožene stranke pa 71,67 %. Od odmerjenih stroškov (2) zato tožniku v skladu z uspehom pripada 640,37 EUR, toženi stranki pa 21,50 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 618,87 EUR in ne 1.756,52 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 3. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 1.756,52 EUR nadomestilo z zneskom 618,87 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen).

12. Tožena stranka je uspela s pritožbo le v stroškovnem delu, ni pa uspela glede glavne stvari, ki je merilo za uspeh. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Tožena stranka ne izpodbija odločitve o višini prisojene odškodnine, zato je pritožbeno sodišče ta del odločitve preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), in pri tem ugotovilo, da ti niso podani.

(2) Pritožbeno sodišče je upoštevalo neizpodbijano prvostopno odmero stroškov.