Jedro

Nenavzočnost strank na pritožbeni seji, ker sta bila obs. in zagovornik v redu obveščena, čeprav je zagovornik predlagal preložitev seje, ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku, ker je pritožbeno sodišče ravnalo v skladu z določbami čl. 371 ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po členu 245/I KZ SFRJ in obsojen na zaporno kazen. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor. Obsojencu ter soobsojencema je bil izrečen varnostni ukrep odvzema zaseženih 770 g heroina, naloženo pa jim je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

V zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, ki jo vlaga "iz vseh razlogov ZKP", zagovornik predlaga, naj se napadeni sodbi spremenita tako, da se obsojenec oprosti obtožbe, podrejeno pa, naj se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Zagovornik nima prav, ko meni, da je bila s tem, ko višje sodišče ni upoštevalo predloga zagovornika za preložitev javne seje, kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Kršitev pravice do obrambe je lahko razlog za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe le, če je bila zagrešena na glavni obravnavi (člen 427 točka 3 ZKP). V obravnavanem primeru bi torej lahko šlo le za morebitno kršitev določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku. Po spoznanju senata Vrhovnega sodišča RS pa tudi taka kršitev ni bila podana. Pritožbeno sodišče je namreč ravnalo v skladu z določbami člena 371 ZKP: o seji senata je, poleg pristojnega javnega tožilca, obvestilo obs. in njegovega zagovornika odvetnika, ker je tako zahteval zagovornik v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (list. št. 223). Res je sicer nato zagovornik s pismeno vlogo predlagal pritožbenemu sodišču, naj sejo preloži zaradi zasedenosti zagovornika z drugo obravnavo pred sodiščem, vendar na tak predlog višje sodišče ni bilo vezano ter je lahko po določbi člena 371/IV ZKP, ker sta bila obs. in njegov zagovornik v redu obveščena (kar dokazujeta povratnici v spisu pritožbenega sodišča), opravilo sejo tudi brez njune navzočnosti. Nenavzočnost strank na pritožbeni seji, ob izpolnjenih pogojih po pravkar navedeni določbi člena 371/IV ZKP, torej nima tistih posledic kot na glavni obravnavi, ki jo je treba, če stranke niso navzoče, preložiti (člen 299 in sledeči ZKP). Po povedanem uveljavljena kršitev določb kazenskega postopka ni bila zagrešena. Kar pa zadeva nadaljnje trditve zagovornika, po katerih je bila v napadeni pravnomočni sodbi napačno ugotovljena zavest storilca o skupnem delovanju s sostorilci, saj naj bi šlo pri obs. M. le za pomoč, storjeno iz malomarnosti in da bi moral biti zato in ker je dejanje storil iz kolegialnosti in ne iz koristoljubnosti, mileje kaznovan, pa se z njimi uveljavlja le, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno oziroma da izrečena kazen ni primerna, kar pa se v tem postopku ne more uveljavljati (člen 427 ZKP).

Po povedanem v napadeni pravnomočni sodbi ni bila zagrešena kršitev kazenskega postopka, ki jo je uveljavljal zagovornik, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne odmere kazni pa zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni mogoče vložiti. Po povedanem zagovornikova zahteva ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti (člen 429 v zvezi s členom 421 ZKP).

Zagovornik je tudi predlagal, naj se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. Temu predlogu senat Vrhovnega sodišča RS ni ugodil, ker ni bilo utemeljenih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo zahtevi ugodeno (člen 428/V ZKP).

Določbe ZKP prejšnje Jugoslavije so bile v tej odločbi uporabljene v zvezi s členom 4/I ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).