Jedro

Med več možnimi zdravstvenimi posegi, ki imajo primerljive učinke, se izbere oziroma predlaga tistega, ki najmanj posega v osebno integriteto osebe, najmanj omejuje njeno osebno svobodo in ima najmanj neželenih učinkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je predlog za sprejem na zdravljenje v nadzorovano obravnavo nasprotne udeleženke A. A. utemeljen (I. točka izreka). Odločilo je, da se nasprotna udeleženka sprejme na zdravljenje v nadzorovano obravnavo do dne 25. 9. 2022 (II. točka izreka). Za koordinatorke nadzorovane obravnave je določilo B. B, C. C. in D. D. Določilo je, da koordinatorke nadzorovane obravnave lahko od nasprotne udeleženke zahtevajo, da se udeležuje določenih dejavnosti zaradi zdravljenja, da se zdravi v skladu z načrtom nadzorovane obravnave, da prebiva v določenem kraju, oziroma, da zagotovi koordinatorkam nadzorovane obravnave dostop do prostorov, kjer biva (III. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu se je pritožila nasprotna udeleženka po pooblaščenki, ki jo zastopa po uradni dolžnosti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v povezavi z 366. členom ZPP, zlasti pa iz razloga bistvene kršitve določb postopka po 14. alineji drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za sprejem v nadzorovano obravnavo zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da izpodbijani sklep nima obrazložitve glede bistvene predpostavke za presojo dopustnosti zdravljenja v nadzorovani obravnavi, in sicer glede vprašanja, ali se nasprotna udeleženka lahko zdravi v nadzorovani obravnavi. Nasprotna udeleženka se ves čas postopka, že od uvedbe dalje, odločno upira zdravljenju v nadzorovani obravnavi in zaslišana tudi jasno pove, da ne bo jemala medikamentozne terapije, ne bo sodelovala s koordinatorkami nadzorovane obravnave, izrecno ne želi, da jo koordinatorke obiskujejo na domu in da je glede na stanje v družini obisk koordinatork na domu zanjo močno moteč in ga zavrača. Meni, da ni pogojev, da bi se nasprotna udeleženka lahko ustrezno zdravila v domačem okolju. Nadzorovana obravnava se vodi v domačem okolju z osebo, ki ne potrebuje bolnišničnega zdravljenja, izkaže pa pripravljenost, da bi pri njej sodelovala. Predvsem je pomembno, da oseba jemlje terapijo, najbolje depo terapijo. Ob tem, da nasprotna udeleženka ne jemlje zdravil in tudi odločno pove, da jih ne bo jemala v prihodnje, da nima depo terapije in je odklonilna do uvedbe nadzorovane obravnave, po prepričanju pooblaščenke nima nobenega smisla, da bi se nadzorovana obravnava uvedla, saj bi bila le sama sebi namen, zdravstveno stanje nasprotne udeleženke pa se ne bi izboljšalo oziroma stabiliziralo. Sodišče bi moralo v svojem sklepu obrazložiti, zakaj kljub nestrinjanju nasprotne udeleženke meni, da je podan pogoj po 5. alineji drugega odstavka 80. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), pa tega ni storilo. Nasprotna udeleženka podrejeno izpostavi tudi, da ni podan pogoj po 3. alineji drugega odstavka 80. člena ZDZdr - da je nasprotna udeleženka že ogrožala svoje življenje ali življenje drugih ali če je že huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročala hudo premoženjsko škodo sebi in drugim. Nesporno je, da je bila nasprotna udeleženka od leta 2017 dalje trikrat hospitalizirana v Psihiatrični bolnišnici X., vendar je bila hospitalizacija potrebna zaradi nekritičnosti do potrebe po jemanju zdravil, medtem ko ni izkazano, da bi nasprotna udeleženka res kdajkoli huje ogrožala svoje zdravje/zdravje drugih, še manj pa povzročila hudo premoženjsko škodo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tudi sedaj nasprotna udeleženka ne navaja heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli, je pa neuvidevna do potrebe po zdravljenju in prejemanju psihofarmakoterapije. Izpostavlja še, da izvedenec ugotovi, da je pri nasprotni udeleženki potek psihične motnje relativno ugoden, saj je epizodičen, to je, da se zgolj občasno ponavlja. Posledično ni mogoče šteti, da ima nasprotna udeleženka ves čas hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja. Zato bi bilo treba upoštevati tudi mnenje nasprotne udeleženke, ki zdravljenje v nadzorovani obravnavi odločno odklanja in ga ne želi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Nadzorovana obravnava, to je obravnava oseb s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo, predstavlja ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena URS).1 Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz drugega odstavka 80. člena ZDZdr. Ta določa, da je zdravljenje osebe v nadzorovani obravnavi dopustno, če so kumulativno izpolnjeni vsi naslednji pogoji: če gre za osebo s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo; če se je že zdravila v psihiatrični bolnišnici brez privolitve; če je že ogrožala svoje življenje ali življenje drugih ali če je huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročila hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če se oseba lahko ustrezno zdravi v domačem okolju.

5. Sodišče prve stopnje je vse v prejšnjem odstavku navedene kriterije povsem pravilno presodilo.

6. Nasprotna udeleženka ima hudo in ponavljajočo se duševno motnjo, saj, kot izhaja iz mnenja izvedenca, trpi za paranoidno shizofrenijo. Navedena bolezen je opredeljena kot psihična motnja iz sklopa psihotičnih psihičnih motenj, ki se klinično kaže predvsem s porušenim stikom z realnostjo, zaradi izkrivljanja mišljenja in zaznavanja ter čustvovanja, ki je neustrezno in otopelo. Izvedenec je ugotovil, da ima nasprotna udeleženka v sklopu svoje bolezni vsebinske in formalne motnje mišljenja, ki hudo krnijo njen stik z realnostjo. Hkrati gre pri nasprotni udeleženki za ponavljajočo se psihično motnjo, z epizodičnim potekom, saj je bila nasprotna udeleženka, kot izhaja iz priloženih spisov (Pr 175/2020 Pr 148/2020 in Pr 287/2021), že večkrat hospitalizirana brez privolitve (prvi in drugi pogoj iz drugega odstavka 80. člena ZDZdr), čemur v pritožbi pritrjuje tudi sama nasprotna udeleženka.

7. Izpolnjena sta tudi tretji in četrti pogoj, ki ju določa drugi odstavek 80. člena ZDZdr, saj je, kot izhaja iz mnenja izvedenca, nasprotna udeleženka v preteklosti že ogrožala svoje zdravje zaradi nekritičnosti do potrebe po sprejemanju psihofarmakoterapije. S tem je povezano tveganje za ojačanje psihotične epizode in za pojavljanje rezistence tovrstne epizode na zdravljenje. Kot izhaja tako iz razgovora z nasprotno udeleženko, ki ga je opravil izvedenec, kot njenega zaslišanja, nasprotna udeleženka trenutno ne jemlje zdravil, s čimer, glede na postavljeno diagnozo in nevarnosti v primeru opuščanja zdravil, ki jih je pojasnil izvedenec, tudi sedaj hudo ogroža svoje zdravje. Tovrstno ogrožanje je nedvomno posledica njene duševne motnje, katere sestavni del je, kot je ugotovil izvedenec, hudo okrnjen stik z realnostjo, zaradi katerega nasprotna udeleženka nima uvida v nujnost jemanja zdravil. Pritožbena navedba, da ni izkazano, da bi nasprotna udeleženka kdajkoli huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih, tako ne drži. Kot je pojasnil izvedenec, je ob opustitvi farmakoterapije pri nasprotni udeleženki pričakovati dodatno poslabšanje psihičnega stanja vse do potrebe po bolnišnični psihiatrični obravnavi. Pojavilo bi se tveganje za heteroagresivno vedenje, saj bi nasprotna udeleženka tudi prijateljska in nevtralna dejanja drugih, pod vplivom vsebinskih motenj mišljenja (nanašalno preganjalnih blodenj in paralogičnih sklepanj), lahko razlagala kot usmerjene proti njej in nanje reagirala z agresivnim vedenjem.

8. Pritožbena navedba, da ni pogojev, da bi se nasprotna udeleženka lahko ustrezno zdravila v domačem okolju, saj tako zdravljenje zavrača, ni utemeljena. Izvedenec je nasprotno udeleženko obiskal na njenem domu in tam z njo opravil razgovor, iz česar je moč sklepati, da nasprotna udeleženka ni v celoti odklonilna do prejema zdravstvene pomoči na domu. Iz mnenja izvedenca izhaja, da pri nasprotni udeleženki obstaja možnost zdravljenja v nadzorovani obravnavi in v domačem okolju, saj je sposobna sprejeti navodila drugih ob zunanji motivaciji. Meni, da je sposobna sprejeti načrt nadzorovane obravnave, ki bi vključeval tudi ambulantno psihiatrično obravnavo in prejemanje psihofarmakoterapije, v primeru nezadostnega sodelovanja tudi z uporabo antipsihotika s podaljšanim sproščanjem za intramuskularno odmerjanje. Kot pojasni izvedenec, tovrstno zdravilo preprečuje prikrito nesodelovanje pri zdravljenju, s katerim, kot že pojasnjeno zgoraj, nasprotna udeleženka ogroža lastno zdravje. S pritožbenimi navedbami, usmerjenimi zgolj v trenutno verbalno izražanje odklanjanja zdravljenja, brez upoštevanja vpliva bolezni nasprotne udeleženke (zlasti hudo motenega stika z realnostjo) na tovrsten odnos do zdravljenja, tako nasprotna udeleženka ni mogla uspeti.

9. Glede na to, da je izvedenec podal mnenje, da je zaradi duševne motnje sposobnost obvladovanja svojega ravnanja nasprotne udeleženke hudo motena, saj je pod vplivom blodnjavih vsebin, vendar pa je ob pomoči drugih sposobna korigirati svoje vedenje in upoštevaje, da je glede na zdravstveno stanje nasprotne udeleženke alternativa le še bolj omejujoč ukrep (sprejem na zdravljenje brez privolitve), je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se nasprotno udeleženko sprejme na zdravljenje v nadzorovano obravnavo, pravilna. Navedena odločitev tudi pravilno zasleduje cilj, določen v drugem odstavku 8. člena ZDZdr, ki določa, da mora biti zdravstveni poseg sorazmeren z njegovim namenom; med več možnimi zdravstvenimi posegi, ki imajo primerljive učinke, se izbere oziroma predlaga tistega, ki najmanj posega v osebno integriteto osebe, najmanj omejuje njeno osebno svobodo in ima najmanj neželenih učinkov.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Glej smiselno Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015.