Jedro

Iz celotnega spisa in tudi pritožbe je razbrati, da predlagateljica očetu pripisuje odgovornost za nezgodo sina in da prav na tem dogodku v veliki meri gradi svojo tezo o očetovi neprimernosti za stike z otroki in njihovi domnevni ogroženosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo in temu mnenju se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da je šlo za enkratni dogodek v preteklosti, ki sam po sebi še ne more dokazovati, da oče ne bi bil primeren za vzgojo oziroma stike z otroki. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko se ni spuščalo v vprašanja v zvezi z odgovornostjo za to nezgodo in ko ni dopustilo razprave glede načina in vzrokov za razpad zunajzakonske skupnosti ter glede nasilja nad predlagateljico (kar neutemeljeno očita sodišču prve stopnje pritožba), saj predmet tega postopka ni presoja, kdo je odgovoren za nezgodo in kaj se je dogajalo med udeležencema postopka, temveč vprašanje, ali so se v času od določitve stikov (januarja 2020) okoliščine pri otrocih in/ali starših oziroma koristi otrok tako spremenile, da terjajo poseg v s poravnavo dogovorjeni režim stikov.

V nepravdnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in koristih otrok, je zelo pomembno, da se sliši mnenje otrok, kolikor so ga otroci sposobni izraziti (primerjaj 96. člen ZNP-1). Zakon ne določa starostne meje, kdaj se šteje, da je otrok sposoben izraziti svoje mnenje, starost 15 let pa določa kot mejo, ko ima otrok (če to želi) pravico tudi aktivno sodelovati v postopku (drugi odstavek 45. člena ZNP-1).

Evidentno je, da 15 let star fant, ki lahko uspešno zaključi osmi razred osnovne šole (pa četudi z nekaj učne pomoči in prilagoditve), ni na ravni štiri- do petletnega otroka in je tudi zmožen izraziti svojo voljo in mnenje brez tuje pomoči. Pritožnica z obširnimi navedbami, da naj B. ne bi bil sposoben sam izraziti svoje volje in želja o stikih z očetom, diskriminira in neutemeljeno invalidizira lastnega otroka. Pri tem se pritožnica tudi logično zapleta: tako na primer v pritožbi obširno navaja, da ne CSD ne sodišče naj ne bi bila sposobna opraviti razgovora s tako hudo poškodovano osebo, hkrati pa se sklicuje na to, da je s svojo izjavo sodišču prenesla »pravo voljo« B. (peti odstavek na drugi strani pritožbe); pritožnica ni po izobrazbi ne nevrologinja ne pedopsihiatrinja ne druga medicinska strokovnjakinja, temveč pravnica – enako kot razpravljajoča sodnica. Ni jasno, na čem pritožnica gradi svoje prepričanje, da je ona sposobna ugotoviti in prenesti pravo voljo »tako hudo poškodovane osebe,« hkrati pa to zmožnost odreka tako sodišču kot strokovnjakom centra za socialno delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagateljica mora nasprotnemu udeležencu povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 238,93 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

_Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:_

1. Udeleženca postopka sta bivša partnerja, ki imata tri skupne otroke: A. (16 let), B. (15 let) in C. (11 let). V zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II N 1073/2019 sta 10. 1. 2020 sklenila sodno poravnavo, s katero je bilo med drugim dogovorjeno, da se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo materi, oče se je zavezal plačevati preživnino (120 EUR za vsakega otroka), stiki pa so bili določeni vsak torek popoldan, ko oče prevzame otroke ob 15.00 uri in jih ob 18.00 uri pripelje nazaj, nadalje vsak četrtek popoldne, ko oče prevzame otroke ob 16.00 uri in jih pripelje naslednji dan (v petek zjutraj v šolo), vsak drugi vikend, ko oče prevzame otroke v soboto ob 16.00 uri in jih pripelje nazaj v nedeljo ob 19.00 uri, in vsak četrti vikend, ko oče prevzame otroke v petek ob 20.00 uri in jih pripelje nazaj v nedeljo ob 19.00 uri.

2. Dne 27. 7. 2020 je predlagateljica vložila predlog za spremembo stikov in med drugim (nekoliko poenostavljeno) predlagala, da se stiki očeta z B. spremenijo tako, da dokler je predlagateljica na bolniškem staležu zaradi nege B., potekajo ob torkih in četrtkih po eno uro, med vikendom pa jih ni, ko pa predlagateljica ne bo več v bolniškem staležu, se uredijo postopoma drugače glede na mnenje izvedenca. Glede A. in C. je predlagala, da se stiki med tednom ukinejo. Z dopolnitvijo z dne 15. 9. 2020 je predlagala popolno ukinitev stikov in podredno izvajanje stikov pod nadzorom CSD.

3. Prvotni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, spremenjenega in podrednega pa zavrglo.

_Pritožbeni postopek:_

4. Zoper sklep se pritožuje predlagateljica, ki med drugim navaja, da sodišče ni ugotavljalo razlogov, iz katerih izhaja, ali je prišlo do bistvene spremembe obstoječega stanja, ki terja spremembo stikovanj. Obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in vsebinami listin, ki jih je sodišče vpogledalo. Jasno izražene želje otroka v 15. letu starosti je pritožnica »zgolj prenesla sodišču in meni, da izražajo pravo voljo otroka, saj je željo oblikoval po dolgotrajni psihološki in psihiatrični obravnavi.« Neupoštevanje mnenja otroka je diskriminatorno do otroka. Sodišče je vehementno zaključilo, da ne potrebuje izvedenca pedopsihiatrije za razgovor z B., glede izvedenca nevropediatrične stroke pa se sploh ni opredelilo. CSD ni usposobljen za opravljanje razgovorov s tako hudo poškodovanimi osebami, saj s temi znanji ne razpolaga. Dopis URI Soča z dne 22. 10. 2020 je sodišče nepravilno uporabilo namesto izvedenca nevropediatrične stroke. Sodišče ni podalo mnenja o tem, kakšne posledice bi lahko imel B. v primeru okužbe s COVID-19 glede na hude možganske poškodbe in težave z dihanjem. B. voljo glede stikov z očetom bi lahko ugotovil zgolj izvedenec pedopsihiatrične stroke. Obširno razlaga o poškodbi mladoletnega B. in njegovem zdravljenju. Ni ji bila omogočena razprava glede B. poškodbe. Sodišče prispevka očeta in s tem njegovega neustreznega ravnanja ni obravnavalo. Sodišče ni uporabilo drugega dela mnenja psihiatrinje dr. E. o družinski terapiji, ki so jo otroci obiskovali po dogodku družinskega nasilja ob razpadu skupnosti. Navedbe otrok na razgovoru niso bile predstavljene na glavni obravnavi, zato je bila kršena kontradiktornost v postopku.

5. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

_Uvodno in glede procesnih kršitev:_

7. Pritožba je pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato se od obrazložene pritožbe pričakuje, da bo vzpostavila vsebinski dialog z razlogi izpodbijane odločbe. Le takšna pritožba omogoča presojo utemeljenosti pritožbenih navedb na eni strani in pravilnosti izpodbijane odločbe na drugi strani. Ponavljanje navedb, ki jih je stranka že podala na prvi stopnji, brez konkretizirane vsebinske kritike razlogov sodišča prve stopnje, ne zadošča. 8. Pritožba očita sodišču prve stopnje različne kršitve določb postopka, deloma se ta kritika prepleta s kritiko dokazne ocene. Zato bo na nekatere teh očitkov odgovorjeno v nadaljevanju, ko se bo pritožbeno sodišče opredeljevalo do dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Predlagateljica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo razlogov, iz katerih izhaja, ali je prišlo do take bistvene spremembe obstoječega stanja, ki terja spremembo stikovanj. Navedeno evidentno ne drži, saj je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo obširne, jasne in preverljive razloge. Navedbe o »nepravilni uporabi materialnega predpisa« (ni jasno, katerega) so pavšalne in jih niti ni mogoče preizkusiti.

10. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče izvedlo vse potrebne dokaze in da je imelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka dovolj podlage za presojo utemeljenosti oziroma neutemeljenosti predloga (3. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, če oceni, da so določeni dokazi nepotrebni oziroma, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka imelo dovolj podlage za odločitev. Na kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku2) pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora biti ta kršitev konkretizirana. V primeru zavrnitve dokaznih predlogov to pomeni, da mora pritožnik jasno navesti, za dokazovanje katerega pravno pomembnega dejstva je predlagal domnevno neutemeljeno zavrnjeni dokaz.

11. Glede prič dr. F. in dr. G. ter izvedenca »nevropediatrične« stroke3 pritožba navaja, da je te dokaze predlagala v zvezi z ugotavljanjem volje mladoletnega B., vendar je sodišče prve stopnje to voljo zanesljivo ugotovilo z drugimi dokazili (več o tem v nadaljevanju obrazložitve); glede dr. G. še (nejasno) navaja, da naj bi izpovedovala o izvajanju B. pouka med rehabilitacijo in o epidemioloških ukrepih v času epidemije COVID-19, vendar ne pojasni, kakšno zvezo ima to s stiki (glede epidemije COVID-19 prav tako sledijo razlogi v nadaljevanju).

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče v izpodbijani sodbi (pravilno: sklepu) uporabilo tudi mnenje CSD »iz leta 2019« (pritožbeno sodišče lahko le ugiba, da ima pritožnica v mislih mnenje z dne 19. 12. 2019 v prilogi B7) in sklep o začasni odredbi v zadevi I Z 43/2019 z dne 16. 9. 2019 (priloga B3), o katerih se predlagateljica ni mogla izjaviti. Ti listini je nasprotni udeleženec priložil odgovoru na predlog z dne 7. 8. 20204 in sodišče ju je vpogledalo na naroku 7. 10. 2020 (zapisnik na list. št. 68), zato so očitno neresnične pritožbene navedbe, da sodišče tega dokaza ni izvajalo na glavni obravnavi in tudi ni »sporočilo strankam, da bo ta dokaz izvajalo.« Ni dvoma, da se je predlagateljica imela možnost izjaviti o teh listinah, zato je nepomembno, če sta bili izdelani oziroma izdani v drugem postopku. Kaj ima pritožnica v mislih s »pristranskim upoštevanjem,« ni jasno; prav tako ne drži, da načelo kontradiktornosti »ne dovoljuje uporabe mnenj, ki so bila izdelana v drugih postopkih.« Slednje bi deloma in z različnimi možnimi izjemami držalo za izvedensko mnenje v smislu 243. do 256. člena ZPP, vendar sodišče prve stopnje mnenja CSD z dne 19. 12. 2019 ni uporabilo v tem svojstvu, temveč kot listino v smislu 224. do 228. člena ZPP.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da izjave A. in C. z neformalnega razgovora niso bile predstavljene na glavni obravnavi. Iz zapisnika glavne obravnave (ki je javna listina v smislu 224. člena ZPP) z dne 11. 7. 2022 je razvidno (list. št. 415), da je razpravljajoča sodnica udeleženca seznanila z neformalnima razgovoroma z dne 4. 10. 2021 in 2. 2. 2022. Iz zapisnika ni razvidno, da bi predlagateljica v zvezi s to predstavitvijo karkoli ugovarjala, zahtevala dodatna pojasnila (je pa na naroku podajala različne druge navedbe in bila tudi v drugo zaslišana) ali grajala procesne kršitve, zato pritožbeno sodišče šteje, da ji je bila dana možnost izjave v zvezi s tema neformalnima razgovoroma. V nadaljevanju pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje izpustilo nekatere A. izjave, s čimer nehote potrjuje, da je z vsebino A. izjave seznanjena. Obširno tudi komentira A. izjavo glede dopustovanja na morju (navedbe o Maredi, Škofijah, dermatoloških in drugih zdravstvenih težavah), vendar niti ni jasno, kateri del razlogov sodišča prve stopnje s tem želi izpodbiti; poleg tega te navedbe, četudi bi držale (da A. ni pustila z očetom v Maredo zaradi njenega zdravstvenega stanja), v ničemer ne spremenijo bistvenih delov neformalnih izjav otrok – da si vsi trije želijo stikov z očetom (več o tem v nadaljevanju).

14. Predlagateljica v pritožbi omenja zahtevek z dne 27. 9. 2022. Sodišče prve stopnje je obravnavanje zadeve zaključilo 11. 7. 2022 in istega dne tudi sprejelo odločitev, zato njenih poznejših zahtevkov ni niti moglo niti smelo upoštevati.

15. Neutemeljene in pavšalne so pritožbene navedbe glede negativne nastrojenosti sodnice zoper predlagateljico; če predlagateljica meni, da je sodnica pristranska, bi morala v rokih in na način, ki jih predvidevajo procesni predpisi, predlagati njeno izločitev, česar pa ni storila. V zvezi z navedbo, da je sodišče pavšalno obtožilo mamo, da ima slabo mnenje o očetu, pritožbeno sodišče prvič pojasnjuje, da ta okoliščina niti ni odločilno dejstvo v zadevi (ne vpliva na vprašanje, ali so se razmere tako spremenile, da bi bilo treba stike spremeniti). Sicer pa se strinja, da je ta ocena prvostopenjskega sodišča pravilna. To potrjujejo tako nenehni očitki glede B. nesreče kot tudi prostaška SMS sporočila, v katerih predlagateljica blati nasprotnega udeleženca.

_Glede dejanskega stanja – splošno:_

16. V postopku se pogosto omenja nesrečni dogodek iz leta 2020, ko se je takrat 12-letni B. na stiku z očetom hudo poškodoval, ko je pri spustu s kolesom z ... z veliko hitrostjo trčil v zid. Utrpel je hude možganske poškodbe, bil dalj časa v komi, nakar se je njegovo zdravstveno stanje izboljšalo, vendar okrevanje še ni končano. Iz celotnega spisa in tudi pritožbe je razbrati, da predlagateljica očetu pripisuje odgovornost za to nezgodo in da prav na tem dogodku v veliki meri gradi svojo tezo o očetovi neprimernosti za stike z otroki in njihovi domnevni ogroženosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo in temu mnenju se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da je šlo za enkratni dogodek v preteklosti, ki sam po sebi še ne more dokazovati, da oče ne bi bil primeren za vzgojo oziroma stike z otroki. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko se ni spuščalo v vprašanja v zvezi z odgovornostjo za to nezgodo in ko ni dopustilo razprave glede načina in vzrokov za razpad zunajzakonske skupnosti ter glede nasilja nad predlagateljico (kar neutemeljeno očita sodišču prve stopnje pritožba), saj predmet tega postopka ni presoja, kdo je odgovoren za nezgodo in kaj se je dogajalo med udeležencema postopka, temveč vprašanje, ali so se v času od določitve stikov (januarja 2020) okoliščine pri otrocih in/ali starših oziroma koristi otrok tako spremenile (primerjaj osmi odstavek 141. člena Družinskega zakonika5), da terjajo poseg v s poravnavo dogovorjeni režim stikov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tovrstne okoliščine niso podane.

17. Pritožnica ne zatrjuje, da bi oče redoma, večkrat z otroki izvajal nevarne dejavnosti ali jih vključeval v nevarne adrenalinske športe, zato zgolj na podlagi enega nesrečnega dogodka še ni mogoče delati zaključkov o očetovi generalni neprimernosti in nevarnosti za otroke. Enako velja tudi za (sicer pavšalne, nekonkretizirane in neizkazane) pritožbene navedbe o načinu in vzrokih za razpad zunajzakonske skupnosti in nasilju nad predlagateljico, saj to nima neposredne zveze z vprašanjem, ali je stike treba spremeniti. Zunajzakonska skupnost udeležencev postopka je razpadla že pred sklenitvijo sodne poravnave, s katero so bili določeni stiki, zato te okoliščine že pojmovno ne morejo pomeniti novih, spremenjenih razmer v smislu osmega odstavka 141. člena DZ, ki bi pogojevale spremembo stikov.

18. Tudi navedbe predlagateljice, da nasprotni udeleženec ni prerekal dejstev glede bolniškega staleža predlagateljice, obsega poškodb in trajnih posledic, da je B. opredeljen kot otrok s posebnimi potrebami, glede prilagoditev, ki jih potrebuje v šoli itd., ne utemeljujejo zaključka, da je predlog za spremembo stikov utemeljen. Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga (in tudi pritožba ga razumljivo ne pojasni), zakaj bi bilo treba otroka s posebnimi potrebami, ki potrebuje določene specifičnosti pri negi in šolanju, omejevati pri stikih z očetom.

19. Ne drži, da »sodišče molči o tem, kaj konkretno ga je prepričalo o vzgojni primernosti očeta in o neodgovornosti do nesreče;« sodišče prve stopnje je pojasnilo, da niso podani razlogi za spremembo stikov in da stiki z očetom otrok v ničemer ne ogrožajo, s čimer je implicitno pojasnjeno tudi, da je oče »vzgojno primeren.« Zakaj vprašanje (ne)odgovornosti za nesrečo ni pomembno, pa je bilo že pojasnjeno v prejšnjih odstavkih.

20. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, kaj vse bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati glede ogroženosti otrok in še posebej B. v primeru okužbe s COVID-19. Iz mnenja URI Soča z dne 22. 10. 2020 izhaja, da so za B. glede COVID-a veljali enaki ukrepi kot za vse zdrave vrstnike; iz tega je jasno razbrati, da B. zaradi morebitne okužbe s COVID-om ni bil pomembno bolj ogrožen kot drugi otroci oziroma vrstniki, saj bi sicer to URI Soča v svojem mnenju zapisal. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da navedeni inštitut razpolaga s strokovnjaki, ki so v času epidemije bili usposobljeni presoditi, kateri bolniki so zaradi COVID-a bolj ogroženi in kateri ne.6 Pri vseh obširnih navedbah glede domnevne ogroženosti otrok in še posebej B. zaradi COVID-a pa pritožnica prezre ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi je slednje relativiziralo njene navedbe o domnevni ogroženosti otrok zaradi okužbe s COVID-om, in sicer, da so tudi v času najhujše epidemije predlagateljica in otroci imeli stike s tretjimi osebami (primerjaj 7. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbene navedbe glede COVID-19 so neutemeljene tudi iz razloga, ker B. normalno hodi v šolo, se druži z vrstniki itd., kar se predlagateljici očitno ne zdi sporno. Naposled pa je treba še izpostaviti, da epidemije COVID-19 trenutno uradno ni več (in tudi v času izdaje izpodbijanega sklepa je bila epidemija že stvar preteklosti), zato je pritožbeno sklicevanje na COVID neutemeljeno.

21. Predlagateljica nadalje navaja, da je predlagala zmanjšanje stikov zaradi vzgojne in osebnostne neprimernosti nasprotnega udeleženca. Navaja, da je za svoje trditve predložila dokaze, pri čemer ne navede, kakšne dokaze naj bi predložila v zvezi s tem, predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke glede odnosa nasprotnega udeleženca do otrok pa je neprimeren dokaz, ker predlagateljica ni navedla dejstev, ki bi jih bilo treba ugotavljati z izvedencem. Sodišče prve stopnje se je sámo z neformalnim razgovorom in zapisniki o razgovorih na CSD prepričalo, kakšen je odnos otrok do očeta, glede odnosa očeta do otrok pa se je prepričalo z zaslišanjem nasprotnega udeleženca.

_Glede ugotavljanja mnenja in volje otrok:_

22. V nepravdnih postopkih, kjer se odloča o pravicah in koristih otrok, je zelo pomembno, da se sliši mnenje otrok, kolikor so ga otroci sposobni izraziti (primerjaj 96. člen ZNP-1). Zakon ne določa starostne meje, kdaj se šteje, da je otrok sposoben izraziti svoje mnenje, starost 15 let pa določa kot mejo, ko ima otrok (če to želi) pravico tudi aktivno sodelovati v postopku (drugi odstavek 45. člena ZNP-1).

23. Nekorektni so pritožbeni očitki v zvezi z mnenjem CSD iz leta 2019, saj se je sodišče prve stopnje razen na to mnenje oprlo tudi na mnenje iz leta 2020 ter na poročilo šole, ki jo obiskuje B., z dne 4. 3. 2022, z dvema od treh otrok (A. in C.) pa je razpravljajoča sodnica tudi sama opravila neformalni razgovor v smislu 96. člena ZNP-1. Razgovora z B. sodišče prve stopnje ni moglo opraviti, ker ga pritožnica ni pripeljala na razgovor. Pritožnica v zvezi z izjavami otrok pred sodiščem in pred CSD v pritožbi niza številne ugovore procesne narave, vendar pa s tem ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje, da sta otroka, s katerima je sodišče neposredno opravilo razgovor (A. in C.), iskreno in pošteno povedala, da si stikov z očetom želita, da bi bila rada pri njem še več časa in da si take stike želi tudi B., ki očeta ne krivi za nesrečo (primerjaj razloge v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nenazadnje je tudi sama predlagateljica na naroku 7. 10. 2020 izpovedala, da »si otroci želijo stikov z očetom in da je normalno, da si želijo stikov.« Pritožnica s tem, ko skuša lastne otroke postaviti na laž oziroma jih diskreditirati, posredno le pritrjuje navedbam nasprotnega udeleženca, da je pravzaprav ona tista, ki želi otroke očetu odtujiti.

24. Pritožba ima prav, ko izpostavlja, da je neupoštevanje mnenja otroka diskriminatorno do otroka, vendar v zvezi z B. mnenjem to pravzaprav počne sama pritožnica, ko odreka vsakršno kredibilnost njegovim izjavam pred centrom za socialno delo in vztraja, da bi moral mnenje namesto B. povedati izvedenec. Res je, da je bil B. po nesreči v komi in da je bilo nekaj časa njegovo stanje na ravni štiri do pet letnega otroka, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo (in pritožba tega konkretizirano ne izpodbija), da je v letu 2021/2022 zaključil osmi razred z ocenami od tri do pet, da je zelo družaben, da hodi z dekletom na sprehode po mestu in igra namizni tenis (primerjaj 16 in 17. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Evidentno je, da 15 let star fant, ki lahko uspešno zaključi osmi razred osnovne šole (pa četudi z nekaj učne pomoči in prilagoditve), ni na ravni štiri- do petletnega otroka in je tudi zmožen izraziti svojo voljo in mnenje brez tuje pomoči. Pritožnica z obširnimi navedbami, da naj B. ne bi bil sposoben sam izraziti svoje volje in želja o stikih z očetom, diskriminira in neutemeljeno invalidizira lastnega otroka. Pri tem se pritožnica tudi logično zapleta: tako na primer v pritožbi obširno navaja, da ne CSD ne sodišče naj ne bi bila sposobna opraviti razgovora s tako hudo poškodovano osebo, hkrati pa se sklicuje na to, da je s svojo izjavo sodišču prenesla »pravo voljo« B. (peti odstavek na drugi strani pritožbe); pritožnica ni po izobrazbi ne nevrologinja ne pedopsihiatrinja ne druga medicinska strokovnjakinja, temveč pravnica – enako kot razpravljajoča sodnica. Ni jasno, na čem pritožnica gradi svoje prepričanje, da je ona sposobna ugotoviti in prenesti pravo voljo »tako hudo poškodovane osebe,« hkrati pa to zmožnost odreka tako sodišču kot strokovnjakom centra za socialno delo.

25. Zgrešene so pritožbene navedbe, da naj bi bila »praksa slovenskih sodišč,« da se glede izražanja prave volje otroka angažira izvedenca pedopsihiatrične stroke. Pritožnica ne navede odločb sodne prakse, ki bi tako stališče potrjevale. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da postavitev izvedenca v družinskih zadevah nikakor ni pravilo, temveč prej izjema. Izvedenca se postavi tedaj, ko je s stopnjo verjetnosti izkazano, da pri katerem od udeležencev ali otrok obstajajo resne psihične težave. Osnovno načelo je, da sodišče z otroki, še posebej, če so ti dovolj zreli, samo opravi razgovore, saj lahko tako razpravljajoči sodnik najbolj zanesljivo in neposredno ugotovi voljo otrok.

26. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega, da je pritožnica neutemeljeno onemogočila prihod B. na sodišče in tako ne le okrnila spoznavni proces sodišča, temveč tudi B. onemogočila sodelovanje v postopku. Navedbe, da naj bi B. ne bil sposoben podati verodostojne izjave pred sodiščem, so glede na ugotovitve o njegovi uspešni šolski dejavnosti in družabnem življenju golo sprenevedanje. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je B. pravo voljo ugotavljalo (kolikor je to mogoče) posredno, preko izpovedb njegovih sorojencev in preko mnenja CSD, ki je z B. opravilo neposredni razgovor. Pravilno je ravnalo tudi, ko je predlagateljičino domnevno verodostojno sporočilo »prave volje« B. zavrnilo kot nezanesljivo, saj se je predlagateljica pred sodiščem izkazala kot neverodostojna.7

27. Tudi ne drži navedba predlagateljice, da v zvezi z zdravstvenim stanjem B. in njegovo zmožnostjo oblikovanja volje obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in vsebinami listin, ki jih je sodišče vpogledalo. V zvezi z B. zdravstvenim stanjem je predlagateljica predložila obširno zdravstveno dokumentacijo, katero je sodišče v celoti vpogledalo, ni pa se sodišče dolžno v obrazložitvi opredeljevati do vsakega zdravniškega izvida posebej, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Dejstvo, da je predlagateljica v bolniškem staležu zaradi B. do aprila 2023, z možnostjo podaljšanja, ni razlog, da bi bilo potrebno stike med otrokom in očetom omejiti. Predlagateljica svojega predloga, zakaj je potrebno omejiti stike in zakaj je predlagala tako drastično krčenje stikov, pravzaprav ni z ničemer utemeljila. Poleg tega pritožba niti ne konkretizira navedb, v čem naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in samimi listinami.

_Sklepno:_

28. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) pritožbeni razlogi, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

29. Ker predlagateljica s pritožbo ni uspela, nasprotni udeleženec pa je nanjo vsebinsko odgovoril, mu je predlagateljica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (154. člen in 165. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), ki obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo (320 točk ali 192 EUR), 2 % materialnih stroškov (3,84 EUR) in 22 % DDV (43,09 EUR). Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika8).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1. 3 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da take subspecialnosti sploh ni na seznamu strokovnih področij sodnih izvedencev (< https://spvt.mp.gov.si/izvedenci.html >). 4 Ki je bil predlagateljici vročen 12. 10. 2020 – povratnica, pripeta k list. št. 9. 5 Uradni list RS, št. 15/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju DZ. 6 Ni odveč pripomniti, da je bila vsebina tega mnenja URI Soča že predmet pritožbenega preizkusa: iste domnevne nepravilnosti, ki jih ponavlja v predmetni pritožbi, je predlagateljica neuspešno navajala že v pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 13. 11. 2020, in njena pritožba je bila zavrnjena s sklepom naslovnega sodišča IV Cp 66/2021 z dne 2. 2. 2021 (primerjaj 11. in 12. točko obrazložitve sklepa IV Cp 66/2021). 7 Med drugim je izpovedala, da naj bi se nasprotni udeleženec slikal kot idealnega, njo pa izrazito negativno, vendar je iz priloženih SMS sporočil razvidno, da je predlagateljica tista, ki vulgarno komunicira z nasprotnim udeležencem (drugi odstavek 13. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tako CSD kot izjave neposredno zaslišanih otrok so ovrgle njene trditve, da si otroci ne želijo stikov z očetom (6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sklicevala se je na različne zdravstvene težave A. in C. kot razlog za spremembo stikov, vendar se je izkazalo, da gre za težave, ki sta jih otroka imela že pred leti (14. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). 8 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji.