Jedro

Presoja višine nepremoženjske škode.

Izrek

Pritožba proti sklepu o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks se zavrne.

Pritožbi proti sodbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka Zavarovalnica T. je dolžna plačati tožniku G. H., znesek 2.097.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 1.950.000,00 SIT od 5.2.1999 dalje do plačila in od zneska 147.250,00 SIT od 1.4.1996 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini 335.587,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.2.1999 do plačila, vse v 15 dneh, da ne ob izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 19.561,00 SIT v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2000 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 14.9.1995 odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.550.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter premoženjsko škodo v znesku 147.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1996 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v višini 335.587,40 SIT, višji tožbeni zahtevek in predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks pa je zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe in proti sklepu se je pritožil tožnik, ki zatrjuje pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Meni, da je sodišče odmerilo odškodnino za bolečine, strah in za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti prenizko. Premalo je upoštevalo tožnikovo profesionalno usposobljenost in njegove hujše težave, ki jih ima zaradi poškodbe pri opravljanju svojega poklica. Poškodba vratne hrbtenice tožniku kot stomatologu močno otežuje njegove sposobnosti opravljanja poklica, povzroča mu trajne bolečine. Tožnikov strah zaradi izida zdravljenja je ravno tako zaradi njegove poklicne usmerjenosti toliko večji, kot pri ostalih ljudeh z enakimi poškodbami. Tožnika bo poškodba vratu ovirala celo življenje, saj je njegovo delo vedno v prisilnim položaju, ko je sklonjen naprej in nekoliko navzdol. V pritožbi proti sklepu o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks tožnik navaja, da je bil v času nesreče študent, torej praktično brez dohodkov in šele tik pred koncem pravdnega postopka se je zaposlil. Zahteva, da bi moral plačati takse je ves čas pravde ogrožala njegovo preživljanje. Šele v zadnjem času se je tako osamosvojil, da je plačilno sposoben, ker je zaposlen. Plačilo sodnih taks ne bi bilo pravično, saj če bi bil spor pravočasno zaključen, bi bilo jasno, da taks ni bil sposoben plačati. V skrajnem primeru bi bilo potrebno tožnika vsaj delno oprostiti plačila takse za tožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Ker je na pritožbeni stopnji sporna le še višina prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nezgodi dne 14.9.1995, saj odgovornost tožene stranke oziroma sokrivda njenega zavarovanca med strankama ni sporna, je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru ocene, ali je bila tožniku prisojena pravična odškodnina za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Po oceni pritožbenega sodišča sta bili odškodnini za telesne bolečine (600.000,00 SIT) in za strah (200.000,00 SIT, glede na sokrivdo pa 150.000,00 SIT) odmerjeni v skladu z določilom 200.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ter odškodnina za telesne bolečine tudi v skladu z določbo 203. člena ZOR. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine se kot element odmere upoštevajo okoliščine, kot so intenzivnost bolečin, njihovo trajanje ter obseg nevšečnosti. Prvostopno sodišče je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca medicinske stroke v izvedeniškem mnenju, ki je ocenil takoj po poškodbi srednje hude bolečine v trajanju 10 dni, nato pa le še stalne lahke bolečine v trajanju treh tednov ter med izvajanjem fizikalne terapije krajša obdobja srednje hudih bolečin. Pri odmeri so upoštevane tudi pričakovane bodoče bolečine in upoštevaje vsa ta ugotovljena dejstva je odškodnina v višini 600.000,00 SIT primerljiva z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih. O strahu prvostopno sodišče ugotavlja, da je tožnik utrpel kratkotrajen primarni strah, daljše obdobje pa tudi lažji strah za izid zdravljenja (5 tednov), kar po oceni sodišča zadostuje za upoštevanje tega kot pravno priznane škode. Pritožbene navedbe, češ da je bil tožnikov strah zaradi izida zdravljenja ravno zaradi njegove poklicne usmerjenosti in znanja toliko večji, kot pri ostalih ljudeh z enakimi poškodbami, ne morejo omajati povsem pravilne ocene prvostopnega sodišča. Primerjava s podobnimi primeri tudi tukaj pokaže, da je odškodnina iz tega naslova v znesku 200.000,00 SIT primerna.

Pač pa je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja prvostopno sodišče premalo upoštevalo pri odmeri odškodnine za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, da ima tožnik po obravnavani poškodbi težave pri poklicnem delu. Izvedenec je ugotovil, da tožnik, ki opravlja delo stomatologa v zdravstvenem domu, pri svojem delu drži vrat praktično vedno v prisilnem, nefiziološkem položaju, zaradi česar se pojavijo bolečine v vratu po nekaj urah kot posledica poškodbe. Ker je tožnik mlad in praktično na pričetku delovne kariere, opisano zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti narekuje višjo odškodnino. Zato je pritožbeno sodišče deloma ugodilo njegovi pritožbi in zvišalo odškodnino za psihične bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti za 400.000,00 SIT, tako da znaša 1.200.000,00 SIT in v tem obsegu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožniku prisojena odškodnina v skupnem znesku 2.097.250,00 SIT. Pravna podlaga za spremembo sodbe je v določbi 4. odstavka 373. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77).

Tožnik je s pritožbo deloma uspel, zato je bilo pritožbeno sodišče po določbi 2. odstavka 166. člena ZPP/77 dolžno na novo odločiti o vseh stroških postopka. Uspeh tožnika glede na delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje je sicer nekoliko drugačen, vendar pa glede na način izračuna potrebnih pravdnih stroškov, kakršnega je uporabilo prvostopno sodišče (stroške je odmerilo od zneska, ki je bil tožniku prisojen), uspeh na pritožbeni stopnji, upoštevaje določbe odvetniške tarife ne spremeni višine prisojenih pravdnih stroškov v postopku na prvi stopnji.

Pritožbeni stroški pa so odmerjeni glede na uspeh v pritožbi sporne vrednosti (27%) v skladu z določili taksne in odvetniške tarife na znesek 19.561,00 SIT.

Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov glede odločitve sodišča prve stopnje, da se predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks zavrne. Tožnik je redno zaposlen, glede na višino plače, ki je razvidna iz podatkov spisa, pa ni mogoče zaključiti, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja (13. člen Zakona o sodnih taksah in 3. odstavek 172. člena ZPP). V tem delu je treba pritožbo tožnika zavrniti in izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks potrditi (2. točka 380. člena ZPP/77).