Jedro

Določba Zakona o splošnem upravnem postopku o prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika, veže samo drugostopenjski organ, če sam spremeni izpodbijano prvostopenjsko odločbo, ne veže pa prvostopenjskega organa, ko ta odloča v ponovnem postopku.

Sodišče prve stopnje izvedbe dokazov v obravnavani zadevi ni zavrnilo iz dopustnih formalnih oziroma vsebinskih razlogov. Zavrnitev zaslišanja predlaganih prič je utemeljilo s splošnim sklicevanjem na pridobljene listinske dokaze, s tem pa je posameznim vrstam dokazov (konkretno listinam) dalo pomen, ki iz Zakona o pravdnem postopku niti Zakona o upravnem sporu ne izhaja, s čimer je sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšna splošna vnaprejšnja ocena pomena določene vrste dokazov nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopusten razlog za zavrnitev predlaganega dokaza druge vrste (konkretno zaslišanja).

Sodišče prve stopnje bi dokazne predloge lahko ocenilo kot nepotrebne ob ugotovitvi, da se z njimi dokazujejo dejstva, ki glede na materialno pravo za odločitev niso odločilna oziroma so že dokazana. Zavrnitev dokazov bi bila sprejemljiva tudi, če bi sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo argumentiralo, zakaj predlagan dokaz ne bi vplival na odločitev. Pri tem bi lahko izhajalo iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili navedbe revidenta), ne glede na to pa bi sodišče glede na presojo ostalih upoštevnih dejstev odločilo enako.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 205/2016-17 z dne 4. 10. 2016 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Novo mesto, št. DT 0610-274/2008-12-2300-1-01 (PP) z dne 14. 4. 2014. S to odločbo je prvostopenjski davčni organ po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 tožeči stranki v ponovljenem postopku odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 46.072,61 EUR in pripadajoče obresti. Ministrstvo za finance je kot organ druge stopnje z odločbo, št. DT-499-16-162/2014-4 z dne 24. 12. 2015, pritožbi tožeče stranke deloma ugodilo in del odločbe odpravilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, na katere se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo kot na razloge svoje sodbe, ne da bi jih posebej ponavljalo. Presodilo je, da je tožeča stranka pri prodaji rabljenih vozil neutemeljeno obračunavala DDV po posebni ureditvi, ki velja za rabljeno blago (določbe 101. do 110. člena Zakona o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju ZDDV-1). Odločitev sodišča temelji na presoji, da je tožeča stranka od navideznih komitentov (fizičnih oseb) na podlagi ponarejenih računov dobaviteljev iz Italije in Belgije na slovenskem trgu prodajala rabljena vozila, pri tem pa je DDV obračunala in plačala zgolj od zneska komisijske provizije, namesto od prodajne cene vozil. 3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vlaga revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da ne obstaja obveznost dodatnega plačila DDV za leto 2007. Uveljavlja tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo vztraja pri svojih razlogih za odločitev in predlaga zavrnitev revizije.

**K I. točki izreka**

5. Revizija je utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-11 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

7. Glede na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Ta pogoj je v obravnavani zadevi izpolnjen, saj odmerjena višina davčne obveznosti znaša 46.072,61 EUR in torej presega navedeni mejni znesek za dovoljenost revizije. Ker je revizija dovoljena že po 1. točki, se Vrhovno sodišče ni še posebej opredeljevalo do izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ga revident tudi uveljavlja.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

9. V zvezi z revizijskimi navedbami Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo, katere predmet je preizkus zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje, zato je revident dolžan z njo ugovarjati oziroma obrazloženo izpodbijati razloge te sodbe.2 Posledično revizije ni obravnavalo v delu, v katerem tega revident ni storil in je revizijske ugovore oblikoval zgolj kot prepis oziroma ponavljanje tožbenih navedb v zvezi z nezakonitostjo izpodbijane odmerne odločbe.

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katero je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da se revident ukvarja s prodajo rabljenih vozil. Kot komisionar je v obravnavani zadevi posredoval pri prodaji vozil, ki naj bi jih komitenti (fizične osebe) predhodno pridobili iz drugih držav članic EU, konkretno iz Italije in Belgije. Vozil pred nadaljnjo prodajo v Sloveniji niso registrirali oziroma so jih registrirali le za kratek čas (4, 8 oziroma 41 dni). Imena komitentov se večkrat ponavljajo, v enem primeru je navidezni komitent kar odgovorna oseba revidenta A. S. Komitenti so poleg komisijske pogodbe podpisali še posebno pooblastilo, s katerim so zakonita zastopnika revidenta A. S. oziroma B. S. pooblastili, da ob uvozu vozila v Slovenijo uredita prijavo pridobitve in homologacijo vozila ter razpolagata z njim, prejmeta kupnino in opravljata vse potrebne storitve v njihovem imenu. Davčni organ je pri tujih davčnih organih preveril račune o prodaji vozil v Slovenijo in ugotovil, da so italijanske in belgijske identifikacijske številke domnevnih dobaviteljev vozil neveljavne. V zvezi s petimi vozili iz Italije je bilo ugotovljeno, da družba A., ki je na računih navedena kot dobavitelj, ne obstaja in ni dejanski dobavitelj spornih vozil. Davčni organ je od italijanskih organov pridobil resnične račune za prodajo vozil v Slovenijo in prevozne listine (CMR). Dobavitelj vozil je bila dejansko družba N., slovenski pridobitelji pa niso bili fizične osebe, ampak missing trader družbi I., d. o. o., in R., d. o. o., ki pridobitve blaga v svojih obračunih nista prijavili. Iz pridobljenih računov izhaja, da so bila vozila v Slovenijo dobavljena kot oproščena dobava blaga znotraj Skupnosti, kar pomeni, da je bil pridobitelj ob nadaljnjem prometu v Sloveniji dolžan obračunati DDV po splošnem postopku od prodajne cene vozila. Tudi v zvezi z vozili iz Belgije se ugotavlja, da domnevna dobavitelja avtomobilov slovenskim kupcem, družbi G.in J., ne obstajata. Prav tako sporna vozila nikoli niso bila registrirana v Belgiji. Davčni organ je zato tudi v teh primerih zaključil, da so računi, izstavljeni slovenskim fizičnim osebam s strani domnevnih tujih dobaviteljev, ponarejeni in so bili nezakonito uporabljeni pri prijavi pridobitve vozila iz druge države članice. Na podlagi teh ponarejenih računov so bili v nadaljevanju sestavljeni dokumenti za komisijsko prodajo v Sloveniji, ki jo davčni organ oceni kot navidezni pravni posel v skladu s tretjim odstavkom 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Navedene okoliščine poslov kažejo, da je revident, ki je kot drugi člen v preprodajni verigi na slovenskem trgu prodal vozila navideznih komitentov, ki so bila v Slovenijo dobavljena brez plačila DDV v državi dobavitelja, vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije povezane z goljufijo.

11. V zvezi z očitano kršitvijo prepovedi reformatio in peius Vrhovno sodišče pojasnjuje, da drugi odstavek 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, kdaj ni dopustno spremeniti odločbe v škodo pritožnika, glede na samo besedilo te določbe veže samo drugostopenjski organ, če sam spremeni izpodbijano prvostopenjsko odločbo, ne veže pa prvostopenjskega organa, ko ta odloča v ponovnem postopku. Če drugostopenjski organ odločbo odpravi, ta nima več nobenih pravnih učinkov (prvi odstavek 281. člena ZUP), prvostopenjski organ pa je vezan le na navodila drugostopenjskega organa glede česa je treba dopolniti postopek (tretji odstavek 251. člena ZUP), sicer pa mora odločiti v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) in materialne resnice (8. člen ZUP).3 Javna korist, ki je v upravnih postopkih še posebej poudarjena in se v davčnih postopkih kaže v tem, da vsak davčni zavezanec plača toliko davka, kolikor ga je dejansko dolžan plačati, se mora glede na odločbo drugega odstavka 253. člena ZUP umakniti interesom stranke le v primerih, ko se postopek konča z odločitvijo drugostopenjskega organ, ko torej ta sam spremeni prvostopenjsko odločbo. Položaj stranke v postopku je namreč v takšnem primeru drugačen od položaja, ko organ izpodbijano odločbo odpravi. V primeru odprave odločbe ima stranka v ponovljenem postopku spet vse možnosti za izjavljanje o razlogih za odločitev in obrambo svojih interesov, vključno z možnostjo ponovne pritožbe.4

12. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ v ponovnem postopku ugotovil, da gre za navidezno komisijsko prodajo 21 vozil in ne zgolj dveh, kot je bilo ugotovljeno v prvotnem postopku. Pri tem ni kršil navodil drugostopenjskega organa,5 ki so se nanašala na dopolnitev ugotovitvenega postopka. Kot izhaja iz odločbe Ministrstva za finance, je imel organ možnost pridobiti listine od tujih davčnih organov (kar je tudi storil) in jih primerjati z že predloženimi listinami. Kolikor bi odločba v ponovnem postopku temeljila na izjavah prič (kar ne), pa bi v skladu z navodili moral revidentu omogočiti sodelovanje pri njihovem zaslišanju. Davčni organ je torej na podlagi novih dokazov in z drugačno dokazno oceno ugotovil drugačno dejansko stanje zadeve kot v prvotnem postopku, pri tem pa se je pregled v obeh postopkih nanašal na ista vozila, katerih prodaja je bila izvedena v letu 2007. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je moral organ sprejeti tudi drugačno pravno odločitev, ki je lahko v škodo revidenta.

13. Revident je od prodaje rabljenih vozil plačal DDV po posebni ureditvi za rabljeno blago (t. i. maržna ureditev), po kateri se obdavči zgolj razlika v ceni, to je razlika med prodajno ceno, ki jo zaračuna preprodajalec za blago, in nabavno ceno, zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni (102. člen ZDDV-1). Po določbi 103. člena ZDDV-1 se navedena ureditev med drugim uporablja pri dobavi blaga, ki ga je zavezancu opravila oseba, ki ni davčni zavezanec (na primer fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti). Ta oseba, ki je davčnemu zavezancu dobavila rabljeno blago, je predhodno nosila celotno breme DDV, saj ni imela pravice do odbitka vstopnega davka pri nakupu tega blaga.6

14. Zaključek sodišča prve stopnje, da pogoji za uporabo maržne ureditve niso izpolnjeni, temelji na dveh pravnih podlagah. Na eni strani je sodišče presodilo, da so računi tujih dobaviteljev ponarejeni oziroma navidezni in da so navidezne tudi komisije pogodbe, ki jih je revident sklepal s fizičnimi osebami (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2,7 hkrati pa ni podana dobrovernost revidenta, saj mu je mogoče očitati, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba davčnih predpisov, ki se kaže v nezakoniti spremembi sistema obdavčitve (četrti odstavek 74. člena ZDavP-28). Vrhovno sodišče opozarja, da je gospodarska (ekonomska) vsebina poslovnih dogodkov glede na določbi tretjega in četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 lahko zakrita bodisi s sklepanjem navideznih pravnih poslov bodisi s sklepanjem pravnih poslov, ki pomenijo izogibanje ali zlorabo predpisov.9 V svoji sodni praksi je Vrhovno sodišče že razmejilo navedena pojma in pojasnilo, v čem je bistvena razlika med njima.10 V obeh primerih se takšni posli pri obdavčitvi ne upoštevajo, različne pa so dejanske okoliščine, ki omogočajo subsumpcijo pod vsako od navedenih pravnih norm.

15. Navedeno je povezano z nadaljnjimi revizijskimi ugovori, ki se nanašajo na vprašanje (ne)izvedbe glavne obravnave in dokazov z zaslišanjem prič (petih komitentov, direktorja družbe I., d. o. o., J. H. in zakonitega zastopnika revidenta A. S.). Sodišče prve stopnje dokazov, ki jih je v tožbi predlagal revident, ni izvedlo in ni opravilo glavne obravnave. Revident na eni strani ugovarja, da sodišče prve stopnje ni odpravilo procesnih kršitev, ki jih je zagrešil davčni organ, ko ni zaslišal predlaganih prič, hkrati pa ugovarja nedopustnost razlogov, iz katerih je sodišče sámo zavrnilo iste dokazne predloge.

16. Pravica do izvedbe dokazov na glavni obravnavi je sestavni del pravice do izjave strank v postopku, zagotovljene v okviru 22. člena Ustave. Procesno pravilna zavrnitev dokaznega predloga je v upravnem sporu mogoča na glavni obravnavi z obrazloženim dokaznim sklepom, če zavrnilni dokazni sklep ni bil obrazložen, pa mora obrazložitev dokaznega sklepa zaradi zagotovitve pravice do izjave postati del obrazložitve sodbe. To toliko bolj velja v upravnem sporu, kadar glavna obravnava ni bila izvedena in je sodišče ob vezanosti na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, odločilo na seji, kot je to primer v obravnavani zadevi. Zavrnitev dokaznega predloga, ki pomeni zadostitev pravici do izjave, v takem primeru sodišče prve stopnje vključi v presojo, ali so podani razlogi, zaradi katerih glavne obravnave ni treba izvesti (59. člen ZUS-1). To pomeni, da je obrazložitev odločitve o tem, da se glavna obravnava ne bo izvedla, hkrati vsebinsko neločljivo povezana z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov, saj dokazov z namenom ugotovitve pravilnega dejanskega stanja ni mogoče izvesti izven glavne obravnave.

17. Iz ustaljene in enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča nadalje izhaja, je treba podane dokazne predloge obravnavati in predlagane dokaze izvesti ali pa jih zavrniti iz ustavno in zakonsko dopustnih razlogov.11 Med temi razlogi ni dopustna vnaprejšnja dokazna ocena (npr. da sodišče pred izvedbo dokaza oceni, da ne more vplivati na rezultat postopka), prav tako pa tudi ne temu vsebinsko enakovredno stališče, po katerem se daje določenemu dokazu ali vrsti dokaza vnaprej tako dokazno moč, da drugi dokaz tudi ob izvedbi ne bi uspel vplivati na presojo sodišča. Lahko pa sodišče ob podanih dokaznih predlogih strank presodi, da glavne obravnave ni dolžno izvesti tudi tedaj, ko je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

18. Sodišče prve stopnje izvedbe dokazov v obravnavani zadevi ni zavrnilo iz dopustnih formalnih oziroma vsebinskih razlogov. Zavrnitev zaslišanja predlaganih prič je utemeljilo s splošnim sklicevanjem na pridobljene listinske dokaze (29. točka obrazložitve sodbe), s tem pa je posameznim vrstam dokazov (konkretno listinam) dalo pomen, ki iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niti ZUS-1 ne izhaja, s čimer je sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno, kar revident izrecno graja. Takšna splošna vnaprejšnja ocena pomena določene vrste dokazov nasprotuje načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP) in ni dopusten razlog za zavrnitev predlaganega dokaza druge vrste (konkretno zaslišanja).12 V razlogih za zavrnitev dokaznih predlogov se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na razloge davčnega organa, vendar pa (četudi pravilna) zavrnitev dokaznih predlogov s strani organov tožene stranke sodišča ne odvezuje, da v skladu z načelom neposrednosti samo izvede dokaze oziroma naredi svojo presojo njihove (ne)potrebnosti oziroma (ne)primernosti. Sodišče prve stopnje bi dokazne predloge lahko ocenilo kot nepotrebne (tako je razumeti navedbo, da njihova izvedba ni nujna) ob ugotovitvi, da se z njimi dokazujejo dejstva, ki glede na materialno pravo za odločitev niso odločilna oziroma so že dokazana. Zavrnitev dokazov bi bila sprejemljiva tudi, če bi sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo argumentiralo, zakaj predlagan dokaz ne bi vplival na odločitev. Pri tem bi lahko izhajalo iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili navedbe revidenta), ne glede na to pa bi sodišče glede na presojo ostalih upoštevnih dejstev odločilo enako.13 Takšni razlogi pa iz izpodbijane sodbe ne izhajajo.

19. Ob tem Vrhovno sodišče še poudarja, da odločitve o neizvedbi glavne obravnave ni mogoče opreti na določbo 51. člena ZUS-1, ki splošno določa, da sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Te določbe torej ni mogoče razumeti kot podlage za dodatno širjenje izjem od obveznosti oprave glavne obravnave, ki jih ureja 59. člen ZUS-1. Iz celotne vsebine 51. člena izhajajo pravila glede obsega izvedbe dokazov, po katerih sodišče izvaja tako neizvedene dokaze (npr. dopustne novote ali tiste, ki so bili neutemeljeno zavrnjeni v upravnem postopku) kot dokaze, ki so že bili izvedeni v upravnem postopku, pa druga dejstva kažejo na to, da njihova presoja ni bila pravilna.14

20. V povezavi z zaslišanjem zakonitega zastopnika revidetna Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da je subjektivni element po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča15 pravni standard, katerega vsebino je treba določiti glede na okoliščine posameznega primera. Ker gre za pravni standard, njegova uporaba ne terja ugotavljanja resničnega védenja (zavesti ali možnosti) davčnega zavezanca o zlorabi sistema DDV, temveč presojo, ali je ta objektivno gledano ravnal enako, kot bi ravnal davčni zavezanec, ki bi imel resnično védenje o zlorabi. Zato je napačno revidentovo stališče, da bi se subjektivni element lahko ugotovil zgolj z zaslišanjem njegovega direktorja.

21. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje kršilo revidentovo pravico do izvajanja dokazov, zato je zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu v smislu prve alineje prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena ZUS-1). V njem bo moralo glede na materialnopravno podlago (tretji ali četrti odstavek 74. člena ZDavP-2) presoditi, katera dejstva so za odločitev pravno odločilna in po opravljeni glavni obravnavi ponovno oceniti dokaze in na tej podlagi utemeljiti svojo odločitev. V nasprotnem primeru bo moralo izvedbo dokazov ustrezno zavrniti ob upoštevanju napotkov Vrhovnega sodišča. **K II. točki izreka**

22. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Z Novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba izdana pred začetkom uporabe ZPP-E (to je pred 14. 9. 2017), se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 Tako Vrhovno sodišče izrecno npr. v sklepu X Ips 119/2016 z dne 30. 1. 2019 in tam navedeni sodni praksi. 3 Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevah X Ips 14/2013 z dne 25. 9. 2014, X Ips 165/2013 z dne 8. 6. 2015 in X Ips 109/2016 z dne 16. 1. 2019. 4 Tako sodba X Ips 14/2013 z dne 25. 9. 2014, 20. točka obrazložitve. 5 Odločba Ministrstva za finance, št. DT-499-16-384/2009-2 z dne 6. 7. 2012, na 19. strani. 6 Glej tudi 314. člen Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost; tako tudi sodba Sodišča EU Bawaria Motors, C-160/11 z dne 24. maja 2012. 7 Ta določa, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel. 8 Ta določa, da se z izogibanjem ali zlorabo predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju. Če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov. 9 Da pravni posel ne more biti hkrati opredeljen kot navidezen in kot posel, s katerim se neposredno doseže zaobid davčnih obveznosti, izhaja npr. iz sodb X Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2017 in X Ips 96/2017 z dne 30. 8. 2017. 10 Glej npr. sklepe X Ips 314/2013 z dne 6. 4. 2016, X Ips 387/2015 z dne 15. 11. 2017 in X Ips 352/2016 z dne 13. 9. 2017. 11 Več o razlogih za zavrnitev dokaznih predlogov npr. v sklepih X Ips 233/2014 z dne 3. 3. 2016 in X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. 12 Enako Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 190/2017 z dne 13. 2. 2019, glej tudi sklep X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018. 13 Glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 233/2014 z dne 3. 3. 2016. 14 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018. 15 Glej npr. zadeve X Ips 427/2014, X Ips 67/2014, X Ips 29/2014, X Ips 328/2013, X Ips 279/2013, X Ips 262/2013, X Ips 146/2013.