21. 5. 2018

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Aleksandra Hribarja, Višnja Gora, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 21. maja 2018

odločilo:

1.Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1206/2015 z dne 10. 6. 2015 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1376/2014-III z dne 10. 12. 2014 se razveljavita.

2.Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v skupni višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 12. 2009 dalje, vse pa v 15 dneh."

3.V delu, ki se nanaša na odločitev o stroških pravdnega postopka, se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

4.Pritožnik in nasprotni udeleženec iz pravdnega postopka sama nosita vsak svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je tožnik zahteval plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena, ki naj bi mu jo povzročil pritožnik (v pravdi toženec) z več izjavami, izrečenimi tako v televizijski satirični oddaji HRI-BAR kot tudi v različnih drugih medijih kot intervjuvanec. Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo drugič. Prvič je pritožnika obsodilo na plačilo 3.000,00 EUR odškodnine, zavrnilo pa je zahtevek v presežku (tožnik je zahteval 21.000,00 EUR odškodnine in objavo sodbe). Višje sodišče je tedanjo prvostopenjsko sodbo po pritožbi tožnika delno spremenilo, in sicer je odškodnino znižalo na 2.000,00 EUR. Pritožnik je nato vložil ustavno pritožbo, s katero je uspel. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 42/14, in OdlUS XX, 34) izpodbijano sodbo Višjega sodišča v delu, v katerem je bil pritožnik obsojen na plačilo odškodnine, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje znova odločilo, da mora pritožnik tožniku plačati odškodnino v znesku 2.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v presežku (II. točka izreka). Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Višje sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede II. točke izreka ter spremenilo stroškovno odločitev. Pritožnikovo pritožbo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo pritožniku naloženo plačilo 2.000,00 EUR odškodnine.

2.Po presoji sodišč ni nedopustno, kar je pritožnik o tožniku izrekel v treh televizijskih satiričnih oddajah, ker to spada v polje satire, ki ima kot oblika umetniškega ustvarjanja prednost pred tožnikovo pravico do časti in dobrega imena. Drugače sta sodišči presodili glede dopustnosti izjav, ki jih je pritožnik o tožniku izrekel v intervjujih za različne medije (zgolj te so predmet presoje v izpodbijanih sodbah). Po presoji sodišč so bile izven satiričnega konteksta pritožnikove izjave o tožniku – da je turbo anus, homo erectus, človek brez časti, dostojanstva, znanja in sposobnosti – žaljive. Sodišči sta šteli, da je povprečni bralec sporni besedni zvezi večinoma razumel v dobesednem pomenu (turbo anus kot vulgarno skovanko, kvanto, v pomenu velike zadnjične odprtine, ter homo erectus kot označbo za bitje na nižji razvojni stopnji), v pomenu njune splošne razumljivosti pa sta sporna izraza žaljiva. Višje sodišče je poudarilo, da spornih izjav pritožnik ni podal v svoji satirični televizijski oddaji, temveč v različnih medijih kot intervjuvanec. Četudi je pritožnik satirik, po oceni Višjega sodišča ni mogoče sprejeti teze, da je vse, karkoli, kjerkoli, komurkoli reče, satira. Pritožnikovo javno izražanje zunaj njegove satirične svobode je predmet enake presoje, kot so izjave vsakega drugega posameznika. Višje sodišče je pri presoji upoštevalo tudi kontekst cenzure. Tožnikovo ravnanje – omejevanje satire na javni radioteleviziji – je označilo kot kaj klavrno in vredno javne graje oziroma kritike, glede na tožnikov položaj na javni radioteleviziji pa vsekakor kot pomemben predmet za javno razpravo. Vendar je Višje sodišče (enako kot sodišče prve stopnje) presodilo, da je način kritike, ki ga je izbral pritožnik, pretiran in nedopusten oziroma da bi se pritožnik lahko odzval na "drugačen, primeren in kulturen način". Po oceni Višjega sodišča pritožnikova kritika ni bila le "ostra, neprizanesljiva, morda tudi nevljudna in taka, za katero bi bilo mogoče celo reči, da je z njo pokazal določeno nespoštljivost". Bila je taka, da ni bila usmerjena v predmet javne razprave (ad rem), temveč je prešla na osebno raven (ad personam). To je po presoji Višjega sodišča pretehtalo v prid tožnikovi pravici do varstva časti in dobrega imena.

3.Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 39. člena Ustave. Sodiščema očita, da tudi v ponovljenem sojenju nista ustrezno presodili ustavnopravno pomembnih okoliščin, ki so bistvene za sprejetje pravno pravilne odločitve v predmetni zadevi. Presoja sodišč naj ne bi bila skladna s stališči Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) glede svobode izražanja (39. člen Ustave in 10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po mnenju pritožnika sodišči nista vzpostavili pravega ravnovesja med pravicami v koliziji. Sodišči naj bi sicer prepoznali ustavnopravno pomembne okoliščine (dejansko podlago za sporne izjave; položaj tožnika), vendar jim pri tehtanju pravic v koliziji nista priznali nikakršne teže, s tem pa sta jih pri tehtanju de facto prezrli. S tem naj bi kršili pritožnikovo pravico iz 39. člena Ustave.

4.Po mnenju pritožnika je nesprejemljivo, da sodišče prve stopnje dejanju cenzure na javni radioteleviziji ni pripisalo nikakršne teže pri presoji konteksta, v katerem so bile sporne izjave izrečene. Višje sodišče naj bi pravilno ugotovilo obstoj dejanske podlage za sporne izjave, ki naj bi bila v dejanju cenzure tožnika, vendar naj bi pri tehtanju napačno ocenilo pomen tožnikovega ravnanja. V zvezi s pomenom prepovedi cenzure se pritožnik sklicuje na sodbi ESČP v zadevah Manole in drugi proti Moldaviji z dne 17. 9. 2009 in Matúz proti Madžarski z dne 21. 10. 2014. Zatrjuje, da je v oddaji HRI-BAR in v intervjujih za druge medije zgolj izrazil upravičeno kritiko do ravnanja svojega nadrejenega. Pritožnik nadalje opozarja na pomen okoliščine, da je tožnik opravljal delo odgovornega urednika razvedrilnih oddaj RTV Slovenija in da je bil za javnost zanimiv v zvezi z opravljanjem te funkcije. V tem kontekstu pritožnik graja stališče prvostopenjskega sodišča, ki je štelo, da je kljub navedeni funkciji, zaradi katere je bil tožnik dolžan trpeti širše meje sprejemljive kritike, pritožnik tožnika označil z neprimernimi in žaljivimi izrazi. Nasprotuje tudi stališču Višjega sodišča, po katerem kritike, ki jih je vsakdo, še zlasti nekdo, ki tako ali drugače sodeluje v javnem prostoru (torej tudi tožnik kot urednik na nacionalni radioteleviziji), dolžan trpeti na svoj račun, niso in ne morejo biti a priori žaljive. Za pritožnika je nesprejemljivo stališče sodišč, da bi se na ravnanje tožnika lahko odzval "na drugačen, primeren in kulturen način". Po njegovem mnenju sodišči pri tehtanju statusu tožnika, na čigar predhodno ravnanje se je pritožnik odzval, nista pripisali ustrezne teže. Pritožnik tudi opozarja na stališče ESČP, po katerem bi bilo omejevanje svobode izražanja izključno zaradi načina, na kakršnega je bila izjava podana, v nasprotju s samim duhom 10. člena EKČP. Zato je po njegovem mnenju nesprejemljivo stališče sodišč, da bi lahko kritiko in svoje razočaranje nad ravnanjem tožnika izrazil na primernejši in nežaljiv način. Pritožnik tudi nasprotuje oceni Višjega sodišča, po kateri sta oba sporna izraza ("turbo anus" in "homo erectus") v pomenu njune splošne razumljivosti žaljiva. Meni, da sta sodišči izpodbijano odločitev v pretežni meri utemeljevali s stališčem o objektivni žaljivosti spornih izjav, pri čemer nista ustrezno ovrednotili drugih ustavno pomembnih okoliščin.

5.Po mnenju pritožnika je tudi nesprejemljiva ocena Višjega sodišča, da njegova kritika ni bila usmerjena v predmet javne razprave, temveč je prešla na osebno raven. Sodišči naj bi namen zaničevanja zaznali v sami vsebini spornih izjav. Taka presoja po mnenju pritožnika ne upošteva izhodišča, sprejetega v ustavnosodni presoji, da pretirana in žaljiva kritika sama po sebi še ne pomeni izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. O namenu zaničevanja bi bilo mogoče govoriti le, če bi bila sporna izjava podana ne glede na predmet razprave in predhodno ravnanje tožnika ter bi bila usmerjena predvsem v osebno žalitev oziroma blatenje tožnika kot odgovornega urednika. Pritožnik še dodaja, da je kritika vsakega, še posebno izrazito nedopustnega predhodnega ravnanja neločljivo povezana tudi s kritiko osebe, ki je to dejanje izvršila. Če odgovorni urednik z dejanjem cenzure grobo krši svojo dolžnost zagotavljanja celovitosti informacij, naj bi se bilo v okviru kritike njegovega ravnanja težko izogniti kritiki njegovih intelektualnih sposobnosti.

6.Po mnenju pritožnika je tudi nesprejemljivo, da je sodišče pomen spornih izjav ločilo glede na to, ali so bile dane v sami televizijski satirični oddaji ali zunaj te oddaje, v različnih drugih medijih, v katerih je pritožnik nastopal v vlogi intervjuvanca. V tem kontekstu pritožnik graja stališče Višjega sodišča, da je njegovo javno izražanje zunaj njegove satirične svobode predmet enake presoje, kot so izjave vsakega drugega posameznika. Poudarja, da je v javnosti znan kot satirik s prepoznavnim stilom, ki vselej nastopa v enaki vlogi, tj. vlogi družbeno kritičnega satirika, ne glede na to, ali izjavo poda v lastni oddaji ali v okviru drugega medija. Zato pritožnik meni, da spornim izjavam, za katere je obstajala ista dejanska podlaga (nedopustno ravnanje cenzure tožnika), ki so bile podane z istim namenom (javnost opozoriti na dejanje cenzure) in ki jih je pritožnik podal v isti družbeni vlogi (tj. vlogi satirika s prepoznavnim stilom), ni mogoče pripisati različnih pravnih posledic. Pritožnik tudi opozori na sporno presojo sodišč glede vprašanja, kako je sporne izjave razumel povprečni človek (bralec oziroma poslušalec). Tudi pri tej presoji naj bi se sodišči osredotočili zgolj na samo vsebino spornih izjav in šteli, da je povprečni bralec pritožnikove izjave gotovo razumel v dobesednem pomenu. Po mnenju pritožnika je povprečni bralec v spornih izjavah gotovo zaznal njihov satirični značaj oziroma ton, to pa pomeni določeno zadržanost pri tem, da bi izrečene izjave dojemal dobesedno. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče razveljavi izpodbijani sodbi in v skladu s prvim odstavkom 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) sámo odloči o sporni pravici (tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in pritožniku prizna sodne stroške), podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

7.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-614/15 z dne 25. 9. 2017 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Pri tem je posebej obrazložil razloge, ki utemeljujejo izjemno obravnavo sicer nedovoljene ustavne pritožbe (tretji odstavek 55.a člena ZUstS). V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz pravdnega postopka, tj. tožniku Petru Radoviću.

8.Nasprotni udeleženec v svojem odgovoru predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. V zvezi z dejanjem cenzure zatrjuje, da je bil njen izključni namen "onemogočanje polemiziranja o političnih vprašanjih v razvedrilno humoristični oddaji HRI-BAR, kakor seveda tudi v drugih podobnih oddajah". Poudarja, da je pravica odgovornih urednikov programov na slovenski javni televiziji gotovo tudi korigiranje oziroma prilagajanje časa in deloma tudi vsebine oddaj načrtovanim programskim shemam. Po zatrjevanju nasprotnega udeleženca bi bile povsem necenzurirane oddaje lahko podlaga za sprožitev odškodninskih in podobnih postopkov pred pristojnimi organi, katerih posledice bi nosili tudi javna televizija in njeni odgovorni uredniki. Pritožnik naj bi šel v obravnavanem primeru bistveno predaleč ter neutemeljeno posegel v njegovo čast in dobro ime. S spornimi žaljivimi izjavami naj bi zelo omajal avtoriteto tožnika do svojih podrejenih in naj bi ga neupravičeno osmešil tudi pred drugimi ljudmi, ki ga poznajo. Nasprotni udeleženec je prepričan, da je šlo le za zaničevanje oziroma izražanje prezira in zasmehovanje pritožnika, ne pa za konstruktivno kritiko. Tega naj ne bi moglo izpodbiti niti citiranje številnih sodb ESČP. Nasprotni udeleženec dodaja, da so se pritožnikove hude žalitve ponavljale in stopnjevale daljše časovno obdobje in da naj bi pritožnik to zadevo spretno izkoristil za dodatno samopromocijo. Poudarja, da so bile sporne žaljive izjave izrečene v obliki intervjujev za različne medije in ne kot "neka umetniška satira", kot to poskuša prikazati pritožnik. Ker po mnenju nasprotnega udeleženca ni podlage za spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanih sodb, predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Hkrati predlaga, naj Ustavno sodišče pritožniku naloži povračilo stroškov postopka z ustavno pritožbo.

9.Odgovor nasprotnega udeleženca je bil poslan pritožniku, ki se je nanj odzval v vlogi z dne 9. 11. 2017. Ustavnemu sodišču predlaga, naj navedb iz odgovora na ustavno pritožbo ne upošteva, saj so te v celoti neutemeljene. Vztraja pri svojih trditvah in predlogih iz ustavne pritožbe. Predlaga tudi povrnitev stroškov v zvezi z ustavno pritožbo.

10.V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1376/2014-III.

B.

11.Predmet izpodbijanja je odločitev sodišč, s katero je bilo pritožniku naloženo plačilo odškodnine v znesku 2.000,00 EUR zaradi razžalitve časti in dobrega imena tožnika, ki naj bi jo pritožnik kot intervjuvanec povzročil z žaljivimi izjavami za posamezne medije. Poudariti je treba, da predmet presoje v obravnavani zadevi niso izjave pritožnika, podane v sami satirični televizijski oddaji HRI-BAR, ki so varovane v okviru svobode umetniškega ustvarjanja iz 59. člena Ustave. Kar je tožnik zaznal kot žaljivo v treh satiričnih televizijskih oddajah,[1] ki jih je vodil pritožnik, po presoji sodišč spada na področje satire in za tožnika, ki je bil odgovorni urednik razvedrilnih oddaj na TV Slovenija (torej tudi teh spornih), ne more biti žaljivo. Predmet presoje so izjave, ki jih je pritožnik izrekel v intervjujih za različne druge medije[2] in ki so varovane v okviru prvega odstavka 39. člena Ustave. Za slednje sta sodišči v izpodbijanih sodbah presodili, da je pritožnik z njimi nedopustno posegel v čast in dobro ime tožnika (35. člen Ustave).

Splošna izhodišča ustavnosodne presoje

12.Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja pravico do svobode izražanja mnenj. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Nepogrešljivi sestavni del svobodne demokratične družbe je javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena.[3] Svoboda izražanja ne varuje le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč zajema tudi kritične in ostre izjave. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja praviloma varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna.[4] Po ustaljeni ustavnosodni presoji so meje sprejemljive kritike v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo.[5] Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na morebiti tudi kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije.[6]

13.V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave je pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave) omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Pogosto prihaja v kolizijo prav s pravico do varstva osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) ter varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic.[7] V primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja je lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje.[8] Zaradi spoštovanja jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave je tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. Kjer govorcu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, temveč zgolj za žalitev drugega, protipravnost ni izključena.[9]

14.Podobna stališča o pomenu svobode izražanja za demokratično družbo izhajajo iz prakse ESČP. Ustaljeno stališče ESČP je, da svoboda izražanja iz prvega odstavka 10. člena EKČP ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Vse to so zahteve pluralizma, strpnosti in miselne širine, brez katerih ni demokratične družbe.[10] Svoboda izražanja zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, torej k uporabi pretiranih izjav.[11] Varstvo pravice do svobode izražanja sicer ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.[12] Vendar uporaba vulgarnih izrazov sama po sebi ni odločilna pri oceni žaljivih izjav, saj lahko služi stilističnim namenom. ESČP poudarja, da je stil del komunikacije (kot oblika izražanja) in je kot tak varovan skupaj z vsebino izjave.[13] V primerih, ko zaradi zavarovanja časti in ugleda ali pravic drugih pride do omejitve svobode izražanja, s tem pa do posega v 10. člen EKČP, ESČP nujnost takega posega presoja ob upošte<a name="_1ftnref22">vanju naslednjih ključnih meril:</a>[14] (i) prispevek k razpravi v splošnem interesu; (ii) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; (iii) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; (iv) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; (v) vsebina, oblika in posledice objave; (vi) teža naloženih sankcij. Skladno s prakso ESČP je treba vsak poseg presojati v luči primera kot celote in oceniti, ali je bil sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni. Navedena merila ESČP je v svojo presojo sprejelo tudi Ustavno sodišče.[15]

Uporaba navedenih meril presoje v konkretni zadevi

15.Glede na predhodno navedena izhodišča preizkus Ustavnega sodišča v obravnavani zadevi obsega naslednje tri vidike: prvič, ali sta sodišči izvedli tehtanje med človekovimi pravicami v koliziji (zlasti, da ene od pravic nista izključili iz obravnavanja); drugič, ali sta pri tehtanju upoštevali ustavnopravno odločilne okoliščine oziroma merila, izoblikovana v praksi Ustavnega sodišča in ESČP; ter tretjič, ali sta glede na pomen in cilj upoštevnih človekovih pravic ustrezno ovrednotili posamezna merila oziroma okoliščine in vsaki od pravic v koliziji dali ustrezno težo.[16]

16.Sodišči sta upoštevali izhodišče, da gre za kolizijo dveh človekovih pravic (pritožnikove pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave na eni strani ter tožnikove pravice do varstva časti in dobrega imena iz 35. člena Ustave na drugi strani), ki jo je treba razrešiti s pomočjo tehtanja ter ob upoštevanju in vrednotenju okoliščin konkretnega primera odločiti, katera od njiju ima v okoliščinah konkretnega primera prednost. Iz izpodbijanih sodb je tudi razvidno, da sta sodišči svojo presojo gradili na okoliščinah in merilih, ki jih Ustavno sodišče in ESČP štejeta kot odločilna (zlasti prispevek spornih izjav k razpravi v splošnem interesu; kontekst, v katerem so bile izrečene; položaj naslovnika izjav ter njegovo predhodno ravnanje). Zastavlja pa se vprašanje, ali sta sodišči ob tehtanju okoliščin konkretnega primera navedena merila ustrezno ovrednotili oziroma ali sta jim glede na pomen in težo načel, ki jih varuje posamezna od pravic v koliziji, pripisali ustrezno težo.

17.Pomembno izhodišče za vrednotenje spornih izjav, ki jih je pritožnik o tožniku izrekel v intervjujih za različne medije, je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami.[17] Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne.[18] Zahteva po dokazovanju resničnosti slednjih bi pomenila kršitev svobode izražanja mnenj, ki je del pravice do svobode izražanja.[19] Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis).[20] Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala,[21] oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje.[22] Ugotovitev žaljivosti presojanih izjav sama po sebi ne zadošča za oceno o njihovi protipravnosti in nedopustnosti, temveč je treba presoditi, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga. Ta je odvisna zlasti od konteksta, v katerem so bile izjave podane. V tem okviru imajo lahko pomembno težo predhodno ravnanje tistega, na katerega se izjave nanašajo,[23] pa tudi narava oziroma značaj izražanja (na primer, ali gre za politično izmenjavo mnenj, satirično izražanje itd.).[24] ESČP široko razlaga obstoj dejanske podlage za kritične ali žaljive izjave. Dopušča tudi žaljiv ali šokanten način izjavljanja, saj je provokativnost pri takem odzivu lahko ključna.[25] Po praksi ESČP varstvo pravice do svobode izražanja ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje oziroma očrnitev (wanton denigration), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje. Uporaba vulgarnih izrazov sicer sama po sebi ni odločilna pri oceni žaljivih izjav, saj lahko služi stilističnim namenom.[26]

Kontekst spornih izjav in predhodno ravnanje tožnika

18.V obravnavani zadevi ni sporno, da se pritožnikove izjave, podane v intervjujih za različne medije, uvrščajo med vrednostne sodbe oziroma mnenja, kar sta upoštevali tudi sodišči v izpodbijanih sodbah. V nadaljevanju je zato treba odgovoriti na vprašanje o obstoju zadostne dejanske podlage za izrečene kritične izjave. Glede na ugotovitve sodišč se je pritožnik s spornimi izjavami odzval na tožnikovo cenzuro njegove satirične televizijske oddaje.[27] To je storil že v treh svojih kasnejših televizijskih oddajah, pri čemer sta sodišči njegove kritične izjave, izrečene v samih televizijskih oddajah, šteli za dopustne (prim. 11. točko obrazložitve te odločbe). Predhodno ravnanje pritožnika pa je bistveno tudi za vrednotenje tu presojanih izjav, ki jih je pritožnik podal kot intervjuvanec za druge medije. Sodišče prve stopnje dejanju cenzure (ki ga je sicer ugotovilo) ni pripisalo odločilne teže pri presoji konteksta, v katerem so bile podane sporne izjave. Višje sodišče pa je poudarilo, da je tožnikovo ravnanje – omejevanje satire na javni radioteleviziji – vsekakor zanimiv predmet javne razprave, in konkretno ravnanje tožnika označilo kot kaj klavrno in vredno javne graje oziroma kritike, glede na tožnikov položaj na javni radio-televiziji pa vsekakor kot pomemben predmet za javno razpravo. Tožnik v odgovoru na ustavno pritožbo priznava, da je do dejanja cenzure prišlo, in pojasni, da je bil njen izključni namen "onemogočanje polemiziranja o političnih vprašanjih v razvedrilno humoristični oddaji HRI-BAR, kakor seveda tudi v drugih podobnih oddajah". Poudarja, da je pravica odgovornih urednikov programov na slovenski javni televiziji tudi korigiranje oziroma prilagajanje časa in deloma tudi vsebine oddaj načrtovanim programskim shemam.

19.Za presojo spornih izjav, ki jih je pritožnik podal v intervjujih za druge medije, je odločilen kontekst, v katerem so bile izrečene. V zvezi s tem je bistvena ugotovitev, da so bile te izjave izzvane s predhodnim ravnanjem tožnika oziroma da do njih ne bi prišlo brez predhodnega ravnanja tožnika. Sporne izjave pritožnika v intervjujih za različne medije so tako pomenile kritičen odziv pritožnika na isto dejanje tožnika, kot ga je pritožnik kritiziral že v svoji televizijski oddaji. Pri tem ni dvoma, da je dejanje cenzure na javni radioteleviziji dogodek, ki sproži odziv in razpravo v splošnem interesu.[28] Gre za temo v javnem interesu par excellence. To velja toliko bolj, ker se je sprožilni dogodek zgodil na nacionalni radioteleviziji, ki je z zakonom opredeljena kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb gledalcev in poslušalcev (prim. 1. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija, Uradni list RS, št. 96/05 in 9/14 – ZRTVS-1). Ustavno sodišče je že ob prvem odločanju v tej zadevi poudarilo, da je prepoved cenzure v javnih medijih pomembna vrednota demokratične družbe in da je ta vrednota še toliko bolj pomembna v obravnavanem primeru, v katerem je prišlo do cenzure na javni nacionalni televiziji, in to zaradi izrečenih ostrih političnih komentarjev.[29] Glede na tak pomen je očitno, da dejanje cenzure na nacionalni radioteleviziji tvori zadostno dejansko podlago tudi za zelo ostre in kritične izjave na račun tistega, ki to dejanje izvrši (v konkretnem primeru na račun tožnika kot odgovornega urednika razvedrilnih oddaj na nacionalni televiziji). Že ob prvem odločanju v tej zadevi je Ustavno sodišče tudi poudarilo, da je bil tožnik kot odgovorni urednik razvedrilnih oddaj na nacionalni televiziji vodstveni delavec javnega zavoda, zato je bil glede ravnanj, storjenih pri opravljanju te funkcije, dolžan trpeti širše meje sprejemljive kritike, čeprav ne tako široke kot npr. politiki.[30] Naloga odgovornega urednika je, da zagotavlja notranjo avtonomijo novinarjev. Če kdorkoli to avtonomijo krni (bodisi politiki bodisi nadrejeni), imajo novinarji pravico, da javnost na to opozorijo. V tem kontekstu je treba razumeti tudi sporne izjave, ki jih je pritožnik o tožniku izrekel v intervjujih za druge medije in ki so bile posledica cenzure njegove satirične televizijske oddaje na nacionalni radioteleviziji.

20.Glede na oceno, da je za pritožnikove žaljive izjave obstajala zadostna podlaga v dejstvih, mora Ustavno sodišče v nadaljevanju odgovoriti na vprašanje, ali sme sodišče v primeru, ko obstaja dejanska podlaga za izrečeno kritiko, presojati primernost načina, na katerega je kritika izražena. Sodišči sta namreč kljub ugotovljenemu ravnanju tožnika, ki je izzvalo tudi pritožnikove kritične izjave v intervjujih za različne medije, ocenili, da je bil način kritike, ki ga je izbral pritožnik, "pretiran, nedopusten". Po stališču prvostopenjskega sodišča uporaba žaljivih izrazov, s katerimi je pritožnik označil tožnika, ne pomeni kritike, ki bi jo bil zaradi svojega predhodnega ravnanja dolžan trpeti tožnik, temveč bi se pritožnik lahko odzval na "drugačen, primeren in kulturen način".[31] Ustavno sodišče mora presoditi, ali je navedeno stališče glede primernosti načina kritike tožnika sprejemljivo z vidika ustavnega in konvencijskega varstva svobode izražanja.

Način oziroma stil izražanja

21.Ustaljeno je stališče ESČP, da je stil izražanja del komunikacije (kot oblika izražanja) in je kot tak varovan skupaj z vsebino izjave in da uporabljeni izrazi, četudi so morebiti žaljivi ali vulgarni, lahko služijo stilističnim namenom.[32] Ta vidik je poudarilo tudi Ustavno sodišče ob prvem odločanju v tej zadevi.[33] Da je pri omejevanju oziroma predpisovanju načina odziva na ravnanja nosilcev javnih funkcij, ki zadevajo razpravo o temi v splošnem interesu, treba biti izrazito previden, izhaja tudi iz sodbe ESČP v zadevi Mladina, d. d., proti Sloveniji.[34] V primerih, ko so predmet presoje izjave, ki prispevajo k razpravi v splošnem interesu, je le malo prostora za omejevanje svobode izražanja. To hkrati pomeni, da je omejevanje svobode izražanja glede izjav, ki imajo zadostno podlago v dejstvih, izključno zaradi načina, na katerega so bile izražene, nesprejemljivo z vidika 10. člena EKČP.[35] To pomeni, da pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se pritožnik na ravnanje tožnika lahko odzval na drugačen, nežaljiv način.

22.Pri vrednotenju vsebine oziroma pomena spornih izjav je odločilno razumevanje povprečnega bralca.[36] Pri tem vrednotenju ni mogoče spregledati konteksta, v katerem so sporne izjave izrečene. Sodišče lahko z ovrednotenjem pomena, ki ga ima sporna izjava za povprečnega bralca, zasnuje izhodišče presoje ustavnih pravic tako, da to učinkuje na tehtanje v škodo ene od pravic v koliziji.[37] V ustavnosodni presoji je sprejeto stališče, da je opredeljevanje pomena sporne izjave s stališča prestrogih meril (ki so nato ključna za izrečeno omejitev svobode izražanja) nezdružljivo s svobodo izražanja.[38] V primeru, ko je možnih več pomenov, je treba izhajati iz pomena, ki je za svobodo izražanja manj obremenjujoč.[39]

23.V obravnavani zadevi sta sodišči izhajali iz objektivnega pomena spornih izrazov, s katerima je pritožnik označil tožnika. Po njuni oceni je povprečni bralec tožnikove izjave gotovo razumel v dobesednem pomenu, torej "turbo anus" kot vulgarno skovanko, kvanto, v pomenu velike zadnjične odprtine, in ne v pomenu, ki naj bi ga želel izraziti pritožnik, namreč kot okrajšavo za "turbo anonimus", to je kot oznako za anonimnega človeka, ki širi turbo kulturo. Podobno sta sodišči presodili glede izraza "homo erectus". Tudi tu naj bi bil splošni pomen te sintagme v tem, da gre za bitje na nižji razvojni stopnji, ne pa nemara za pohvalo nekoga, da je pokončen, da "ima hrbtenico". Vendar se navedena presoja sodišč, ki se osredotoča zgolj na dobesedni pomen spornih izjav, izkazuje kot pretirano ozka oziroma utesnjujoča z vidika pritožnikove pravice do svobode izražanja. Pritožnik je namreč uporabil prispodobe (metafore), ki dopuščajo odprto, večpomensko razumevanje. Čim je tako, sodišče kot podlago za oceno o nedopustnosti spornih izjav ne sme upoštevati le tistega od pomenov, ki je najbolj obremenjujoč za čast in dobro ime prizadete osebe. Prav to sta storili sodišči v obravnavani zadevi.

24.Ugotovitev (objektivne) žaljivosti spornih izjav sama po sebi ne pomeni, da je pritožnik presegel meje sprejemljive kritike. Zato je treba odgovoriti še na vprašanje, ali vzdrži ocena sodišč, da je bil namen pritožnikovih žaljivih izjav v osebni diskreditaciji in sramotitvi tožnika.[40] Ustavno sodišče na podlagi neposrednega vpogleda v sporne članke[41] ugotavlja, da za navedeno oceno sodišč ni zadostne podlage. Pritožnik je namreč v intervjujih za časopis Indirekt ter v oddajah Info TV in Požar Report TV podal svojo kritiko RTV Slovenije kot institucije nasploh in še zlasti njenih vodilnih kadrov, ki naj, vsaj nekateri med njimi, ne bi bili sposobni sprejemati odločitev. Druga dva medija (časopis Večer in revija Reporter) sta zgolj povzela izjave pritožnika iz omenjenih televizijskih intervjujev. Pritožnik je v obeh intervjujih kritično ost usmeril predvsem v institucijo RTV Slovenija in delovanje njenih vodilnih struktur. V širšem kontekstu kritike RTV in njenih vodilnih je izrekel tudi sporne izjave o tožniku kot njegovem neposredno nadrejenem, pri čemer se je njegova kritika neposredno navezovala na predhodno ravnanje tožnika. Zaradi močne vsebinske navezave spornih izjav na predhodno ravnanje tožnika po oceni Ustavnega sodišča ne vzdrži stališče sodišč, da je bila pritožnikova kritika usmerjena ad personam, v sramotitev in osebno diskreditacijo tožnika.

25.Poleg tega ocena o objektivni žaljivosti spornih izjav (glede na pomen, kot sta ga spornim besednim zvezam pripisali sodišči) ne zadošča za sklep o namerni (hoteni) žalitvi časti in sramotitvi tožnika. Za obstoj slednje je treba izkazati tudi subjektivni namen. Izjavljajočemu mora iti prav za ponižanje prizadete osebe; to mora biti njegov edini cilj. Za to ne zadošča ugotovitev, kakšen je objektivno učinek izjave na prizadetega oziroma na siceršnjo publiko, temveč mora biti izkazan omenjeni motiv oziroma nagib izjavljajočega.[42] Tega vidika presoja sodišč v obravnavani zadevi ne upošteva. Ocena sodišč, ki pritožnikov namen zaničevanja izpeljuje iz same žaljive vsebine spornih izjav, se zato izkazuje kot nezadostna za utemeljitev sklepa, da je bil pritožnikov cilj ob izrekanju spornih izjav v blatenju in sramotitvi tožnika.

26.Pri presoji obravnavane zadeve tudi ne gre zanemariti ironičnega tona, ki prepoznavno zaznamuje javno izražanje pritožnika nasploh in tudi v konkretnem primeru. Tak način izražanja že na prvi pogled odvrača od dobesednega razumevanja pomena izrečenih izjav. Izključeno je, da bi jih povprečni bralec lahko razumel zgolj dobesedno (kot to štejeta sodišči prve in druge stopnje). Sicer očitno pikra izraza, ki ju je pritožnik uporabil za kritiko tožnikovega ravnanja, sta tudi po oceni Višjega sodišča stilsko zaznamovana, obarvana in v primerjavi z običajnejšimi psovkami oziroma žaljivkami precej posebna, izvirna, celo avtorska.[43] Upoštevati je zato treba, prvič, da je pritožnik javna osebnost s prepoznavnim stilom izražanja, ki ga splošna javnost pozna in dojema kot takega, in drugič, da je glede na kontekst, v katerem so bile podane sporne izjave (kritika RTV Slovenija in njenih vodilnih ter navezava na predhodno ravnanje tožnika), povprečni bralec lahko zaznal, v zvezi s čim so bile sporne izjave podane.

27.Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da je poseg sodišč v pritožnikovo pravico do svobode izražanja prekomeren, ker ni utemeljen z upoštevnimi in zadostnimi razlogi. Izpodbijani sodbi torej kršita pritožnikovo pravico iz prvega odstavka 39. člena Ustave, zato ju je Ustavno sodišče razveljavilo (1. točka izreka).

28.Ustavno sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 60. člena ZUstS sámo odloči o sporni pravici, če ima v spisu za to dovolj podatkov in če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi razveljavljenega akta že nastale. Ob uporabi prvega odstavka 60. člena ZUstS je Ustavno sodišče sámo odločilo o stvari in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (2. točka izreka). Razlogi za takšno odločitev so razvidni iz predhodne obrazložitve. V bistvenem so naslednji: sporne izjave pritožnika so bile izzvane s predhodnim ravnanjem tožnika – cenzuro satirične televizijske oddaje na nacionalni radioteleviziji; gre za temo, ki je pomembna za razpravo v javnem interesu; pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se pritožnik na ravnanje tožnika lahko odzval na drugačen, nežaljiv način; ob upoštevanju pomena uporabljenih izrazov (ne zgolj v njihovem dobesednem pomenu) in konteksta, v katerem so bili podani, ni podlage za sklep, da je bil predmet razprave potisnjen v ozadje in da je bil namen izjav v osebni diskreditaciji in sramotitvi tožnika. Zaradi navedenega je treba dati prednost pritožnikovi pravici do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) pred pravico tožnika do varstva časti in dobrega imena (35. člen Ustave). Uporaba prvega odstavka 60. člena ZUstS je glede na naravo človekovih pravic, ki so predmet odločanja v obravnavanem primeru, utemeljena zaradi zagotovitve pravice do sojenja v razumnem roku in dejstva, da je Ustavno sodišče v tej zadevi odločalo že drugič. Poleg tega je taka odločitev Ustavnega sodišča potrebna tudi zaradi odstranitve še vedno trajajočega zastraševalnega učinka (t. i. chilling effect), ki ga je povzročila izpodbijana odločitev sodišč. V delu, ki se nanaša na odločitev o stroških pravdnega postopka, je Ustavno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka izreka).

29.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ta določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebej utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Ustavno sodišče je zato o predlogih pritožnika in nasprotnega udeleženca iz pravdnega postopka za povrnitev stroškov postopka z ustavno pritožbo odločilo, kot izhaja iz 4. točke izreka te odločbe.

C.

30.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena, prvega odstavka 60. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič – Horvat in Marko Šorli. Sodnica dr. Špelca Mežnar je bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Accetto, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. Sodnik Knez je dal pritrdilno ločeno mnenje.

dr. Jadranka Sovdat Predsednica

[1]Iz 12. točke obrazložitve sodbe Višjega sodišča izhaja, da je pritožnik v oddaji 4. 10. 2008 med drugim izjavil: "[…] obstajajo ljudje, ki so brez ponosa, ugleda in dostojanstva. Nimajo pa znanja. So bedaki, reče se jim turbo anusi."; v oddaji 13. 12. 2008 "A si predstavljate, da je slovenski falus tako deficitaren. Koliko malo falusov je v Sloveniji še uporabnih in še ti, ki so uporabni, delajo v razvedrilnem programu."; v oddaji 7. 2. 2009 pa "Vsi ljudje v Sloveniji bodo imeli vsaj tak IQ kot Petar Radović."

[2]V obsežnejšem intervjuju za časopis Indirekt je v članku z naslovom RTV Slovenija je od nekdaj totalitarna pritožnik na vprašanje novinarja o sporu med njim in tožnikom izjavil naslednje: "Ne, sploh ni nastal noben spor. Petar Radović je tampon cona. On je človek, ki vse življenje funkcionira tako, da ne sprejema odločitev. On ne gre niti na stranišče, če za to ne dobi dovoljenja. Takšne ljudi imenujem turbo anusi. To so ljudje brez časti, ugleda in ponosa, ki zvesto izpolnjujejo ukaze nadrejenih, ker sami niso sposobni. Termin turbo anusa tudi v radijskih oddajah jasno in glasno utemeljim. Povedal sem tudi, da naj nova vlada pusti pri miru anuse – gre za skrajšavo imena anonimus – ljudi, ki nimajo ugleda, ampak so sposobni služiti vsakemu gospodarju. Teh ljudi ne smeš zamenjati, ker morajo, takšni kot so, obdržati svojo identiteto. Tako ti bodo zvesto služili. Turbo anuse pa moraš zamenjati." V članku, objavljenem v časopisu Večer 30. 3. 2009, je povzeta vsebina intervjuja, ki ga je pritožnik 25. 3. 2009 podal za Info TV, in sicer: "TVS je sestavljena iz treh parcel. Na prvi raste solata in je topla greda. Na drugi raste sezonska solata. Na tretji ne raste nič. In teh ljudi na TV je ogromno. Sem štejem svet RTV-ja, vodstvo RTV-ja in tiste deficitarne osebke, ki že leta izkoriščajo to priložnost, da jih praktično ni, in dobivajo denar. In ta njiva, kjer ne raste nič, skrbi le za to, da ne bi seme z drugih dveh njiv prišlo noter. To so politično nastavljeni ljudje, pa ne govorim le za štiri leta nazaj, ampak so tako nastavljeni od nekdaj. Petar Radović (odgovorni urednik razvedrilnega programa, op. p.) ni človek s hrbtenico, je bolj homo erectus kot homo sapiens. Homo sapiens ti v obraz pove, kaj mu ni všeč. Odgovorni urednik v soočenju s podrejenim uporablja svoje lastno videnje in mišljenje. Moj urednik tega ne uporablja in reče: 'Nič ne morem, sem ena sama tampon cona.'" Revija Reporter v svoji izdaji 30. 3. 2009 med izjavami tedna povzema tudi pritožnikovo izjavo, izrečeno v oddaji Požar Report TV: "Petar Radović ni človek s hrbtenico, je bolj homo erectus kot homo sapiens. Homo sapiens ti v obraz pove, kaj mu ni všeč. Odgovorni urednik v soočenju s podrejenim uporablja svoje lastno videnje in mišljenje. Moj urednik tega ne uporablja in reče: 'Nič ne morem, sem ena sama tampon cona.'

[3]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 174).

[4]Prim. prav tam, 11. točka obrazložitve.

[5]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 62), 9. točka obrazložitve.

[6]Prav tam.

[7]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95, 10. točka obrazložitve.

[8]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95, 15. točka obrazložitve.

[9]Prav tam.

[10]Prim. sodbo ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991.

[11]Prim. sodbe ESČP v zadevah Uj proti Madžarski z dne 19. 7. 2011, Mamère proti Franciji z dne 7. 11. 2006 ter Prager in Oberschlick proti Avstriji z dne 26. 4. 1995.

[12]Prim. sodbi ESČP v zadevah Uj proti Madžarski in Skałka proti Poljski z dne 27. 5. 2003.

[13]Prim. sodbo ESČP v zadevi Mladina, d. d., proti Sloveniji z dne 17. 4. 2014, 45. točka obrazložitve.

[14]Glej sodbi velikega senata ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji (št. 2) z dne 7. 2. 2012, 109. do 113. točka obrazložitve, in Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012, 89. do 95. točka obrazložitve.

[15]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-407/14 z dne 14. 12. 2016 (Uradni list RS, št. 2/17, in OdlUS XXI, 37).

[16]Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-407/14, 17. točka obrazložitve, in št. Up-530/14 z dne 2. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 17/17), 14. točka obrazložitve.

[17]Prim. C. Grabenwarter, European Convention on Human Rights, Commentary, Verlag C. H. Beck, München 2014, str. 267. Glej tudi sodbi ESČP v zadevah Jerusalem proti Avstriji z dne 27. 2. 2001, 43.–45. točka obrazložitve, in Unabhängige Initiative Informationsvielfalt proti Avstriji z dne 26. 2. 2002, 46.–48. točka obrazložitve. Tudi v nemškem prostoru je razlikovanje med dejstvi in vrednostnimi sodbami ključno pri oceni dopustnosti posega v čast in ugled posameznika (prim. K. Wegner in C. Schmelz v: H.-P. Götting, C. Schertz, W. Seitz et al., Handbuch des Persönlichkeitsrechts, Verlag C. H. Beck, München 2008, str. 492). V Republiki Sloveniji že Ustava v prvem odstavku 39. člena razločuje med vestmi in mnenji.

[18]Glej npr. sodbi ESČP v zadevah Jerusalem proti Avstriji, 42. točka obrazložitve, in Steel in Morris proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 2. 2005, 87. točka obrazložitve. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-462/02 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 120/04, in OdlUS XIII, 86), 9. točka obrazložitve.

[19]Tako ESČP med drugim v sodbi v zadevi Jerusalem proti Avstriji.

[20]Tako C. Grabenwarter, nav. delo, str. 268.

[21]Prav tam. Prim. tudi sodbe ESČP v zadevah Pedersen in Baadsgaard proti Danski z dne 17. 12. 2004, 76. točka obrazložitve, Jerusalem proti Avstriji, 43. točka obrazložitve, in Mladina, d. d., proti Sloveniji, 43. točka obrazložitve.

[22]V nemški pravni teoriji se uporablja pojem sramotilna kritika (Schmähkritik). Prim. K. Wegner in C. Schmelz v: H.-P. Götting, C. Schertz, W. Seitz et al., nav. delo, str. 493.

[23]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-584/12, 11. točka obrazložitve.

[24]Prim. K. Wegner in C. Schmelz v: H.-P. Götting, C. Schertz, W. Seitz et al., nav. delo, str. 494.

[25]Glej npr. sodbo ESČP v zadeji Oberschlick proti Avstriji (št. 2) z dne 1. 7. 1997, v kateri je bila sporna označba politika kot bedaka (nem. Trottel). Avstrijska sodišča so presodila, da je uporaba navedenega izraza sama po sebi žaljiva. ESČP pa je presodilo drugače: odločilno težo je pripisalo predhodnemu ravnanj politik Haiderja, in sicer je ugotovilo, da je uporabo spornega izraza sprožil Haiderjev govor, o katerem je poročal novinar. Prim. tudi zadevo Mladina, d. d., proti Sloveniji, v kateri se je novinar v ostrem kritičnem komentarju v reviji Mladina odzval na predhodno ravnanje politika in o njem med drugim zapisal, da je njegova "domislica izpadla kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca". Tudi v tem primeru je ESČP, drugače kot slovenska sodišča, presodilo v prid svobodi izražanja iz 10. člena EKČP. Po oceni ESČP slovenska sodišča niso v zadostni meri upoštevala konteksta, v kateri so bile sporne izjave dane, in stila, ki ga je novinar uporabil v članku (prim. 46. točko obrazložitve).

[26]Prim. sodbi ESČP v zadevah Uj proti Madžarski (48. točka obrazložitve) in Tuşalp proti Turčiji z dne 21. 2. 2012 (48. točka obrazložitve).

[27]Po ugotovitvah sodišč je pritožnik v eni od svojih televizijskih oddaj gostjo Ljudmilo Novak, predsednico stranke Nova Slovenija, vprašal, ali si stranka zasluži najboljšega slovenskega politika Jožeta Možino, ki je bil tedaj direktor RTV Slovenija, s čimer naj bi citiral Boštjana M. Turka. Tožnik je iz oddaje, preden je bila predvajana, ta del izrezal, ker naj bi pritožnik s tem kršil dogovor, da se politika v razvedrilnih oddajah ne obravnava. Pritožnik je to ravnanje tožnika razumel kot cenzuriranje svoje satirične oddaje. Poleg tega je bilo predvajanje oddaje premaknjeno v poznejše večerne ure (v splošno znano manj gledani termin), kar pa po ugotovitvah sodišč ni bilo odvisno od odločitve tožnika, temveč od dolžine drugih predhodno predvajanih programskih vsebin.

[28]Da je vprašanje cenzure pomemben predmet javne razprave, izhaja iz sodbe ESČP v zadeji Matúz proti Madžarski, v kateri je pritožnik (televizijski novinar, zaposlen na nacionalni televiziji) v knjigi z naslovom Antifašist in Hungarista – skrivnosti madžarske televizije kritiziral ravnanje svojih nadrejenih in delodajalca. Kot je ugotovilo ESČP, je bil pritožnikov glavni namen razkriti cenzuro na nacionalni televiziji, s tem pa je svojo svobodo izražanja izvrševal z namenom prispevati k razpravi v javnem interesu. Po presoji ESČP poseg v pritožnikovo svobodo izražanja ni bil nujen v demokratični družbi in je zato podana kršitev 10. člena EKČP. Podobno sporočilo o nedopustnosti cenzure na javni televiziji izhaja tudi iz sodbe ESČP v zadeji Manole in drugi proti Moldaviji.

[29]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-584/12, 12. točka obrazložitve.

[30]Prim. sodbo ESČP v zadevi Mamère proti Franciji.

[31]Glej prvostopenjsko sodbo, 35. točka obrazložitve.

[32]Prim. sodbi ESČP v zadejah Thoma proti Luxemburgu z dne 29. 3. 2001 (45. točka obrazložitve) in Uj proti Madžarski (20. točka obrazložitve).

[33]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-584/12, 13. točka obrazložitve.

[34]Prim. 45. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadeji Mladina, d. d., proti Sloveniji.

[35]Glej sodbo ESČP v zadevi Csánics proti Madžarski z dne 20. 1. 2009, 43. točka obrazložitve: "[…] It would go against the very spirit of Article 10 to allow a restriction on the expression of substantiated statements solely on the basis of the manner in which they are voiced. In principle, it should be possible to make true declarations in public irrespective of their tone or negative consequences for those who are concerned by them."

[36]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-407/14, 20. točka obrazložitve.

[37]Prav tam.

[38]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 (Uradni list RS, št. 37/15, in OdlUS XXI, 14), 24. točka obrazložitve.

[39]Prim. H. D. Jarass in B. Pieroth, Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland, 11. izdaja, Beck Verlag, München 2011, str. 209, in K. Wegner in C. Schmelz v: H.-P. Götting, C. Schertz, W. Seitz et al., nav. delo, str. 498.

[40]Prim. sodbo ESČP v zadevi Eon proti Franciji z dne 14. 3. 2013 (60. točka obrazložitve), v kateri je ESČP sicer pritrdilo ugotovitvam nacionalnih sodišč, da je bil pritožnikov transparent žaljiv do predsednika republike, ni pa se strinjalo s tem, da je bilo žaljenje predsednika tudi pritožnikov edini namen. ESČP je sprejelo stališče, da pritožnik s transparentom niti ni hotel osebno napasti predsednika, temveč je zlasti javno kritiziral njegovo politiko. Prim. tudi sodbi ESČP v zadevah Tuşalp proti Turčiji (48. točka obrazložitve) in Grebneva in Alisimchik proti Rusiji z dne 22. 11. 2016 (59. točka obrazložitve).

[41]Glej opombo št. 2.

[42]Prim. D. Höch v: H.-P. Götting, C. Schertz, W. Seitz et al., nav. delo, str. 384.

[43]Glej 17. točko obrazložitve sodbe Višjega sodišča.

1. 6. 2018

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Rajka Kneza

I.

Sodišči sta se vprašanju varstva ugleda posameznika posvetili in ob navedbah številnih odločitev ESČP med drugim zavzeli stališče, da tudi žaljivo, šokantno ali vznemirljivo izražanje vedno a priori ne izključuje varstva časti in dobrega imena.[1] Višje sodišče se, podobno kot prva stopnja, opredeli tudi do žaljivosti izrazov turbu anus in homo erectus[2] in nato preide v interpretacijo, ali so izjave dopustne. Pri tem se, po mojem mnenju, ustrezno opredeli tudi do satire kot takšne. V tem delu sodbe Višje sodišče zastopa še tudi stališče, da je omejevanje satire (cenzure) na javni radioteleviziji zanimiv predmet javne razprave in da je vredno javne graje oziroma kritike, ter relevanten predmet za javno debato.[3] Pomena cenzure v nadaljevanju ne povezuje več natančno z ad rem spornih izjav in jih pripisuje ad personam, predmet javne razprave pa, meni, je bil potisnjen v ozadje. Zdi se, da je ravno tukaj – v tej niansi – odločba Ustavnega sodišča zavzela drugačno stališče.[4] Nadalje, Višje sodišče se je v relevantna vprašanja poglobilo tako z vidika teorije, sodne prakse ESČP in prakse Ustavnega sodišča. V op. 15 sodbe[5] pojasni tudi, zakaj meni, da je predmet javne razprave bil potisnjen v ozadje in pri tem se opre tudi na prakso Ustavnega sodišča. To pojasnilo sodbe je pomembno, kajti pojasni, da je tudi Višje sodišče vprašanju, ali je predmet (ad rem) prisoten ali ne, posvetilo dolžno skrb preučitve. Prav tako je razumelo, da je civilizacijsko izročilo, ki veleva, da žalitev ne opravičuje žalitve (Iniuria non excusat iniuriam), danes presežno.[6] V teh dveh točkah so tudi bistvena vprašanja te zadeve. V nadaljevanju se jima posvečam nekoliko drugače kot odločba, a z istim rezultatom v izreku.

Namen pritrdilnega ločenega mnenja je namreč opozoriti na enega od elementov presoje, ki izhaja iz često izraženih stališč, običajno, da bi se lahko nekaj povedalo ali zapisalo bolj vljudno, nadalje, da je nekaj a priori žaljivo, da bi odziv lahko bil primeren in kulturen, da bi se kritika lahko izrekla brez spornih besed itd.[7] Osredotočam se samo na ta element, na katerega je morala odgovoriti odločba,[8] ne pa tudi na druge. Odločba se opredeli do stališča, da “s pravico do svobode izražanja ni združljivo stališče sodišč, po katerem bi se pritožnik lahko odzval na drugačen, nežaljiv način.”[9] Menim, da odločba presojo tega stališča argumentira precej zgoščeno, osredotoča pa se pri tem, ali je žalitev usmerjena ad personam, kot edini cilj, in kako bi povprečni bralec razumel sporočilo. Sam poleg tega vidim tudi pravno vprašanje v samem pristopu razumevanja sfere svobode izražanja na eni strani in sfere osebnega dostojanstva, pravico do časti in dobrega imena, na drugi strani. Pogled na to vprašanje je v jedru tega mnenja in je eden izmed razlogov, da sem glasoval za izrek odločbe.

II.

3.Nivo primernega in kulturnega medčloveškega dialoga v okviru svobode izražanja ne pomeni tudi nivoja primernega govora; zapisano na prvi pogled izničuje pomen prava, ki poskuša urejati odnose med ljudmi z varstvom človeškega dostojanstva. Vendar, ko gre za presoje meja svobode izražanja, s katero se želi varovati demokratične vrednote družbe, je navedeno opravičljivo.[10]

4.Z drugimi besedami, kar je dovoljeno, ni vedno primerno. Razkorak med vljudnostnim medčloveškim izražanjem na eni strani in dovoljenimi mejami svobodnega izražanja na drugi, je lahko zelo velik; večja kot je tema javnega diskurza oz. pomembnejša kot je tema za diskusijo v javnem interesu (contribution to a public debate, »serious« social value), večji je lahko ta razkorak. Praksa ESČP, ki presoja vidike 10. člena z različnih zornih kotov in primerov (medijsko poročanje, kritike neuredniških medijev, izražanje kritik zoper sodišča oz. sodnike, kritike politikov kot javnih oseb par excellence, fotografije različnih kategorij oseb, itd.) pristopa od primera do primera (case- by-case), pri čemer težko trdimo, da je sodna praksa konsistentna,[11] a rdeča nit je precej jasna; dovoljene meje svobode izražanja se določajo predvsem, a ne izključno, glede na pomembnost teme javnega diskurza in vlogo posameznika (naslovljenca kritike) v percepciji javnosti. Namen varstva svobode izražanja zasleduje varstvo človekovih pravic in razvoj pristne demokracije.[12]

5.Zapisano, da z zornega kota prava, katerega funkcija je urejanje odnosov med ljudmi, neprimerno tudi ni nedovoljeno, lahko, če se prenese v običajne družbene razmere, tudi obžalujemo, saj se povečuje razkorak med tisto stopnjo splošnega dojemanja, kaj je vljudno in kaj ne, na eni strani, in ostrino oziroma dovoljenimi žalitvami na drugi strani.[13] Vendar pa, ne gre za isti sferi; treba je ločiti sfero običajnih družbenih odnosov in sfero svobode izražanja. Prva je sfera zasebnosti, druga sfera pomembnega javnega diskurza in svobode izražanja.[14] Kadar pa sta si sferi blizu, pa je ta razmejitev resnično težka.[15] Če ostrost izrečene ali zapisane beseda nastopa kot sredstvo za preprečevanje, opozarjanje, oponiranje itd. stališč, obnašanj, ukrepov, itd. tistih, ki imajo posredno ali neposredno moč odločanja, prehajamo v sfero svobode izražanja. Zato je vedno treba tehtati med temo, o kateri se piše in govori, njen kontekst v širšem smislu na eni strani (t.i. contribution to a public debate) ter izražanje kritike in opozarjanj na drugi. Pri tem tehtanju je treba upoštevati tudi, komu je kritika namenjena (javna oseba oziroma njen položaj v družbi, družbeni ali državni strukturi itd) oziroma, da je kritika odraz določenega dejanja ali dejanj te osebe.[16]

6.Zato stališče, da bi se dalo nekaj zapisati ali povedati drugače, manj ostro, bolj vljudno, itd. ni primerno izhodišče za presojo primerov svobode izražanja; a s tem ne želim izraziti stališča, da je sprejemljivo vse (o tem več v nadaljevanju). V določenih primerih je treba odmisliti, ali je nekaj v medčloveškem dialogu primerno ali ne: kriterij je namreč, ali je v tehtanju kritike in teme javnega diskurza ter osebe, ki ji je kritika namenjena, omejitev svobode izražanja na mestu. Postavimo se torej v popolnoma drugo sfero (iz sfere splošnih medčloveških odnosov, ki jih varuje 8. člen EKČP, t.j. sfera zasebnega življenja (private life) preidemo v sfero relevantnega javne diskurza, svobode izražanja, ki jo varuje 10. člen EKČP).

Sfera svobode izražanja je sfera moči, pisane ali izrečene besede (ali fotografije, dejanja), ki opozarja na kritiko določenega ravnanja tistih, ki imajo posredno ali neposredno določeno moč ali vpliv. V tej sferi pa so pravila drugačna, ločena, distancirana od vprašanj primernih človeških odnosov.[18]

7.Diskusija o tem, kaj je primerno in kaj ne, ter kakšno je razmerje med primernim in dovoljenim, je torej lahko videna zelo različno – odvisno za katero od obeh omenjenih sfer gre. Dokler pa sfere javno relevantnega diskurza (svobode izražanja) ne ločimo od vprašanja kulturnega in primernega nivoja medčloveškega dialoga (varstvo zasebnosti) potrebnega za sobivanje v običajnih družbenih odnosih, pa nimamo prave slike in lahko vprašanje primernosti močno zamegli kriterije dovoljenosti. Takoj, ko o primernosti dejansko govorimo kot o ustreznosti v sferi relevantnega javnega diskurza (svobode izražanja), dobimo drugačen občutek za presojo ostrine kritik in dialogov. Odsotnost povezovanja s sfero primernih človeških odnosov, je, torej, čeravno se sliši heretično, potrebna za ustrezno razumevanje sfere relevantnega javnega diskurza. ESČP ti dve sferi loči z uporabo 8. in 10. člena EKČP (pravica do zasebnega življenja in svoboda izražanja). Vendar je ne loči tako ostro, ko je to predstavljeno v tem mnenju, kjer je ostrina ločitve namerna. Namen je namreč prikazati razlike v pristopu.[19]

8.Pri izvrševanju svobode izražanja je torej dovoljeno biti oster, žaljiv, provokativen itd. Vendar ima tudi svoboda izražanja izjeme, ki pa se razlagajo restriktivno.[20] Presoja, ki se opravi, mora biti povezana še z vprašanjem konteksta, ali gre za trditve ali gre za vrednostne sodbe, itd. ESČP je pri tem v pomoč. Kadar gre samo za žalitev (sole intent of the offensive statement to insult), kadar je torej brez konteksta, izven teme javnega diskurza, kadar je ad rem popolnoma odsoten in je vse zgolj ad personam (da je edini namen napad), potem je meja presežena.[21] Dokler pa je ad rem prisoten (ad personam je prisoten vedno, ko gre za vrednostno oceno, ki zadeva posameznika) je teža besed, vsaj tako je razumeti sodno prakso ESČP, celo drugotnega pomena.[22] Teža besed bo premo sorazmerna kritiziranemu stališču ukrepov, zato je treba analizirati tudi te. A bistveno se zdi, da se ne gre osredotočiti primarno zgolj na težo besed, ampak na omenjene elemente konteksta, temelja (da kritika ni neutemeljena oz. ang. unfounded), prisotnost elementa ad rem (oz. bolje, morebitna popolna izključitev oz. odsotnost ad rem), itd. Več kot je elementov ad rem, bolj je lahko kritika utemeljena. Ali z drugimi besedami – bolj kot lahko kritiko pripisujemo okoliščinam, manj je možnosti, da bi bila vzeta »od nikoder»[23] in s tem izven okvirov ad rem. Tako je ad rem sprožilni element, a hkrati tudi eden od kriterijev presoje.

9.V tem segmentu presoje se je Višje sodišče opredelilo, da je ad rem potisnjen v ozadje. Temu je posvetilo kar nekaj pozornosti in pojasnilo, da prakso Ustavnega sodišča razume tako, da za žaljiv namen zadostuje, da je predmet kritike potisnjen v ozadje in da je v ospredju ad personam zaničljiv namen.[24] Tukaj se odločba Ustavnega sodišča ne strinja. Tudi sam menim, da tako videni ad rem, kot ga opisujem zgoraj, še vedno je prisoten in da pogoj izključen namen zaničevanja ni izpolnjen.

10.Tako razumljen kontekst presoje nam lažje odgovori na vprašanje, zakaj je ESČP dopustilo zelo ostre izraze kritike, primerjave, itd. Ne gre torej izhajati iz ostrine besed, temveč iz vpetosti ostrine v omenjene kriterije. Če bi izhajali iz ostrine besed, bi se znašli v brezizhodnem položaju. Težko, če že ne nemogoče, je presojati zgolj (brez konteksta) ostre besede ali žalitve. Med njimi ni mogoče tehtati na podlagi kriterija, ki bi vsem bil skupni imenovalec. Npr. izražene kritike z besedami "fašist",[25] "celebralni bankrotiranec"[26], "trotelj" ali "idiot",[27] težko razporedimo v zaporedje od najostrejše kritike oz. žalitve, do najblažje. Posledično tudi ne moremo oceniti, torej zgolj na podlagi besed, kdaj bi morala beseda biti blažja. Če bi poskušali to, bi kriterij gotovo bil subjektiven.[28] Dejansko bi vsaka kritika vedno lahko bila manj agresivna, vljudnejša, ampak vprašanje, katera kritika je blažja in zato dovoljena, niti ni pravilno postavljeno. Presoja teže in ostrine besed se meri iz konteksta: (i) dokler ta vsaj do te mere obstaja, da ni mogoče govoriti o izključnem (sole) namenu žalitve, in (ii) dokler so presojane besede vsebinsko povezane oziroma jih lahko povežemo (so odraz) dejanja ali stališč adresata kritike, gre za dovoljene okvirje.[29] Pri slednjem je treba ločiti tudi primere, ko gre za izjave o dejstvih in o vrednostnih sodbah, ki dopuščajo širšo, ohlapnejši vez.[30] A tudi pri vrednostnih sodbah obstaja meja; npr. kadar se te približujejo resnim kazenskim obtožbam (še posebno, če je meja med vrednostnimi sodbami in izjavami o dejstvih tanka), obtožbe, ki lahko dosežejo takšno stopnjo, da ogrozijo dobro ime naslovnika kritike,[31] ali so tudi izjave o dejstvih brez potrebnih dokazov.[32] V tem primeru ni šlo za tanko mejo med vrednostnimi sodbami in izjavami o dejstvih niti za (kazenske) obtožbe, kjer tudi ESČP želi zavarovati zasebno življenje. To dodatno pojasni ločitev sfere zasebnega življenja, kjer je dovoljeno bližje primernemu, in sfero pravice svobode izražanja, kjer se primerno umakne dovoljenemu.

III.

11.Še glede tehtanja teme javnega diskurza in osebe, na katero se kritika nanaša; tema, ki je bila predmet konteksta (t.i. contribution to a public debate, topic of serious social value) je bilo omejevanje pravic izvajanja (cenzura) razvedrilnega programa.[33] To je pri presoji pomemben element in mu je treba dati ustrezno težo, saj, kot omenjeno zgoraj, opredeli okvire ostrine kritike.[34] Na prvi pogled razvedrilni program sicer ne prinaša tem pomembnega javnega diskurza, vendar pa gre v tem primeru za vprašanje satire. Satira pa, čeravno ne neomejena,[35] lahko pomeni močno orožje izražanja kritike v javnem interesu. Z drugimi besedami, menim, da je znotraj satire nedvoumno podano široko polje možnih tem, pomembnih za javni diskurz in v pravno priznanem javnem interesu demokratične družbe. V tem pogledu pa tudi urednik razvedrilnega programa predstavlja osebo, ki lahko v okviru svojih pristojnosti vpliva na dovoljenost oz. nedovoljenost takšnega javnega diskurza.[36] Odločba to pojasnjuje,[37] a sam bi za odtenek bolj poudaril ta vidik, predvsem, ker razumem, da se vidiku cenzure v konkretnem primeru ni dalo dovolj poudarka in posledično tudi ne vezi med kritiko in dejanjem odgovornega urednika.[38] Dejanje odgovornega urednika (cenzura) odgovori na več elementov: (i) na vpliv, kaj se s satiro lahko in kaj ne, sporoča javnosti, (ii) da ima posledično pristojnost vplivati na svobodo izražanja, in (iii) kakšen je odnos med cenzuro in reakcijo pritožnika.

IV.

12.Odnos oziroma kar napetost med svobodo izražanja ter varstvom človekovega dostojanstva in ugleda je dejansko odnos med varstvom demokratičnega razvoja družbe,[39] na eni, ter varstvom posameznika, njegovega ugleda, dostojanstva in zasebnega življenja, na drugi strani. Gre za dve sferi, z različnimi cilji in pravili. Kar je dovoljeno za prvo, ni nujno primerno za drugo. Ločevanje sfer je pomembno in prvi korak k presoji, ali je treba izrečeno ali zapisno presojati po kriteriju vljudnosti in kulturnosti medčloveške komunikacije. Znotraj sfere svobode izražanja ta kriterij ni izhodišče za presojo oziroma, povedano drugače, človekovega dostojanstva ni mogoče tehtati v konfliktu s svoboda izražanja.[40]

13.Svoboda izražanja je lahko v konfliktu z varstvom posameznikovega ugleda, dobrega imena in dostojanstva. A za odtenek objektivnega pogleda na razlikovanje med obema sferama lahko kot izhodišče služi tudi, da tudi svoboda izražanja vsebuje element osebnega dostojanstva (torej, ne da si je z njim v konfliktu, ampak tudi temelji na njemu).[41] S svobodo izražanja namreč posameznik deluje v in za skupnost (družbo), je aktiven in poskuša doseči skupno dobro, primeroma tudi skupno dostojanstvo. S svobodo izražanja so se dosegli veliki zgodovinski premiki in reševali pomembna vprašanja v zgodovini človeštva (boj za enako obravnavanje različnih skupin, odprava rasne diskriminacije, enake možnosti, enako obravnavanje spolov, enakost volilne pravice, delavske in socialne pravice, samoodločbe, itd.). Družbe se lahko razvijajo na podlagi svobode izražanja. Tudi današnje družbe so bolj humane zaradi svobode izražanja. Svoboda izražanja je zato v osrčju človekovih pravic predvsem, ko je v funkciji splošnega dobra. Zato posamezniku (v tem boju za boljšo družbo) dopušča več, tudi biti nevljuden, žaljiv.[42] Zato je tako pomembno, kdo si stoji nasproti in v kakšnih okoliščinah. Svoboda izražanja posledično v veliki meri nadvlada tudi kulturne pravice oziroma dostojanstveno izražanje.[43] Slednje se varuje v sferi zasebnosti, kjer ne gre za povezanost z družbenimi temami, kjer je v ospredju posameznik sam (self-centered), brez elementa družbenosti in pomembnega javnega diskurza. Kadar ne gre za primer sfere zasebnosti, se pravo odmakne od stopnje primernosti in temeljne vljudnosti v splošnih odnosih med ljudmi. Ločnice med sfero zasebnosti in sfero svobode izražanja, kot pišem zgoraj, ni vedno enostavno določiti, vendar pa izhodišče za to ne more biti presoja, da bi nekaj lahko bilo izraženo bolj vljudno, nežaljivo in na kulturni način.[44] Gre za splet prvin, kot je bilo pojasnjeno, ki jih je treba medsebojno povezovati in jih nato v tej luči tudi ovrednotiti.[45]

dr. Rajko Knez

[1]Glej točko 13 sodbe I Cp 1206/2015.

[2]Glej točke 14–17 sodbe I Cp 1206/2015.

[3]Glej točko 23 sodbe I Cp 1206/2015.

[4]Glej točko 24 odločbe.

[5]I Cp 1206/2015.

[6]Op. 11 sodbe I Cp 1206/2015. V točki 25 sodbe pa sodišča zapiše tudi: »Pritožbeno sodišče si sicer ne predstavlja, katere izraze bi lahko označili kot nedopustno žaljive, če ne tu spornih. Že otrokom dopovedujemo, da ni slab človek, pač pa njegovo ravnanje. To je tudi mera sožitja v družbi.« Razumem, da je Višjemu sodišču bilo do tega, da je sporočilo sodbe tudi iskanje primerne komunikacije, ki naj prispeva k sožitju v družbi. Razumem to in sam dodajam, da bi si to, seveda, želel. Vendar, kot pojasnjujem v tem mnenju, to ni vedno primerno izhodišče. Mislim, da tudi v tem primeru ni bilo in sem lahko podprl izrek odločbe.

[7]V konkretni zadevi je Okrožno sodišče (sodba P 1376/2014) v točki 35. zapisalo: "[…] lahko odzval na drugačen, primeren in kulturen način".

[8]Glej točko 19 odločbe.

[9]Glej točko 20 odločbe.

[10]Pravico do svobodnega izražanja, kot jo je treba razumeti tudi v našem pravnem redu, opredeljuje predvsem ESČP z razlago enega najpogosteje uporabljenega člena EKČP (10. člen, svoboda izražanja, ki se uvršča v omejene oz. limitirane pravice). Pomen svobode strne tudi v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji [GC], sodba z dne 7. 2. 2012, točka 71: "[…] Such are the demands of pluralism, tolerance and broadmindedness without which there is no ‘democratic society’."

[11]Glede konsistentnosti in kritiko pristopa ESČP glej tudi Stijn Smet, Freedom of expression and the right to reputation: human rights in conflict, AM. U. INT’L L. REV. [26:1 2010], str. 199.

[12]Glej Teršek Andraž, Svoboda izražanja, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK, Ljubljana, 2007, str. 15. Kot ocenjuje Stijn Smet, ibid., str. 192, 216, 223, je ESČP za razliko od zgodnje zadeve Lingens proti Avstriji z dne 8. 7. 1986, kjer je strogo odločilo, da pri presoji svobode izražanja ni konflikta s pravico do ugleda posameznika, kasneje priznalo ta konflikt med prvim in drugim odstavkom 10. člena ESČP in ga poskušalo definirati v presojah. Glej tam navedene zadeve v podkrepitev trditve: Feldek proti Slovaški z dne 12. 7. 2001, Lešnik proti Slovaški z dne 11. 3. 2003, Radio France proti Franciji z dne 30. 3. 2003 in še posebej v Chauvy proti Franciji z dne 29. 6. 2004, kjer je ESČP prvič opredelilo razmerje med svobodo izražanja in obrekovanjem. Podobno velja tudi za zadevo Pfeifer proti Avstriji z dne 15. 11. 2007.

[13]Tudi v ESČP lahko opazimo določeno mero obžalovanja. Npr. v zadevi Čeferin v. Sloveniji z dne 16. 1. 2018 so pomenljivo zapisali, da so v obnašanju odvetnika zaznali "obžalovanja vredno odsotnost modrosti" (ang. "regrettable lack of prudence in the applicant's expression"). Prav tako je kritiko pristopa ESČP zapisal takratni sodnik dr. Zupančič, v ločenem mnenju v zadevi Delfi As proti Estoniji, z dne 16.6.2015, v sicer nekaj drugačnem kontekstu, a še vedno v okviru pravice izražanja: "I do not know why the national courts hesitate in adjudicating these kinds of cases and affording strict protection of personality rights and decent compensation to those who have been subject to these kinds of abusive verbal injuries, but I suspect that our own case-law has something to do with it." Glej ločeno mnenje sodnika ??? v zadevi Čeferin. Glej tudi Kranjc Janez, Alterum intuere ne laedaris, alterum ne laedas, Pravna praksa, št. 11 (2018). Kadar je kritika nepotrebno ostra ali žaljiva, posameznik tudi sebe postavi na ogled in od (kritične) javnosti je odvisno, kako bo posameznika dojela in s tem tudi (zmanjšala ali izničila) vrednost njegove kritike.

[14]To sfero ESČP izrazito varuje in predvsem hitro najde razlog za javnost pomembnega javnega diskurza; celo v primerih, kjer samo v to dvomi. Npr. v zadevi Karhuvaara in Iltalehti proti Finski z dne 16. 2. 2005, točka 45, je pojasnilo: "[…] Consequently, the articles in question did not pertain to any matter of great public interest as far as Mrs A.’s involvement was concerned. However, the public has the right to be informed, which is an essential right in a democratic society […]"

[15]Glej npr. eno zadnjih sodb ESČP, kjer je odločilo o ostrini žalitve med dvema uporabnikoma družbenega omrežja (Instagram), a je naslovnika žalitve kvalificiralo kot osebo, ki se je s svojim pojavljanjem v družbenih omrežjih že večkrat izpostavila in bila prepoznana v javnosti. Finska sodišča so žaljivko dopustila, ESČP pa je odločilo drugače. Zadeva Egill Einarsson proti Finski, sodba z dne 7. 11. 2017.

[16]Glej več o ključnih merilih v točki 13 odločbe in tam citiranih odločitev ESČP.

[17]Primerjaj zadeve Axel Springer AG proti Nemčiji [GC], točka 83, sodba z dne 7. 2. 2012, Delfi AS proti Estoniji [GC], sodba z dne 16. 6. 2015, točka 137, ECHR 2015, in Medžlis Islamske Zajednice Brčko in drugi proti Bosni in Hercegovini [GC], § 76, 27. 6. 2017.

[18]To tudi ne pomeni, da uporaba ostre kritike vedno pripelje do rezultata, ki si ga kritika želi doseči. Lahko je učinek ravno nasproten. A to ni vprašanje, ki bi za pravno opredelitev, kaj je dovoljeno, bilo relevantno. Je pa pomenljivo, kje postaviti mejo in kdaj ostrina zamenja (odsotnost argumentov) ali argumente dopolni.

[19]Na temo razmerja med človeškim dostojanstvom in svobodo izražanja, je veliko literature in vsa si ni enotna. Boland meni, da svoboda izražanja ni združljiva s človeškim dostojanstvom, enakopravnostjo in demokracijo. Primerja evropski (ESČP, Velika Britanija) model in ameriški (t.i, absolutistični model) in meni, da ameriški model prispeva veliko več k demokraciji in svobodi izražanja, ker dopušča večji razkorak med svobodo izražanja in človeškim dostojanstvom. Glej James M. Boland, Is Free Speech Compatible with Human Dignity, Equality, and Democratic Government: America, a Free Speech Island in a Sea of Censorship?, Drexel Law Review, Vol. 6:1, 2013, str. 1-46. Pristop v ZDA je strog v zaščiti javnega diskusa in svobode izražanja. Že v zgodnjih zadevah New York Times Co. v. Sullivan (376 U.S. 254 (1964)), Philadelphia Newspapaers, Inc. v. Hepps (475 U.S. 767 (1986)) je prevladalo takšno stališče, ko gre za serious social value. Glej tudi Andraž Teršek, Svobodno izražati, kar najbolj žali, šokira ali vznemirja, str. 192 in nadaljnje (posamezni deli se nanašajo tudi na sovražni govor), Zbornik 7. Dnevov prekrškovnega prava, GV Založba, Ljubljana 2012.

[20]Tako tudi v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji [GC], sodba z dne 7. 2. 2012, točka 78: "As set forth in Article 10, freedom of expression is subject to exceptions, which must, however, be construed strictly, and the need for any restrictions must be established convincingly."

[21]Iz sodbe Tuşalp proti Turčiji z dne 21. 2. 2012, v točki 48 (poudarki so avtorjevi): "As to the form of the expressions, the Court observes that the author chose to convey his strong criticisms, coloured by his own political opinions and perceptions, by using a satirical style. In this connection, the Court reiterates that Article 10 is applicable not only to “information” or “ideas” that are favourably received or regarded as inoffensive or as a matter of indifference, but also to those that offend, shock or disturb; such are the demands of that pluralism, tolerance and broadmindedness without which there is no “democratic society” (see Oberschlick v. Austria (no. 1, 23 May 1991), § 57). The Court would add that offensive language may fall outside the protection of freedom of expression if it amounts to wanton denigration, for example where the sole intent of the offensive statement is to insult (see Skałka v. Poland, no. 43425/98, § 34, 27 May 2003); but the use of vulgar phrases in itself is not decisive in the assessment of an offensive expression as it may well serve merely stylistic purposes. For the Court, style constitutes part of communication as a form of expression and is as such protected together with the content of the expression.

[22]V zadevi Uj proti Madžarski, sodba z dne 19. 7. 2011 , t. 20, ESČP pojasni (poudarke dodal avtor): "… but the use of vulgar phrases in itself is not decisive in the assessment of an offensive expression as it may well serve merely stylistic purposes. For the Court, style constitutes part of the communication as the form of expression and is as such protected together with the content of the expression."

[23]Nemška sodišča uporabijo termin: "…nicht völlig aus der Luft gegriffen."

[24]Glej točko 24 in opombo 15 sodbe I Cp 1206/2015.

[25]Npr. v sodbi Bodrožić proti Srbiji, z dne 23. 6. 2009.

[26]Glej zadevo Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009.

[27]Zadeva Oberschlick proti Avstriji (št. 2), sodba z dne 1. 7. 1997.

[28]Podobno Ustavno sodišče v zadevi št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007: "Pravo namreč ne more varovati morebitne pretirane občutljivosti posameznika." Točka 11.

[29]Glej zadevo Thorgeir Thorgeirson proti Islandiji, sodba z dne 25. 6. 1992 in kritiko pri Čeferin Rok, Meje svobode tiska, GV Založba, 2013, str. 187–191.

[30]Glej točko 17 odločbe.

[31]Primerjaj zadevo Egill Einarsson v. Finska, sodba z dne 7. 11. 2017, točka 52. V tem primeru je šlo za izraz "Fuck you rapist bastard", primer pa je bil povezan z oprostilno sodbo naslovljenca kritike.

[32]Glej zadevo Lindon proti Franciji z dne 22. 10. 2007, točka 55, pri presoji izraza "vampir". V tej zadevi ESČP ni presodilo kršitve 10. člena EKČP. Veliko povedo tudi ločena mnenja sodnikov. Predvsem v sferi 8. člena je več poudarka dano izjavam o dejstvih. V okviru tega člena (zasebnega življenja) se v praksi ESČP pogosteje uporabijo. Glej Stijn Smet, ibid., str. 234.

[33]A tega ne gre razumeti tako, da kontekst primera zgolj sam in v naprej določi ali gre za sfero zasebnosti ali sfero svobode izražanja. V nadaljevanju se opredeljujem tudi do subjektivnega pogoja.

[34]Kdo je oseba, ki ji je kritika namenjena, je samo del testa. Pomemben del testa presoje, ali je kritika znotraj dovoljenih okvirjev svobode izražanja, je tudi t.i. the nature of the story. Torej, za kaj gre. Gl. več o tem D.R. Pember, C. Calver, Mass Media Law, McGraw-Hill Education, New York 2015, 19. izdaja, str. 182.

[35]In se strinjam s pogledom Višjega sodišča na razumevanje omejevanja satire. Glej točko 20 sodbe I Cp 1206/2015. Satiro sicer ESČP zaradi "narave pretiravanja" presoja manj strogo. Glej Da Silva proti Portugalski z dne 20. 1. 2010. V točki 29 te sodbe ESČP navede: "La Cour considère que sanctionner pénalement des comportements comme celui qu'a eu le requérant en l'espèce peut avoir un effet dissuasif sur les interventions satiriques sur des sujets de société qui peuvent elles aussi jouer un rôle très important dans le libre débat des questions d'intérêt général sans lequel il n'est pas de société démocratique."

Kdaj gre za javno osebo (npr. za all-purpose public figures), ni vedno lahko odgovoriti. Lahko gre npr. za direktorja velike in pomembne korporacije, ki bo javnosti neznan, pa bo njegov vpliv lahko velik, ali pa za javno znano osebo, katere stališča za javnost ne bodo pomembna. Glej več o tem D.R. Pember, C. Calver, Mass Media Law, McGraw-Hill Education, New York 2015, 19 izdaja, str. 183. V vsakem primeru menim, da je oseba s prevzemom položaja kot v obravnavanem primeru (odgovorni urednik dela programa, ki ima pristojnosti določanje meja satiri) stopila v javno areno, kjer more tolerirati večjo stopnjo tolerance glede kritik.

[37]Glej točko 18 odločbe.

Tudi ESČP daje elementu presoje, kako „znan“ je naslovljenec kritike, veliko težo in ga povezuje z vprašanjem, koliko in kako lahko vpliva na javno percepcijo, javno mnenje. To pomeni, da presoja tudi njegovo predhodno delovanje in prispevek k javnemu diskurzu (koliko je ta resničen, pomemben, način itd). Primerjaj zadevo Egill Einarsson proti Finski, sodba z dne 7. 11. 2017, točka 42.

Morda lahko zapišem celo anarhizma (v dobrem smislu besede, vsaj v tistem pogledu, ko gre za odnos med posameznikom, ki ne deluje zase, ampak v dobro družbe proti različnim družbenim strukturam oz. osebam, ki imajo moč, vpliv, vpliv na percepcije v družbi itd). Kot anarhizem pojmuje Chomsky Noam: "Anarchism is, basically a kind of tendency in human thought which shows up in different forms in different circumstances, and has some leading characteristics. Primarily it is a tendency that is suspicious and skeptical of domination, authority, and hierarchy. It seeks structures of hierarchy and domination in human life over the whole range, extending from, say, patriarchal families to, say, imperial systems, and it asks whether those systems are justified. It assumes that the burden of proof for anyone in a position of power and authority lies on them." v: Noam Chomsky: The Kind of Anarchism, May 28, 2013, dosegljivo http://ouleft.org/wp-content/uploads/chomsky-anarchism.pdf (10.5.2018).

Tako npr. nemško Zvezno ustavno sodišče v zadevi 1 BvR 2707/95 (Willy Brandt), točka II.2.a: „[…] dass die Menschenwürde im Konflikt mit der Meinungsfreiheit nicht abwägungsfähig ist […].

Da posameznik lahko izraža svoje misli, stališča, se na ta način bori za pravice, položaj itd., pomeni, da je svoboda izražanja element človekova dostojanstva. Glej Mélanne Andromecca Civic, The Right to Freedoom of Expression as the Principal Component of the Preservation of Personal Dignity: an Argument for International Protection Within All Nations and Across All Borders, University of Pennsylvania Journal of Law and Social Change, Vol. 4, Iss. 1 [1997], str. 134.

Svoboda izražanja ne zagotavlja tudi, da bo(do) posameznik(i) slišan(i). Tudi zato se dopušča več ostrine, kot v sferi (varstva) zasebnosti.

Tudi 19. člen Univerzalne deklaracije o človekovih pravicah (Everyone has the right to freedom of opinion and expression; this right includes freedom to hold opinions without interference and to seek, receive and impart information and ideas through any media and regardless of frontiers.) so na World United Nations Conference for Human Rights 1993. leta na Dunaju razložili tako, da pravica (tudi svoboda izražanja) nadvlada kulturne standarde. Dostopno na: http://www.ohchr.org/EN/ProfessionalInterest/Pages/Vienna.aspx, točka 5, I. poglavja. Besedilo te točke ne opredeljuje svobode izražanja neposredno, ampak vse človekove pravice, kamor spada tudi prva. Prav tako neposredno ne omeni kulturnega dialoga, a to je del kulturnega standarda neke države. Strinjati se je zato treba, da tudi omenjena deklaracija svobodo izražanja postavi pred kulturne vrednote. Primerjaj Mélanne Andromecca Civic, ibid., str. 139–141. Iz sodbe ESČP izhaja takšen pristop. Glej že citirano sodbo Axel Springer AG proti Nemčiji [GC], sodba z dne 7. 2. 2012.

Slednje je treba ločiti od neresničnih žalitev, ki prav tako lahko imajo „chillig effect“, a tokrat na strani kritiziranega oziroma napadenega posameznika, napačne ali zavajajoče informacije itd. Glej kritično ločeno mnenje sodnika Loucaides v zadevi Lindon proti Franciji z dne 22. 10. 2007, s katerim se strinjam.

Pridružujem pa se kritiki, da se ESČP, soočeno s konfliktom med svobodo izražanja in varstvom ugleda posameznika, pogosto osredotoči na svobodo izražanja in ovrednoti samo to pravico. Da bi lahko resnično tehtalo (po metodi praktične konkordance), bi moralo sodišče ovrednotiti tudi poseg v dostojanstvo in ugled posameznika in šele nato opraviti tehtanje konflikta med dvema pravicama. Glej več pri Stijn Smet, ibid., str. 207. Prav tako je takšno kritiko razbrati tudi iz ločenega mnenja sodnika Loucaides v zadevi Le Pen (Lindon proti Franciji z dne 22. 10. 2007).

Tudi iz tega razloga sem imel pomisleke, da je Ustavno sodišče odločilo po vsebini, kar mu sicer omogoča 60. člen ZUstS. Nagibal sem se k možnosti, da bi sodišča še v drugo opravila presojo na podlagi odločitve Ustavnega sodišča. To je namreč priložnost za „dialog med sodišči“, kajti ta prvenstveno poteka na podlagi odločitev (a na „plečih strank“), zato to, po mojem mnenju, ne bi smela biti edina oblika dialoga; tudi ko gre za tehtanje dveh ustavnih pravic in uporabo praktične konkordance brez aplikacije zakona. Menim, da so razlike med argumentacijo rednih sodišč in Ustavnega sodišča manjše, kot se zdi pri branju odločbe Ustavnega sodišča. V tem primeru je tehtnico, da sem glasoval za odločanje po 60. členu ZUstS, nagnilo dejstvo dolgotrajnega postopka.

1. 6. 2018

Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Mateja Accetta

V ospredju večinske odločbe in tega ločenega mnenja je več plasti istega vprašanja: o čem mora in sme soditi sodišče? To je vprašanje, ki si ga je – kot v mnogih drugih – tudi v tej zadevi mogoče zastaviti na več ravneh.

Večinska odločba rednima sodiščema očita, da sta na nedopusten način posegli v pritožnikovo svobodo izražanja, ko sta kljub obstoju dejanske podlage za kritiko presojali primernost načina njegovega izražanja. Kolikor gre to stališče odločbe razumeti kot poudarek razlike med (ne)primernostjo in pravno (ne)dopustnostjo, se z njim strinjam. Sodišče ni pravi forum za podrobno določanje prvin spodobnosti, moralne neoporečnosti ali etičnosti posameznikovih ravnanj, dokler ne trčijo ob pravne zapovedi ali prepovedi, ravno tako kot recimo ni pravi forum za podajanje kakovostnih ocen likovnih, glasbenih ali drugih umetniških del. Človeški odziv bi se ob pričujoči zadevi lahko osredotočal tudi na različne tovrstne vidike, med drugim denimo na oceno pritožnikove dolgoletne odličnosti v vlogi osrednjega slovenskega satirika, ali pa na debelino kože, ki bi jo pričakovali od pritoženca[1] oziroma prvotnega tožnika, ko bi ta razmišljal o tem, ali se na določeno žaljivo izjavo odzvati z (včasih dolgotrajnim) zagonom sodnih mlinov. Sodišče tega razkošja nima: presoja lahko – in ko je tožba vložena, mora presojati – le to, ali je v danem primeru podana kakšna upoštevna pravna kršitev oziroma kateri od strank in v kolikšnem obsegu mora v danih okoliščinah dati prav.

3.Kar velja za redna sodišča, velja tudi za Ustavno sodišče v postopku odločanja o ustavnih pritožbah, le da je njegova vloga še zožena: za njegovo presojo so upoštevne le tiste (ustrezno zatrjevane) kršitve, ki sežejo na ustavno raven. Ustavne pritožbe zoper odločitve rednih sodišč, v kateri ni argumentiranih očitkov stališč, ki bi pomenila kršitev določene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče sploh ne bo sprejelo v obravnavo, pa čeprav bi bile odločitve sicer morda napačne. To je posledica njegovega posebnega položaja v sistemu sodnega varstva kot (najvišjega) varuha ustavnosti ter ustavnih pravic.

4.Zdi se, da gre pri pričujoči zadevi za vprašanje, ki nedvomno sega na ustavno raven. Težko si je zamisliti vprašanje, ki bi bolj sodilo v domeno Ustavnega sodišča, kot je kolizija (ali praktična konkordanca) dveh temeljnih pravic, tu svobode izražanja in varstva ugleda oziroma časti in dobrega imena. Stališču, da je v prvi vrsti prav Ustavno sodišče tisto, ki mora vsaki izmed teh pravic dati ustrezno vsebino, seveda ob upoštevanju prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in v določenih primerih tudi Sodišča Evropske unije (SEU), pritrjujem. Vendarle pa menim, da ima tudi v takih primerih vloga Ustavnega sodišča svoje meje, ko gre za dokončno ovrednotenje temeljnih pravic v luči konkretnih dejstev, še posebno v sporih dveh prirejenih zasebnopravnih subjektov, ki uveljavljata nasprotujoči si temeljni pravici. V pričujoči zadevi je šlo Ustavno sodišče po moji oceni prek teh meja.

5.V nadaljevanju pojasnjujem razloge, zaradi katerih nisem mogel podpreti odločbe, že tu pa pojasnjujem, da sicer ne nasprotujem odločitvi (pojasnjeni v 28. točki obrazložitve odločbe), da je Ustavno sodišče po razveljavitvi izpodbijanih sodb sámo odločilo o stvari. Menim, da Ustavno sodišče sodb ne bi smelo razveljaviti, zaradi česar sem tudi glasoval proti odločbi; ker jih je, pa je bilo prav, da je uporabilo tudi možnost na podlagi prvega odstavka 60. člena ZUstS. V zvezi s tam navedenimi razlogi imam pomisleke le glede poudarjanja potrebe po odstranitvi zastraševalnega učinka, kar se mi zdi kot argument pomembno v primerih, ko določena ureditev ali ravnanje posameznike odvrača tudi od sicer povsem nesporno pravno dopustnega izražanja ali ko je za potencialno sporne primere izražanja predvidena ali naložena nesorazmerno visoka sankcija; dosti manj pa v tistih mejnih primerih, kjer se šele z natančno presojo sodišč oblikuje odgovor, ali je določeno izražanje sploh pravno varovano ali ne.

II.

Splošno o obsegu ustavnosodne presoje

6.V 15. točki obrazložitve odločbe večina pojasnjuje, da v primeru kolizije pravic preizkus Ustavnega sodišča vsebuje tri vidike oziroma korake: (1) ali je sodišče sploh izvedlo tehtanje (torej, da ni prezrlo ene od pravic); (2) ali je pri tehtanju upoštevalo vse odločilne okoliščine oziroma merila; ter (3) ali je glede na pomen in cilj pravic v koliziji ustrezno ovrednotilo posamezne okoliščine oziroma merila in vsaki od pravic dalo ustrezno težo. Menim, da je povsem prav, da Ustavno sodišče vedno izvede prva dva koraka tovrstnega preizkusa. Po moji presoji pa gre predaleč, če vedno opravi tudi tretji korak, kolikor ga razume (tudi) kot preizkus ovrednotenja pravic in meril v luči konkretnih dejanskih okoliščin oziroma kot vsebinsko odločitev glede na oceno pravno upoštevnih dejstev v konkretnem sporu.

7.V tem oziru je morda težava že v nejasni opredelitvi tretjega koraka, ki bi ga bilo mogoče v ožjem smislu razumeti tudi kot zgolj preizkus ustrezne vsebinske opredelitve izhodišč, na podlagi katerih so redna sodišča opravila tehtanje. Po takem razumevanju bi v prvem koraku preizkusa Ustavno sodišče preverilo, ali so sodišča upoštevala obe pravici, v drugem, ali so upoštevala odločilna merila oziroma okoliščine, v tretjem pa, kakšna sta na načelni ravni – ne pa še v luči ocene konkretnih dejstev! – pomen in teža pravic ter meril oziroma okoliščin, opredeljenih v prvih dveh korakih preizkusa. Posamezne pravice imajo lahko že na načelni ravni različno težo, kar v nekaterih pravnih ureditvah že na načelni ravni povezujejo tudi z različno strogo sodno presojo dopustnosti posega vanje,[2] prav tako je pri pravicah že na načelni ravni mogoče razlikovati med njihovim bistvom – z višjo stopnjo varstva – in obrobjem.[3] Enako je mogoče že na načelni ravni določenim merilom oziroma okoliščinam pripisati različno težo (da je torej določena okoliščina že na splošno pri tehtanju med dvema pravicama pomembnejša kot kaka druga). Če bi bil tretji korak preizkusa Ustavnega sodišča namenjen zgolj presoji ustrezne vsebinske opredelitve upoštevnih meril tehtanja, potem bi se z njim strinjal tudi sam. Zdi pa se mi, da je vsaj v tej zadevi pomenil več: pomenil je tudi presojo ovrednotenja konkretnih dejstev. Tako razumljenega tretjega koraka preizkusa pa po moji presoji Ustavno sodišče praviloma ne bi smelo opraviti, razen če bi to narekovali posebej utemeljeni razlogi.

8.Povedano drugače: v običajnih okoliščinah, ko presoji rednih sodišč ni mogoče očitati nerazumnosti, bi se Ustavno sodišče v primeru kolizije pravic po mojem mnenju moralo ustaviti pri preizkusu vsebinskega opredeljevanja pravice in posameznih upoštevnih meril, končno odločitev ob oceni konkretnih dejstev pa prepustiti sodišču. Vsaj na načelni ravni je tako zadržanost mogoče razbrati tudi pri pristopu ESČP,[4] prav tako pa je smotrna v primeru posebnega položaja ustavnega sodišča v razmerju do rednih sodišč, ki so poklicana za ugotavljanje in oceno pravno upoštevnih dejstev.[5] Takšna zadržanost pa je nemara še posebej narekovana v tistih primerih, ko gre za odločanje rednih sodišč o zasebnopravnem sporu dveh prirejenih subjektov.[6] Na to po moji presoji tudi ne more vplivati dejstvo, da gre za kolizijo dveh človekovih pravic – tudi v primeru take kolizije pravic ustavne ravni, še zlasti pravic kot temeljnih načel, se spor rešuje na podustavni ravni, saj odločitev ne vpliva na samo vsebino pravice, teža pa pripisuje v luči pravno upoštevnih dejstev.[7]

9.Sam torej zastopam stališče, da bi Ustavno sodišče le izjemoma lahko opravilo tretji korak preizkusa, kakor je to storilo v pričujoči zadevi, če bi za to imelo posebej utemeljene razloge. Kot navajam v nadaljevanju (glej del III. spodaj), pa po moji oceni v tej zadevi taki razlogi niso podani.

Problem eni pravici naklonjene presoje

10.Poleg zgoraj opisanih razlogov zadržanost presoje po moji oceni narekuje še en problematični vidik tovrstne ustavnosodne presoje, ki je ravno tako povezan z dejstvom, da gre za ustavnosodni preizkus zasebnega spora dveh prirejenih subjektov, ki uveljavljata nasprotujoči si pravici. Postopek odločanja o ustavni pritožbi – podobno kot postopek presoje ESČP – namreč izvirno kolizijo dveh prirejenih pravic, kot denimo kolizijo med svobodo izražanja ter varstvom časti in dobrega imena, katere povod je bilo ravnanje posameznika, preoblikuje v presojo ustavne dopustnosti oblastnega posega v tisto pravico, ki pri izvirnem odločanju rednih sodišč na koncu ni dobila prednosti. Čeprav se sodišča te nevarnosti zavedajo, že sama zasnova postopka presoje na podlagi zatrjevanega nedopustnega posega v določeno pravico poudarja predvsem to pravico, drugo pa potisne v ozadje. Če bi Ustavno sodišče v končno odločitev rednih sodišč poseglo le v primeru posebej utemeljenih razlogov, potem bi bilo tudi tveganje za tovrstno enostransko obravnavo kolizije manjše.

III.

11.Po mojem mnenju presoji rednih sodišč (pri čemer se bom za potrebe tega mnenja osredotočil predvsem na sodbo višjega sodišča) ni mogoče pripisati takšnih pomanjkljivosti, ki bi utemeljevale sklep, da sta kršili pritožnikovo pravico iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Kot je mogoče razbrati iz odločbe, naj bi sodišča napačno ovrednotila vsaj dve ali celo štiri odločilna merila za presojo, ali je bil poseg v svobodo izražanja dopusten: pomen konteksta spornih izjav kot kritičnega odziva na predhodno dejanje cenzure s strani pritoženca (19. točka) in v takem kontekstu nedopustnost omejevanja svobode izražanja zgolj zaradi žaljivosti spornih izjav (21. točka); pomen ustrezno širokega (in ne dobesednega) razumevanja spornih izjav (22. in 23. točka); namen žalitve in sramotitve pritoženca (24. in 25. točka); ter prepoznavnost stila izražanja pritožnika (26. točka). Odločba sicer ni pri vseh poudarkih enako kritična do sodb rednih sodišč in tudi sam nimam enako resnih pomislekov glede vseh v odločbi izraženih stališč. Vseeno pa imam toliko pomislekov, da odločbe nisem mogel podpreti.

O izključnosti zaničevalnega namena

12.Odločba (v 25. točki) poudarja, da mora izjavljajoči imeti namen, da bi z izjavo ponižal prizadeto osebo, še več, da mora to biti njegov edini cilj, presoja sodišč pa da tega vidika ni upoštevala. Višjemu sodišču sam tega, da merila zaničevalnega namena ni upoštevalo, ne morem očitati. V 24. točki obrazložitve svoje sodbe obrazloži, zakaj je po presoji tega sodišča kritika s predmeta javne razprave (ad rem) prešla na osebno raven (ad personam) in predmet javne razprave potisnila v ozadje, v razmeroma obsežni opombi št. 15 pa še podrobneje pojasni, zakaj tudi ob upoštevanju dosedanje presoje Ustavnega sodišča meni, da ni treba, da bi bila izjava podana izključno z namenom zaničevanja. Odločba podobno misel, da torej ni varovano izražanje, katerega edini namen je zaničevanje oziroma žalitev, ponovi še nekajkrat (glej 13. in 17. točko), a vendarle tudi sam to stališče lahko podprem le, če je njegovo sporočilo sorodno tistemu, ki ga je iz njega razbralo višje sodišče.

13.Naj razložim: to stališče, s katerim Ustavno sodišče sledi praksi ESČP, je po moji oceni treba razumeti tako, da žaljive izjave z izključno zaničevalnim namenom sploh ne uživajo varstva svobode izražanja, saj ne pomenijo njenega uresničevanja, zato pri njih sploh ni potrebe po tehtanju. Izjave, ki imajo poleg zaničevalnega še kak drug namen, pa sicer uživajo varstvo v okviru svobode izražanja, a to še ne pomeni, da jih ni mogoče sankcionirati, saj še vedno lahko pretirano omejujejo kako drugo pravico, kot tu varstvo časti in dobrega imena. Le da je v takem primeru treba izvesti tehtanje. Drugačen pristop bi namreč že vnaprej pravico do varstva časti in dobrega imena podredil svobodi izražanja, kar pa bi se bílo s stališčem, da gre v osnovi za prirejeni pravici.

14.Na podoben, a obraten način bi bilo pravzaprav mogoče presojati tudi prakso ESČP glede varovanja vulgarnih izrazov s stilističnim namenom. V sodbah, ki ju povzema tudi odločba, ESČP poudarja, da »uporaba vulgarnih fraz sama po sebi ni odločilna pri oceni žaljivega izražanja, saj je prav mogoče, da služi zgolj stilističnim namenom« (poudarek dodan). V 17. in 21. točki obrazložitve odločbe je to stališče povzeto brez besedice »zgolj«, ki pa se mi vendarle ne zdi nepomembna (glej 17. točko mnenja spodaj).

O presoji primernosti načina kritike

15.Pomemben kritični poudarek v odločbi je, da je višje sodišče presojalo primernost izražanja in ocenilo, da bi se pritožnik lahko odzval na drugačen, nežaljiv način. Po presoji večine (glej 21. točko) je tako stališče nedopustno. Po moji oceni pa je mogoče stališče višjega sodišča razumeti tudi drugače: po tej drugi razlagi je višje sodišče razlikovalo med širšim kontekstom kritike in konkretnimi izjavami ter zavzelo stališče, da (kakršnakoli že) izjava še ni varovana samo zato, ker je njen širši kontekst utemeljen. V tem smislu imam dva pomisleka v zvezi s stališči odločbe.

16.Po moji presoji ne more kot absolutno zdržati stališče, da izjave z zadostno podlago v dejstvih samo zaradi načina, na katerega so bile izražene, ne morejo utemeljiti omejevanja svobode izražanja (prim. 20. točko odločbe). Težko si predstavljam, da bi večina enako stališče zastopala tudi v primeru, ko bi pritožnik v intervjuju nanizal več ducatov skrajno vulgarnih in žaljivih opisov za pritoženca. Mar res v nobenem primeru sodišče ne bi smelo sprejeti ocene, da je šel izjavljajoči »čez rob«? Če mislimo resno s prirejenostjo obeh pravic, potem je po mojem tudi v takih okoliščinah še vedno treba opraviti tehtanje; razen, če smo – morda tudi zaradi uveljavljani svobodi izražanja naklonjene presoje – varstvo časti in dobrega imena že vnaprej postavili v podrejeni položaj.

17.V tem primeru – ko torej še vedno tehtamo med svobodo izražanja ter varstvom časti in dobrega imena kot enakovrednima pravicama – pa se lahko postavi tudi vprašanje, ali je posamezni izraz tako povezan z vsebino utemeljene kritike (ali da ima, v obravnavani zadevi, vulgarnost zgolj stilistični namen), da se nanj razteza višji standard varstva zaradi konteksta javne razprave. Praksa ESČP ponuja primere, kjer se uporabljeni izraz zdi na ta način tesno povezan z vsebino razprave. Sporno stališče višjega sodišča v pričujoči zadevi je mogoče razumeti tudi v tem smislu, da po njegovi presoji sporne izjave niso bile do te mere povezane z vsebino razprave v javnem interesu, da bi zaradi tega uživale višjo stopnjo varstva in kljub vulgarnosti ne bi prekomerno posegle v varstvo časti in dobrega imena druge osebe.

18.Ta pomislek še okrepijo pritožnikove lastne navedbe v pisnih vlogah in ob zaslišanju na sodišču, ki jih povzema tudi višje sodišče, da je bil izraz homo erectus mišljen kot označba za pokončnega človeka in kot tak nikakor žaljiv, turbo anus pa kot okrajšava za izraz turbo anonimus, ki naj bi označeval brezpredmetnega človeka, ki širi turbo mentaliteto po Sloveniji, in kot aluzija na metalca diska (oziroma najverjetneje madžarskega metalca kladiva Annusa), ki da ima vrtilni moment. Z drugimi besedami, ne zdi se mi neproblematično, da pritožnik po eni strani izrazoma sam pripisuje pomen, ki naj ne bi imel nobene posebne zveze s konkretnim kritiziranim dejanjem cenzure (in za izraz homo erectus v dveh različnih pisnih vlogah celo navaja, da nikakor ni bil mišljen žaljivo, ampak celo pohvalno), po drugi pa naj bi ta dva izraza uživala varstvo prav kot stilistični izraz vsebinske kritike v kontekstu razprave v javnem interesu o cenzuri.

O prispodobah in dobesednem pomenu

19.Odločba poleg tega poudarja, da se je presoja sodišč osredotočala zgolj na dobesedni pomen spornih izrazov, namesto da bi jih razumela kot prispodobe oziroma metafore, ki dopuščajo odprto, večpomensko razumevanje (glej 23. točko odločbe). S tem kritizira oceno sodišč, da naj bi povprečni bralec izjave razumel v dobesednem pomenu, turbo anus kot veliko zadnjično odprtino, homo erectus pa kot bitje na nižji razvojni stopnji. Z načelno mislijo se strinjam: ni posebna skrivnost, da metafore prepredajo tako naša življenja kot pravni red. A ne vidim razloga, zakaj to spoznanje ne bi veljalo tudi za izraženo stališče sodišč: saj tudi višje sodišče s povzeto oceno ni želelo "dobesedno" reči, da naj bi povprečni bralec mislil, da je tožnik po pritožnikovi oceni povsem zares homo erectus, predstavnik zgodnejše razvojne stopnje človeka, ki je izumrla pred nekaj sto tisoč leti. S to svojo dikcijo se je odzvalo na navedbe pritožnika, kako da naj bi bilo treba izraze razumeti (glej prejšnjo točko tega mnenja) in ocenilo, da jim povprečni bralec ni pripisal tega zatrjevanega (in daleč od samoumevnega) želenega pomena, ampak onega, ki se – kot metafora! – ponuja z dobesedno razlago.

20.V tem oziru imam tudi pomislek glede absolutnosti stališča, povzetega v odločbi (glej zadnji stavek 22. točke), da je treba v primeru več možnih pomenov izhajati iz pomena, ki je za svobodo izražanja manj obremenjujoč. Načeloma se s takim stališčem strinjam. Sprašujem pa se, ali povsem absolutno drži tudi v primerih kolizije svobode izražanja z varstvom časti in dobrega imena. Ali naj bi to res pomenilo, da bi moralo sodišče v vsakem primeru izhajati iz pomena, ki manj obremenjuje svobodo izražanja, tudi če bi denimo ugotovilo, da je ta pomen z vidika povprečnega bralca mogoč, a zelo malo verjeten, veliko verjetnejši (oziroma s strani bralcev pogosteje pripisan) pa pomen, ki bi pomenil večji poseg v varstvo časti in dobrega imena nekoga drugega, a s tem narekoval tudi večjo omejitev svobode izražanja? Če sta pravici prirejeni in sodna presoja eni od njiju ne želi podeljevati vnaprejšnje nadrejenosti, potem je tudi v takem primeru nemara potrebno ustrezno tehtanje vpliva, ki ga ima posamezen pomen spornih izrazov na stopnjo varovanja obeh pravic, ne le ene izmed njiju.

Upoštevnost prepoznavnega stila izražanja

21.Končno imam pomisleke tudi glede poudarka iz odločbe (glej 25. točko), da bi morali sodišči pri presoji upoštevati prepoznavni stil izražanja pritožnika, da bi torej pritožniku morali priznati širšo svobodo izražanja, ker je znan po svojem ironičnem tonu. Do takega stališča sem zadržan tako na načelni ravni (da bi se torej denimo višje varstvo satire avtomatično raztezalo na vsakršno izražanje znanih satirikov, neodvisno od konteksta izražanja), pa tudi v luči konkretnih okoliščin, kjer je pritožnik sam izrecno izjavil, da sporne izjave niso bile (mišljene kot) satira, ampak izraz njegove frustracije in občutka stigmatizacije. Prav tako višjemu sodišču ne morem očitati, da se s tem vidikom ni soočilo in se do njega razumno opredelilo.

IV.

22.V tem mnenju sem opisal svoje pomisleke glede več nosilnih razlogov odločbe, zaradi katerih je nisem mogel podpreti. Metodološko je moje stališče drugačno v tem smislu, da bi morala biti po moji oceni v primeru kolizije dveh pravic v okviru zasebnopravnega spora dveh prirejenih subjektov presoja Ustavnega sodišča zadržana glede poseganja v izid tehtanja v luči konkretnih dejstev, razen če bi bili za to podani posebej utemeljeni razlogi, po vsebinski plati pa sam pri konkretni zadevi nisem našel takih razlogov.

23.V takem primeru pa seveda sploh ni pomembno, ali bi Ustavno sodišče sámo namesto rednega sodišča odločilo enako. Kolikor v luči razprave na Ustavnem sodišču tovrstnim razmislekom nisem mogel ubežati, bi verjetno tudi sam odločil enako, kot je v tem primeru večina – le da po moji oceni v pričujoči zadevi Ustavno sodišče te odločitve sploh ne bi smelo sprejemati namesto rednih sodišč, ki pri svoji presoji nista bili nerazumni.

dr. Matej Accetto

[6]Glej denimo sklep nemškega zveznega ustavnega sodišča v zadevi "Willy Brandt", 1BvR 2707/95, z dne 25. 8. 2000, ki se sklicuje na odločitvi v zadevah BVerfGE 18, 85, in BVerfGE 94, 1.

[7]Prim. A. Barak, Proportionality: Constitutional rights and their limitations, Cambridge University Press, Cambridge 2012, str. 83–86 in 92–93.

[8]Glej S. Smet, Freedom of Expression and the Right to Reputation: Human Rights in Conflict, American University International Law Review 26(1), 2010, str. 185, ki to imenuje z angleškim izrazom "preferential framing".

[9]Glej denimo odločitev ESČP v zadevi Timciuc proti Romuniji (št. 28999/03) z dne 12. 10. 2010, 144. točka obrazložitve, ki poudarja, da med pravicami iz 8. in 10. člena EKČP ne obstaja hierarhično razmerje.

[10]Glej denimo sodbo ESČP v zadevi Von Hannover št. 2, 106. točko obrazložitve, da odločitev v primeru kolizije med pravicama iz 8. in 10. člena EKČP praviloma ne bi smela biti odvisna od tega, ali je pritožbo na ESČP vložil nosilec pravice iz 8. člena ali nosilec nasprotujoče pravice iz 10. člena.

[11]Prim. Smet, nav. delo, zlasti str. 197 in op. 49 na isti strani ter str. 235, ki to poudarja kot eno osrednjih težav pri iskanju ravnovesja med svobodo izražanja in varstvom ugleda ter navaja tudi mnenja drugih avtorjev, da na presojo ESČP vpliva dejstvo, katero pravico od obeh zatrjuje pritožnik.

[12]Tako se v ločenem mnenju med drugim ne bom posebej posvečal oceni iz 19. točke odločbe, povzeti po odločbi Ustavnega sodišča št. Up-584/12 (Hribar št. 1) z dne 22. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 42/14, in OdlUS XX, 34), 12. točki obrazložitve, da naj bi do spornega dejanja cenzure prišlo "zaradi izrečenih ostrih političnih komentarjev". Kot sam na podlagi sodb in dokumentacije razumem sprožilno dejanje cenzure, je šlo sicer za dokaj banalno vprašanje politični gostji, na katero je ta povsem spretno odgovorila, je pa bil v njem omenjen tedanji direktor TV Slovenija.

[13]Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Skałka proti Poljski (št. 43425/98) z dne 27. 5. 2003, 34. točka obrazložitve, še bolj pa tudi kasnejšo potrditev tega stališča v (tudi v večinski odločbi navedenih) zadevah Uj proti Madžarski (št. 23954/10) z dne 19. 7. 2011, 20. točka obrazložitve, in Tuşalp proti Turčiji (št. 32131/08 in 41617/08) z dne 21. 2. 2012, 48. točka obrazložitve.

[14]Uj proti Madžarski (20. točka) in Tuşalp proti Turčiji (48. točka).

[15]Denimo izraz "verbalni rasizem" kot komentar političnega govora proti muslimanski skupnosti v sodbi v zadevi GRA Stiftung gegen Rassismus und Antisemitismus proti Švici (št. 18597/13) z dne 9. 1. 2018.

[16]Glej denimo G. Lakoff in M. Johnson, Metaphors We Live By, The University of Chicago Press, Chicago/London 1981.

[17]Tega vprašanja se med drugim dotaknem v M. Accetto, Pravo polje, jezik na njem kramp, lopata? Razmislek o pomenu in problemu jezika kot orodja prava, pripravljeno in sprejeto za objavo v M. Jemec Tomazin, K. Škrubej in G. Strban (ur.), Pravna terminologija: v zgodovini, teoriji in praksi, GV Založba (zbirka Pravna obzorja), Ljubljana (v pripravi).

[18]Pa naj bodo v očeh posameznega bralca ali pisca ločenega mnenja še taki mojstri svojega poklica.

[19]Glej 20. točko obrazložitve višjega sodišča.