Jedro

Procesna predpostavka za tožbo v upravnem sporu je tudi obstoj pravnega interesa, ki mora biti podan ves čas postopka. V tem pogledu mora tožnik izkazati, da bi ugoditev tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi pa tožnik izpodbija sklep, s katerim se zgolj ugotavljajo posamezna dejstva v zadevi davčne izvršbe in ki v njegov pravni položaj ne posega, saj kakršnikoli pravnih posledic tožniku ne nalaga. Sodišče je zato tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Brežice ugotovil, da znaša dolg davčnega zavezanca iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in stroškov davčne izvršbe po stanju na dan 20. 11. 1997 skupaj 233.810,14 EUR. Izvršilni naslovi so navedeni v seznamu izvršilnih naslovov in so sestavni del tega sklepa. Davčni organ še ugotavlja, da je v ponovnem postopku davčne izvršbe, davčni dolg naveden zgoraj, v celoti poplačan. Zato se ponovni rubež denarnih sredstev ne opravi.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-173/2011-6 z dne 21. 9. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Meni, da so uveljavljeni pritožbeni ugovori tožeče stranke neutemeljeni.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja absolutno zastaranje izterjave davčnega dolga. Davčni organ je začel izvršbo za domnevno neplačane obveznosti iz leta 1994 po poteku tako relativnega kot absolutno zastaralnega roka za izvršbo. Slednje v nadaljevanju tudi podrobneje obrazlaga.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve prvostopnega sklepa, kot tudi drugostopne odločbe. Tožeča stranka ponavlja navedbe iz pritožbe zoper prvostopni sklep. Pojasnjuje, da se je glede tožbenih navedb, ki so enake pritožbenim, izčrpno izjasnila tako v prvostopnem sklepu kot drugostopni odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu je obstoj pravnega interesa, ki mora biti podan ves čas postopka. Sodišče namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim je kršena tožnikova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist. Če je očitno, da z izpodbijanim aktom ni poseženo v pravni položaj tožnika, se tožba zavrže v smislu 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Za obstoj pravnega interesa mora tožnik izkazati, da bi ugoditev tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, mora izkazati, da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj.

Iz tožbenih navedb in upravnega spisa pa izhaja, da tožnik izpodbija sklep, s katerim se zgolj ugotavljajo posamezna dejstva v zadevi davčne izvršbe. Glede na navedeno tožeča stranka ne izkazuje za obravnavo tožbe zahtevanega posega v svojo pravico ali v neposredno na zakon oprto osebno korist. Omenjeni sklep v pravni položaj tožeče stranke ne posega, saj kakršnihkoli pravnih posledic tožniku ne nalaga.

Ker je pravni interes procesna predpostavka za odločanje po ZUS-1, ta pa v obravnavanem primeru glede na povedano ni podan, je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikovo tožbo kot nedovoljeno zavrglo. Tako je odpadla potreba po tem, da bi sodišče presojalo tožbene navedbe tožeče stranke še po vsebini.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 in je posledica dejstva, da je sodišče tožbo zavrglo.