Jedro

V času izdaje izpodbijane odločbe ni bil podan noben izmed zakonskih razlogov za ustavitev izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**Glede poteka upravnega postopka**

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ) z izpodbijano odločbo ni ugodila predlogu tožnika za ustavitev postopka davčne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva do odločitve Upravnega sodišča RS (točka 1 izreka), nato pa sklenila, da tožnik trpi svoje stroške postopka ter da organu posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka). Organ se sklicuje na določbo 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in pojasnjuje, da le ob pogojih iz te določbe organ ustavi davčno izvršbo, pri tožniku pa noben od navedenih pogojev ni podan.

2. Toženka je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnila. Toženka navaja določbe 143. in 155. člena ZDavP-2 ter ugotavlja, da je organ 5. 7. 2018 izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, s katerim je zoper tožnika opravil davčno izvršbo. Tožnik pritožbe zoper sklep ni vložil, zato je ta postal pravnomočen. Toženka ugotavlja, da je tožnik zahtevo za ustavitev davčne izvršbe vložil po izdaji navedenega sklepa, sklep o davčni izvršbi se glasi na tožnika, temu je bil tudi vročen, zoper njega pa ni vložil pravnega sredstva in je tako postal pravnomočen. Tako se davčna izvršba na podlagi sklepa o davčni izvršbi ne opravlja proti komu, ki ni davčni dolžnik, in tudi ne gre za izvršbo, ki ni dovoljena. Glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP (6. člen in tretji odstavek 238. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2) je za presojo vloge za ustavitev pomembno stanje ob izdaji prvostopenjske odločbe, s katero je odločeno o tožnikovi vlogi za ustavitev davčne izvršbe (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS III U 277/2015 z dne 23. 12. 2016). V času izdaje izpodbijane odločbe razlog za ustavitev davčne izvršbe po sklepu z dne 5. 7. 2018 zaradi odpravljenega izvršilnega naslova še ni bil podan. Izvršilni naslov je bil odpravljen namreč šele 27. 10. 2020. Toženka tako ugotavlja, da v konkretni zadevi tožnik razlogov za ustavitev davčne izvršbe iz 155. člena ZDavP-2 ni izkazal. Glede na navedeno toženka meni, da je organ ravnal pravilno, ko tožnikovi zahtevi za ustavitev davčne izvršbe ni ugodil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da ker so bili v zadevi ugotovljeni nenapovedani dohodki v obdobju od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2014, obdavčenih po stopnji 70 %, je bila vložena tožba na Upravno sodišče RS z dne 29. 11. 2016, zato bi bilo potrebno izvršbe ustaviti do odločitve sodišča. Davčne izvršbe so bile nezakonite, saj niso imele zakonite podlage, saj so se vršile, ko se še Ustavno sodišče RS ni izreklo o zadevi ustavne presoje. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-113/17-40 z dne 30. 9. 2020 odločilo, da se razveljavi četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2, ki predpisuje 70 % davčno stopnjo od nenapovedanih dohodkov, če določa njihovo obdavčitev po stopnji, ki presega tisto, ki jo dokaže zavezanec za davek, kar pomeni, da so bile izvršbe nezakonite in neutemeljene in bi jih bilo takoj potrebno ustaviti do odločitve Ustavnega sodišča RS. Poleg tega še navaja, da mu v postopku organ v skladu s 146. členom ZUP pred izdajo odločbe ni omogočil, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter ni pred izdajo odločbe ugotovil vseh dejstev in okoliščine, ki so za odločitev pomembne v skladu s 138. členom ZUP. Ravno tako organ ni upošteval, da mora davčni organ v skladu s 5. členom ZDavP-2 ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek ter v skladu s 6. členom ZDavP-2 davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov v razmerju do zavezanca za davek in drugih udeležencev postopka ne sme preseči tistega, kar je nujno treba za izpolnitev ciljev tega zakona in drugih aktov, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davkov ter da mora pri izbiri več možnih pooblastil in ukrepov izbrati tiste, ki so za zavezanca za davek ugodnejši, če se s tem doseže namen zakona. Organ ga tudi v skladu z 9. členom ZUP ni zaslišal, zato ni bilo v postopku ugotovljeno resnično dejansko stanje, ki je pomembno za zakonito in pravilno odločbo v skladu s 8. členom ZUP. 154. člen ZUP določa, da uradna oseba na predlog stranke razpiše ustno obravnavo, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, ki pa ni bila izvedena. Ker je Ustavno sodišče RS odločilo, je organ dolžan izvrševati in upoštevati odločbo z dne 30. 9. 2020 in ustaviti izvršbe oz. davčne postopke, kjer se terja previsok dolg, ki je v nasprotju z Ustavo RS in sedaj tudi s odločbo Ustavnega sodišča RS. Sklicuje se na v 2., 14., 22. - 25. ter 74. člen Ustave RS in na 13., 14. in 17. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Tožnik predlaga, da se upošteva odločba Ustavnega sodišča RS z dne 30. 9. 2020, kakor tudi upošteva, da je bila izvršba nezakonita, glede na to, da je Ustavno sodišče RS z navedeno odločbo ugotovilo neskladje z Ustavo RS, da se izvršilne postopke ustavi in razveljavi vse predhodne postopke ter tožbi ugodi v celoti, povrne pa naj se mu stroške vseh neutemeljenih izvršb. V vlogi z dne 29. 10. 2021 še prereka navedbe toženke. V vlogi z dne 28. 4. 2023 sodišču predlaga, da v postopku upošteva odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-113/17-40 z dne 30. 9. 2020. 4. Toženka v odgovoru nasprotuje tožbi in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Vztraja pri razlogih obrazložitve izpodbijanega akta, dodatno pa glede na tožbene navedbe še navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kjer po 144. členu ZUP ni treba zaslišati stranke. Po 154. členu ZUP pa so določeni pogoji, ko mora organ razpisati obravnavo v zadevi, ti pogoji pa v konkretni zadevi po mnenju toženke niso podani.

**O odločitvi v zadevi brez oprave glavne obravnave**

5. Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279. a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kar je v zvezi tudi s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi listin strank (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K izreku**

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet spora je odločitev organa z dne 29. 9. 2020, da se podanemu predlogu tožnika za ustavitev izvršbe zaradi čakanja na odločitev v zadevi Upravnega sodišča RS (ki pa je čakalo na odločitev Ustavnega sodišča RS v drugi zadevi glede ocene ustavnosti 68.a člena ZDavP-2, na podlagi katerega se je zoper tožnika vodila davčna izvršba) ne ugodi. Med strankama ni sporno, da je organ 5. 7. 2018 zoper tožnika izdal sklep o davčni izvršbi na njegova denarna sredstva, zoper katerega se tožnik ni pritožil in je navedeni sklep postal pravnomočen ter se je na podlagi navedenega sklepa zoper tožnikova denarna sredstva vodila davčna izvršba, katere ustavitev je tožnik predlagal z vlogo z dne 18. 9. 2020. Med strankama tudi ni spora, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-113/17-40 z dne 30. 9. 2020 odločilo, da se razveljavi četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2. Tožnik tudi ni prerekal trditve toženke, da je bil izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan sklep o davčni izvršbi, katere ustavitev je tožnik predlagal, odpravljen namreč šele 27. 10. 2020, zato navedenemu sodišče sledi (skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 8. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita. Organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani prvostopenjski in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1, če ni v tej sodbi navedeno drugače. 9. Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne izvršbo, in sicer z izdajo sklepa o davčni izvršbi (prvi in drugi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

10. Ustavitev davčne izvršbe ureja 155. člen ZDavP-2, ki v prvem odstavku določa, da davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če: 1. je davek plačan; 2. davčna izvršba ni dovoljena; 3. se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant; 4. predlagatelj izvršbe iz 146. člena tega zakona ali organ države prosilke v primerih iz četrtega dela tega zakona umakne zahtevo za izvršbo; 5. je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti; 6. je pravica do davčne izvršbe zastarala; 7. davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način. Davčni organ v skladu s citiranimi določbami iz prejšnjega in tega odstavka obrazložitve postopa tudi takrat, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2).

11. Ustavitev davčne izvršbe je torej samostojen pravni institut, in sicer se davčna izvršba ustavi (le), če je podan kateri izmed v prvem odstavku 155. člena ZDavP-2 taksativno določenih razlogov. Organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da v obravnavani zadevi nobeden od teh razlogov ni podan. Skopo obrazložitev tega zaključka je ob odločanju o pritožbi dopolnil drugostopenjski organ.

12. Za odločitev pomembno stanje je stanje ob izdaji izpodbijane prvostopenjske odločbe z dne 29. 9. 2020, kot pravilno ugotavlja tudi toženka.1 Ta je tudi ugotovila, da se sklep o davčni izvršbi se glasi na tožnika, temu je bil tudi vročen, zoper njega pa ni vložil pravnega sredstva in je tako postal pravnomočen. Tako se davčna izvršba na podlagi sklepa o davčni izvršbi ne opravlja proti komu, ki ni davčni dolžnik, in tudi ne gre za izvršbo, ki ni dovoljena. V času izdaje izpodbijane odločbe razlog za ustavitev davčne izvršbe po sklepu z dne 5. 7. 2018 zaradi odpravljenega izvršilnega naslova še ni bil podan. Izvršilni naslov je bil odpravljen namreč šele 27. 10. 2020. Toženka tako ugotavlja, da v konkretni zadevi tožnik razlogov za ustavitev davčne izvršbe iz 155. člena ZDavP-2 ni izkazal. 13. Ker se nobena od stranka ni sicer sklicevala na druge razloge za ustavitev davčne izvršbe (tožnik se je namreč skliceval na vložitev upravnega spora, o katerem ni bilo odločeno zaradi postopka o oceni ustavnosti 68.a člena ZDavP-2 pred Ustavnim sodiščem RS, s tem pa se smiselno sklicuje na 5. točko prvega odstavka 155. člena ZDavP-2) - tožnik niti ne trdi, da bi dolgovani znesek plačal, da bi pravica do davčne izvršbe zastarala oz. da bi davek, ki se izterjuje, ugasnil na drug način, toženka pa tudi ne trdi, da bi predlagatelj izvršbe oz. organ umaknil zahtevo za izvršbo, nadalje, ker se je davčna izvršba opravljala proti tožniku, ki je dolžnik po izvršilnem naslovu2 in ker je bil izvršilni naslov (pravnomočno) odpravljen šele 27. 10. 2020 (kar je po izdaji izpodbijane odločbe), tudi sodišče ugotavlja, da organ pravilno ni ugodil predlogu tožnika za ustavitev postopka davčne izvršbe po zadevnem sklepu o davčni izvršbi. V času izdaje izpodbijane odločbe namreč ni bil podan nobeden izmed zakonskih razlogov za ustavitev davčne izvršbe (če je nastopil kasneje, kot odpravljen izvršilni naslov, je to razlog za novo zahtevo oziroma novo odločanje o ustavitvi davčne izvršbe, ne pa razlog za odpravo izpodbijane odločbe, izdane pred obstojem tega zakonskega razloga za ustavitev postopka davčne izvršbe).

14. Glede trditev tožnika o tem, da organ oz. toženka nista pravilno ugotovila dejanskega stanja, saj mu nista pred izdajo odločbe omogočila, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, o tem ga nista zaslišala, ter nista pred izdajo odločbe ugotovila vseh dejstev in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, prav tako pa nista izvedla ustne obravnave (146., 138., 9., 8. in 154. člen ZUP v zvezi s 5. členom ZDavP-2), kakor tudi, da izrek ukrepa v razmerju do zavezanca ni bil sorazmeren (6. člen ZDavP-2), sodišče pripominja, da tožnik navedenih ugovorov ni podal v upravnem postopku (ne v predlogu za ustavitev ne v sami pritožbi zoper izpodbijano odločbo), zato jih sodišče šteje za nedovoljene tožbene novote, ki jih v postopku ne sme upoštevati. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.

15. Tožnik se sicer v tožbi še pavšalno sklicuje na 2., 14., 22. - 25. ter 74. člen Ustave RS in na 13., 14. in 17. člen EKČP, vendar ne pojasni, kako naj bi bile navedene določbe Ustave RS in EKČP ob izdaji izpodbijane odločbe prekršene niti kako bi lahko to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zato jih sodišče kot pavšalne zavrača. 16. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba zakonita in pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Primerjaj 6. člen ZUP in tretji odstavek 238. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2. 2 Gre za sklep DT 4934-97517/2018-1 14 z dne 5. 7. 2018 in dve odločbi o davčnem inšpekcijskem nadzoru DT 499-21-105/2016-6 z dne 18. 10. 2016 z dne 9. 12. 2016, kot razvidno iz sklepa od davčni izvršbi z dne 5. 7. 2018.