Jedro

Dokaz z zaslišanjem udeležencev ustnega dogovora je povsem (pogosto celo edini) primeren dokaz za dokazovanje soglasja volj pri ustnem dogovoru.

Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu zahteva aktivno angažiranje strank tudi v smeri (vsebinskega) izjavljanja o trditvah in dokazih nasprotne stranke in ne zgolj njihovega ocenjevanja ter jasno predstavitev spornega razmerja iz nasprotne plati. V postopku na prvi stopnji bi se trditve in dokazi tožeče stranke lahko izkazale za pomanjkljive in nezadostne le, če bi jih tožena stranka uspela izpodbiti oz. zasejati dvom vanje z ustreznimi nasprotnimi trditvami in dokazi, česar pa ni storila.

Pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja pobotnih terjatev je nerelevantno, ali je tožena stranka uveljavljala procesni ali izvenpravdni pobot. Stranka zaradi načina, na katerega je uveljavljala pobot, ne more biti v drugačnem materialnopravnem položaju. Za ugotovitev, ali so se stekli pogoji za pobot, je tudi nepomembno, kdaj je dana pobotna izjava, oz. uveljavljen pobotni ugovor.

Zastaranje terjatve ne pomeni njenega neobstoja, saj terjatev kljub zastaranju obstaja še naprej, z zastaranjem nastopi le njena neizterljivost. Zato ni nikakršne ovire, da se v sodbenem izreku o procesnem pobotnem ugovoru lahko ugotovi obstoj tudi zastarane terjatve in opravi pobot. Datum izstavitve računa je nerelevantnega pomena za ugotovitev začetka teka zastaralnega roka. Zastaranje namreč začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek v višini 30.714,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 12. 2018 do plačila (I). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 28.898,99 EUR (II) in toženi stranki še naložilo, da mora tožnici povrniti njene pravdne stroške (III).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

**V zvezi s tožbenim zahtevkom**

4. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju ugotovilo, da je med strankama obstajala ustna podjemna pogodba, na podlagi katere je tožnica po naročilu tožene stranke nabavila material ter opravila dela in storitve v zvezi s prenovo lokala A. v B., katerega najemnica je tožena stranka. Pritožba sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in vztraja pri ugovoru, da med pravdnima strankama nikoli ni prišlo do sklenitve ustnega dogovora o bistvenih sestavinah posla, ki naj bi ga tožeča stranka izvedla za toženo stranko. Sodišču prve stopnje očita nespoštovanje povezanosti trditvenega in dokaznega bremena iz 7. in 212. člena ZPP in trdi, da tožeča stranka ni podala niti ustrezne trditvene podlage za svoj zahtevek in ni predlagala substanciranih dokazov za svoje trditve.

5. Nerelevantno in posplošeno je pritožbeno sklicevanje na načelna teoretična izhodišča glede vsebine in povezanosti trditvenega in dokaznega bremena kot tudi na stališča sodne prakse, ki je bila sprejeta na specifičnih dejanskih okoliščinah primera, ki z obravnavanimi v tej zadevi niso primerljive. Tožena stranka v pritožbi ponavlja na drugih dejanskih podlagah zavzeta stališča, ne da bi se konkretizirano soočila z ugotovitvami in razlogi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju na podlagi ustne podjemne pogodbe, ki sta jo dogovorila prokurist tožnice C. C. in D. C., pooblaščenec tožene stranke, (sicer v razmerju sin-oče), na podlagi temeljite in korektne dokazne ocene vseh v postopku izvedenih dokazov. Zaslišalo je C. C., ki je vsa odločilna dejstva v zvezi s tem dogovorom natančno in razumno pojasnil. Izpovedal je, da je naročilo, da opravi vsa dela in storitve v zvezi s prenovo in zagonom nove poslovne enote tožene stranke, prejel od D. C. in direktorja toženke, da pa se stranki za ceno opravljenih storitev in dobavljenega materiala nista izrecno dogovorili, ker je bilo predvideno, da se bo prokurist tožeče stranke C. C. poplačal na podlagi kasneje sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju, s katero bi prevzel tudi vodenje predmetnega lokala, kar je bil tudi glavni razlog, zaradi katerega je tožnica sploh pristala na prevzem naročila in se zavezala k opravi naročenih storitev. Ker do sklenitve pogodbe o poslovnem sodelovanju ni prišlo, je odpadla tudi podlaga za s strani tožeče stranke opravljena dela in dobavljeni material, kar oboje je tožeča stranka natančno specificirala in ovrednotila. Zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo na podlagi določila 190. člena OZ

6. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila trditvena podlaga zahtevka tožeče stranke v zadostni meri konkretizirana, da je tožeča stranka za svoje trditve predložila tudi povsem ustrezne in primerne dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo in ocenilo v skladu z metodološkimi napotkom iz 8. člena ZPP. Dokazni oceni prvostopnega sodišča ni kaj očitati, saj je bila celovita, jasna in argumentirana, podprta z logičnimi in med seboj skladnimi razlogi. Izvedeni dokazi so sodišču prve stopnje omogočili sprejem prepričljivih zaključkov o obstoju vtoževane terjatve tako po temelju kot po višini. Nekonkretiziranost in pomanjkanje prepričljivih argumentov je kvečjemu mogoče očitati toženi stranki, ki v pritožbi ponavlja pavšalne ugovore in posamezne razloge prvostopnega sodišča, ki morda sami zase ne bi zadostovali za dosego prepričanja o določenem dejstvu, trga iz celotnega konteksta obrazložitve. Sodišče prve stopnje na obstoj spornega razmerja med strankama ni sklepalo zgolj na podlagi nepodpisanega osnutka pogodbe o poslovnem sodelovanju, pač pa je z navedeno pogodbo (in tesnim sorodstvenim razmerjem med glavnima akterjema) dodatno pojasnilo kompleksno vsebino razmerja med strankama, ki je presegala okvire običajnih neosebnih poslov med gospodarskimi subjekti. Zaključek o doseženem soglasju volj je sprejelo na podlagi zaslišanja priče, prokurista C. C., ki je pri tem dogovoru osebno sodeloval. Dokaz z zaslišanjem udeležencev ustnega dogovora je povsem (pogosto celo edini) primeren dokaz za dokazovanje soglasja volj pri ustnem dogovoru, zato niso niti razumljivi pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ustnega dogovora ni dokazala. S postavitvijo nerazumno visokih dokaznih standardov (tožeči stranki) pritožba v ugotovljenih dejanskih okoliščinah primera pač ne more uspeti.

7. Pritožbeno sodišče poudarja, da načelo trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) ni togo in nespremenljivo, kot ga razume tožena stranka, (ki v pritožbi ponavlja ugovorne navedbe o nezadostnih trditvah in dokazih tožeče stranke), pač pa gre za zelo dinamično kategorijo procesnega prava, ki lahko glede istih dejstev nenehno preskakuje s stranke na stranko, v odvisnosti od obsega in kvalitete njunih trditev in predlaganih dokazov. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu zahteva aktivno angažiranje strank tudi v smeri (vsebinskega) izjavljanja o trditvah in dokazih nasprotne stranke in ne zgolj njihovega ocenjevanja ter jasno predstavitev spornega razmerja iz nasprotne plati. V postopku na prvi stopnji bi se trditve in dokazi tožeče stranke lahko izkazale za pomanjkljive in nezadostne le, če bi jih tožena stranka uspela izpodbiti oz. zasejati dvom vanje z ustreznimi nasprotnimi trditvami in dokazi, česar pa ni storila. Ni predstavila „svoje zgodbe“ v zvezi z obnovo lokala oz. vsebino spornega razmerja, (čeprav sta stranki očitno sodelovali na skupnem projektu), ni zanikala s strani tožeče stranke opravljenih del in storitev in ni pojasnila, kot je pravilno opozorilo tudi sodišče prve stopnje, na kakšni podlagi je tožeči stranki dopuščala, da v njenem lokalu izvaja in nadzoruje prenovitvena dela in tudi ni zatrjevala, da je ta dela izvajal nekdo drug.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka specificirala tožbeni zahtevek tudi po višini na način, ki je toženi stranki omogočil konkretiziran preizkus vsake posamezne postavke dobavljenega materiala, opravljenih storitev in porabljenega časa. Tožena stranka nobeni postavki ni konkretizirano ugovarjala. Ni trdila, da določenega materiala ni prejela, da je zaračunana cena previsoka, da določena storitev ni bila opravljena, da je njihova izvedba terjala manj časa, da delavci tožeče stranke niso delali v lokali oz. so delali bistveno manj, ni predlagala nobenega dokaza v smeri, da je bilo opravljenih manj del. V odsotnosti konkretiziranih ugovorov sodišče prve stopnje ni imelo razloga dvomiti v višino tožbenega zahtevka in v verodostojnost izvedenih dokazov. Tudi pritožba ne navaja tehtnih pomislekov zoper sprejemljivost argumentov prvostopnega sodišča. **V zvezi z ugovorom pobotanja**

9. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da so terjatve, ki jih je tožena stranka uveljavljala v pobot, zastarale. Pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja pobotnih terjatev je nerelevantno, ali je tožena stranka uveljavljala procesni ali izvenpravdni pobot. Stranka zaradi načina, na katerega je uveljavljala pobot, ne more biti v drugačnem materialnopravnem položaju. V obeh primerih je treba pri odločitvi o utemeljenosti pobotnega ugovora upoštevati vsa pravila materialnega prava, ki urejajo pobot, t.j. tudi določilo 314. člena OZ, ki dovoljuje pobotanje zastarane terjatve z nasprotno terjatvijo, če obe terjatvi v trenutku, ko so se stekli pogoji za pobot, nista bili zastarani. Nepravilno je bilo zato stališče prvostopnega sodišča, da pobotna terjatev v trenutku uveljavitve procesnega ugovora (ali pobotne izjave pri izvenpravdnem pobotu) ne sme biti zastarana (glej sklep VSL III Ips 179/2006). Za ugotovitev, ali so se stekli pogoji za pobot po 314. členu OZ, je tudi nepomembno, kdaj je dana pobotna izjava, oz. uveljavljen pobotni ugovor (glej VSL II Ips 557/2015). Zastaranje terjatve ne pomeni njenega neobstoja, saj terjatev kljub zastaranju obstaja še naprej, z zastaranjem nastopi le njena neizterljivost. Zato ni nikakršne ovire, da se v sodbenem izreku o procesnem pobotnem ugovoru lahko ugotovi obstoj tudi zastarane terjatve in opravi pobot. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so zatrjevane pobotne terjatve tožene stranke zastarale v obdobju od oktobra 2017 do maja 2018 in tudi drži, da so zastarale pred izstavitvijo računa z dne 2.11.2018, na podlagi katerega je tožeča stranka uveljavljala svojo terjatev do toženke. Vendar je datum izstavitve računa nerelevantnega pomena za ugotovitev začetka teka zastaralnega roka. Zastaranje namreč začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Tožeča stranka je zatrjevala, da je vsa vtoževana dela in storitve v zvezi s prenovo lokala zaključila do 17. 4. 2017, ko je bil lokal odprt. V marcu 2017 je toženi stranki ponudila v podpis pogodbo o poslovnem sodelovanju, ki je predstavljala del dogovora pravdnih strank, ki pa je tožena stranka ni podpisala. Tožeča stranka sicer toženi stranki ni določila roka za izpolnitev (podpis pogodbe), vendar pa iz njene vsebine izhaja, da naj bi bila sklenjena za določen čas z začetkom 1. 3. 2017 in da bi stopila v veljavo 1. 7. 2017. Dne 1. 7. 2017 je bila torej tožeča stranka seznanjena z dejstvom, da pogodba ne bo stopila v veljavo, ker je tožena stranka ni podpisala in je z naslednjim dnem 2. 7. 2017 zapadla njena terjatev iz naslova neupravičene obogatitve. Dne 2. 7. 2017 pa ni bila zastarana nobena od terjatev, ki jih je v pobotnem ugovoru uveljavljala tožena stranka.

11. Ne glede na navedeno pa je bila odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da tožena stranka zatrjevanega dogovora pravdnih strank o tem, da naj bi tožena stranka za tožečo poravnala obveznosti v skupni višini 28.879,49 EUR, ni niti konkretizirala, niti ni zanj predlagala dokazov. Pritožba prvostopnemu sodišču očita, da je napačno ugotovilo, da tožena stranka v potrditev svojih navedb ni predložila nobenega dokaza, a ne konkretizira, kateri dokazni predlog tožene stranke je sodišče prve stopnje prezrlo. Sklicuje se na stran 4-6 prve pripravljalne vloge z dne 20. 3. 2020 in stran 3-4 druge pripravljalne vloge tožene stranke z dne 25. 5. 2010, v katerih naj bi svoje dokazne predloge ustrezno substancirala ter pojasnila, kaj z njimi dokazuje. Po vpogledu v navedeni vlogi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v teh vlogah predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke E. E. in svetovalca tožene stranke D. C., a pritožba ne prereka ugotovitve prvostopnega sodišča, da je tožena stranka oba navedena dokazna predloga umaknila. Vsi ostali predlagani dokazi tožene stranke pa dokazujejo zgolj izpolnitve njenih lastnih obveznosti: izplačila plač svojemu delavcu; plačilo peči, ki jo je sama kupila; posojilo, dano njenemu posojilojemalcu. Ti dokazi dokazujejo le dejstva, ki v postopku na prvi stopnji niso bila sporna (da je tožena stranka izplačevala plačo svojemu delavcu, da je kupila peč in dala posojilo tretji osebi). Sporen je bil le zatrjevani dogovor tožene stranke s tožečo stranko, da ji bo tožeča stranka te stroške povrnila.

12. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožena stranka tudi sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP).