Jedro

Kapitalskega deleža ni mogoče upoštevati kot dela premoženja družine, če je upravni organ pred tem pri ugotavljanju višine vseh dohodkov upošteval tudi dohodek, ki izvira iz imetništva kapitalskega deleža.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Ljubljana št. ... z dne 30. 3. 2009 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Toženka je tožnici dolžna povrniti 350 EUR stroškov postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnica v obdobju od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 za svojega otroka A.A. dolžna plačevati 80 % cene programa v Vrtcu ..., razliko v višini 20 % cene programa pa krije Mestna občina Ljubljana. Iz obrazložitve je razvidno, da je toženka na podlagi vloge za znižano plačilo vrtca in v skladu z 32.a členom Zakona o vrtcih (v nadaljevanju ZVrt) ugotovila, da družina razpolaga s premoženjem iz naslova kapitalskih naložb oz. poslovnih deležev, ki presega 210.000 EUR. Zaradi tega se plačilo, določeno na podlagi ugotovljenega bruto dohodka na družinskega člana, ki tožnico sicer uvršča v 2. plačilni razred, poveča za 6 plačilnih razredov. Pri tem plačilo staršev ne sme presegati 8. plačilnega razreda, to je 80 % cene programa.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih navedel, da ima družina vlagateljice 8 članov, da je povprečni mesečni bruto dohodek na družinskega člana v letu 2007 znašal 354,29 EUR in da to predstavlja 27,58 % povprečne bruto plače na zaposleno osebo v RS v letu 2007. V skladu z lestvico iz 3. člena Pravilnika o plačilih staršev za programe v vrtcih (v nadaljevanju Pravilnik) se vlagateljica po kriteriju dohodka uvrsti v 2. plačilni razred. V nadaljevanju je pritožbeni organ na podlagi določb 1. odstavka 32.a člena ZVrt, 1. odstavka 8. člena in 1. odstavka 9. člena Pravilnika preveril, ali je prvostopenjski organ neupravičeno štel premoženje podjetja A. d.o.o. med premoženje, s katerim razpolaga družina. Navaja, da je prvostopenjski organ kot vir podatkov o tekoči vrednosti kapitala upošteval podatke iBON za leto 2007, kjer je kot višina kapitala podjetja navedeno 233.760,00 EUR. Ti podatki, katerih pravilnost v pritožbi ni izpodbijana, izkazujejo višino celotne vrednosti kapitala podjetja. Ker je bila ugotovljena pozitivna vrednost kapitala, celotno premoženje pa presega 210.000 EUR, to po določbi 6. odstavka 3. člena Pravilnika pomeni obveznost plačila staršev v višini 80 % cene programa.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in navaja, da je upravni organ nezakonito upošteval vrednost kapitalskega deleža njenega moža v gospodarski družbi A. d.o.o. in štel, da gre za premoženje, s katerim razpolaga njena družina. Pri tem se sklicuje na določbo 4. alineje 2. odstavka 32.a člena ZVrt, po kateri se kot premoženje ne upošteva tisto premoženje, ki daje dohodke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju dohodka družine. V obravnavanem primeru se tožničina družina preživlja skoraj izključno z osebnimi dohodki (plačo in udeležbo pri dobičku) njenega moža B.B., ki jih ta prejema kot družbenik in direktor navedene gospodarske družbe. Ta predstavlja premoženje, ki daje njeni družini dohodke, ki so bili v konkretnem primeru že upoštevani pri ugotavljanju dohodkov družine. Po navedbah tožnice navedeno materialnopravno stališče potrjuje sprejeta sodna praksa Upravnega sodišča, ki je že večkrat odločilo, da je treba določbo 4. alineje 2. odstavka 32.a člena ZVrt v primeru, ko gre za poslovni delež v gospodarski družbi, ki daje dohodke, ki so se pri določanju dohodkov že upoštevali, uporabiti na enak način kot v primeru ostalega premoženja (stanovanje, avtomobil ...) in glede katerega Pravilnik v 4. odstavku 8. člena določa, da se ne upošteva na način iz 5. odstavka 3. člena Pravilnika. Na nepravilno uporabo navedene določbe ZVrt je tožnica opozorila tudi v pritožbi, glede česar pa se toženka ni opredelila in je s tem storila bistveno kršitev procesnih pravil. Z navedenim ravnanjem pa so bile tožnici kršene tudi ustavne pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS (URS) in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Predlaga, da sodišče odpravi drugostopenjsko odločbo, ugodi njeni pritožbi in odpravi odločbo upravnega organa prve stopnje ter odloči, da je v relevantnem obdobju dolžna plačevati za otroka A.A. 20 % cene programa vrtca. Podrejeno predlaga, da sodišče odpravi drugostopenjsko odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge drugostopenjske odločbe in zavrača tožbene trditve o neenakosti glede na dohodke. Kot bruto dohodki družine so bili namreč upoštevani dohodki, ki jih je prvostopenjskemu organu posredoval pristojni davčni organ, kot kapital, s katerim razpolaga družina, pa tekoča vrednost kapitala podjetja A. d.o.o. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka Tožba je utemeljena.

Upravni organ je v postopku na podlagi pridobljenih podatkov iBON ugotovil, da znaša kapitalski delež tožničinega moža in s tem delež družine v podjetju A. d.o.o. 233.760,00 EUR.

V zadevi je sporno, ali je upravni organ ravnal prav, ko je upošteval navedeni kapitalski delež kot premoženje družine, saj tožnica zatrjuje, da to premoženje daje dohodke (plačo in udeležbo pri dobičku, ki jih B.B. prejema kot družbenik in direktor gospodarske družbe A. d.o.o.), ki so bili že upoštevani pri ugotavljanju dohodka staršev. Ali drugače: v zadevi je sporno, ali je kapitalski delež tožničinega moža v navedenem podjetju dal dohodek, ki se je že upošteval pri ugotavljanju dohodka v skupni višini 35.232,26 EUR, zaradi česar se ne bi smel še posebej upoštevati kot premoženje družine.

V zvezi s tem sodišče po vpogledu v upravne spise ugotavlja, da je tožnica že v pritožbi navajala, da podjetje A. d.o.o. predstavlja za celo družino edino sredstvo za preživljanje in da bi moral organ upoštevati, da se premoženje, ki daje dohodke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju dohodka staršev, ne upoštevajo pri določitvi plačil za vrtec. Upravni organ druge stopnje se do teh trditev ni opredelil, ampak je zgolj podrobneje kot prvostopenjski organ navedel, katero premoženje in dohodki so bili upoštevani pri izračunu tožničine obveznosti. Zaradi pomanjkljivih razlogov sodišče ne more preizkusiti v tožbi zatrjevane nepravilne uporabe določbe 4. alineje 2. odstavka 32. a člena ZVrt. Navedeno predstavlja kršitev iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; ZUP).

V skladu z določbo 1. odstavka 32. člena ZVrt (Uradni list RS, št. 12/96 in naslednji) se plačilo staršev za program vrtca določi upoštevajoč dohodek na družinskega člana in premoženje družine. Po 1. odstavku 32.a člena ZVrt se kot premoženje družine šteje vse premično in nepremično premoženje, s katerim razpolaga družina, pri čemer se ne upošteva tisto premoženje, ki daje dohodke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju dohodka družine (4. alineja 2. odstavka istega člena). V skladu s Pravilnikom (Uradni list RS, št. 129/06 in naslednji) se kot premoženje družine štejejo tudi kapitalski deleži v gospodarskih družbah, ki jih imajo družinski člani in s katerim razpolagajo na dan vložitve vloge za znižano plačilo vrtca (7. alineja 1. odstavka 8. člena). Sodišče se zato strinja, da kapitalskega deleža ni mogoče upoštevati kot dela premoženja družine, če je upravni organ pred tem pri ugotavljanju višine vseh dohodkov upoštevalo tudi dohodek, ki izvira iz imetništva kapitalskega deleža. Enako stališče glede razlage 4. alineje 2. odstavka 32.a člena ZVrt in nedopustnem hkratnem upoštevanju dohodka, ki ga daje kapitalski delež, in vrednosti kapitalskega deleža, je to sodišče zavzelo tudi v sodbi opr. št. U 194/2004 z dne 13. 1. 2006. Sodišče na podlagi obrazložitve drugostopenjske odločbe ugotavlja, da so bile pri izračunu dohodka upoštevane tudi dividende. V skladu s 1. odstavkom 90. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji; ZDoh-2) so dividende dohodek, dosežen na podlagi lastniškega deleža. Za lastniški delež se šteje vsak delež, ki ga ima fizična oseba na podlagi vloženih sredstev v gospodarski družbi (2. odstavek istega člena). Povedano pomeni, da so bile v obravnavanem primeru pri ugotavljanju dohodka družine upoštevane tudi dividende tožničinega moža na podlagi njegovega lastniškega deleža v gospodarski družbi. Pri tem sodišče še pojasnjuje, da je kapitalski delež le v denarju ovrednoten vložek v družbo, ki se izkazuje v poslovnih knjigah. Ali gre v obravnavanem primeru za dividende, izplačane na podlagi lastniškega deleža v podjetju A. d.o.o. ali v kateri drugi gospodarski družbi, iz obrazložitve upravnih aktov ni razvidno, saj upravni organ dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljal. V ponovljenem postopku bo zato moral razjasniti tudi to okoliščino, ki je bistvena za odgovor o (ne)pravilni uporabi 4. alineje 2. odstavka 32.a člena ZVrt. Nepravilno je tožbeno stališče, da je tudi plača dohodek, ki temelji na kapitalskem deležu. Gre za dohodek, ki pripada prejemniku iz naslova delovnega razmerja (1. točka 1. odstavka 37. člena ZDoh-2) in je vrsta dohodka iz zaposlitve (2. odstavek 36. člena ZDoh-2). V tem smislu je nepravilno enačenje dohodkov iz zaposlitve z dohodki, ki izvirajo iz imetništva lastniškega (kapitalskega) deleža. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo prvostopenjsko odločbo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (3. odstavek istega člena). V zadevi namreč niso bili izpolnjeni pogoji za odločitev o stvari v sporu polne jurisdikcije (1. odstavek 65. člena ZUS-1), saj sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja. V ponovljenem upravnem postopku bo moral upravni organ dopolniti dejansko stanje, določno navesti dohodke in njihove vire ter nato ponovno presoditi, ali je kapitalski delež v podjetju A. d.o.o. premoženje družine, za katerega ni treba uporabiti uporabiti izjeme iz 4. alineje 2. odstavka 32. a člena ZVrt. K 2. točki izreka Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena). V skladu z določbo 5. člena navedenega pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo v skladu z ZPP in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov.

Tožnica je priglasila tudi stroške za sestavo vloge z dne 7. 5. 2010. V skladu s 4. členom uporabljenega pravilnika se tožniku, ki je moral v postopku stvar dodatno pojasnjevati, priznajo še stroški v višini 10% od zneska, določenega v 3. členu. Ker je bil tožnici toženkin odgovor na tožbo poslan v vednost, dodatno pojasnjevanje pa ni bilo zahtevano, tudi sicer pa v vlogi le ponavlja tožbena stališča, ji sodišče teh stroškov ni priznalo.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).