Jedro

Tožena stranka je glede na sklenjeno vsebino ekskluzivne pogodbe ravnala v nasprotju z 10. členom, saj je v času, ko je ekskluzivna pogodba še veljala, obe nepremičnini (dvojček) prodajala sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. 0659 Ig 14894/2007 z dne 04. 09. 2007 v 1. točki izreka za glavnico v višini 12.184,94 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 220,42 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa je naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki še njene nadaljnje stroške v znesku 1.173,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne oziroma podrejeno, da prvostopno odločbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prvostopno sodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne odločbe materialnega prava, ni pa podana tudi zatrjevana bistvena kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvostopna sodba ima prav vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju, prav tako pa so razlogi tudi v skladu z izpovedbami prič in predloženimi listinami.

Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da sta pravdni stranki sklenili dne 11. 03. 2005 veljavno pogodbo o ekskluzivnem posredovanju, s katero se je tožena stranka kot naročnik izrecno odrekla lastni prodaji nepremičnine, prav tako pa tudi enostranskemu odstopu od pogodbe. Pogodba, ki je bila sklenjena za dobo 9 mesecev, vsebuje v 10. členu tudi sankcijo za primer kršitve ekskluzivnega pogodbenega odnosa in sicer pogodbeno kazen v višini 4 % cene nepremičnine.

Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožena stranka ne bi smela sama prodajati nepremičnine, saj se je tako izrecno zavezala, prav tako tudi ni smela spreminjati pogojev prodaje, dolžna pa je bila tudi vse pomembne podatke sporočiti tožeči stranki (npr. ustanovitev hipoteke). Ugotovitev, da tako ni ravnala, ampak je v času veljavnosti posredniške pogodbe sama prodajala obe nepremičnini, zaradi česar je nedvomno kršila pogodbo o posredovanju, je v skladu z izpovedbami prič (obeh zakoncev S. in zakoncev P., ki so kupili obe nepremičnini) in s predloženimi listinami. Zato je pravilna odločitev izpodbijane sodbe, da je glede na 10. člen medsebojne pogodbe dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki dogovorjeno pogodbeno kazen v višini 4 % cene prodane nepremičnine.

Ugovor tožene stranke, da je prodajala v skrajni sili, je tudi po oceni pritožbenega sodišča neutemeljen. Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijano sodbo, da je tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti v celoti izpolnjevala in bila ustrezno aktivna (glej 18. in 20. točko izpodbijane sodbe).

Priložene listine tudi potrjujejo, da je tožeča stranka oglaševala prodajo obeh nepremičnin tako v oglasniku A kot v oglasniku B. Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijano sodbo, da so vsi oglasi primerni, obe nepremičnini pa sta tudi ustrezno opredeljeni. V oglasu v A. je tudi navedeno, da gre za novogradnjo. Ne glede na dejstvo, da je opis lokacije prodajanih nepremičnin vsakokrat malo drugačen, pa je iz oglasov razvidno, da gre za lokacijo ABC oziroma AB. Po oceni pritožbenega sodišča takšna označba zadostuje. Da gre za novogradnjo je razvidno tudi iz oglasov v B, saj je zapisano, da gre za podaljšano gradbeno fazo in da je prevzem nepremičnin konec septembra.

Kot je bilo že obrazloženo tožeči stranki neaktivnosti ni mogoče očitati, tožena stranka pa je glede na sklenjeno vsebino ekskluzivne pogodbe ravnala v nasprotju z 10. členom, saj je v času, ko je ekskluzivna pogodba še veljala, obe nepremičnini (dvojček) prodajala sama.

Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bila prodaja obeh nepremičnin dogovorjena in kupnina delno plačana še v času veljavnosti posredniške pogodbe, kar so potrdili vsi zaslišani kupci. Zato samo dejstvo, da se je vršil vpis v zemljiško knjigo kasneje, na drugačno odločitev ne more vplivati. Določba 1. alinee 1. odstavka 10. člena medsebojne pogodbe določa, da krši ekskluzivni dogovor naročnik v primeru, če jo prodaja sam. Ravno to pa je v konkretnem primeru naredila tožena stranka. Zato zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Notarski zapis (priloga A23) potrjuje, da sta zakonca S. s toženo stranko sklenila sporazum o zavarovanju terjatve in pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu, ki se nanaša na omenjeno prodajo že 06. 06. 2005, zakonca P. pa 30. 11. 2005. Sklenjena ekskluzivna pogodba pa je veljala do 11. 12. 2005. Navedeni listini torej potrjujeta, da je tožena stranka prodajala obema zakoncema nepremičnino – dvojček še v času veljavnosti posredniške pogodbe.

Pritožbeni razlogi tožene stranke, kot je zgoraj obrazloženo, niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo še po uradni dolžnosti, vendar bistvenih kršitev ni zasledilo, pravilno pa so bile uporabljene tudi določbe materialnega prava. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo po 353. členu ZPP potrdilo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.