Jedro

Pravilna določitev odškodnine za podržavljeno zemljišče je odvisna od pravilno ugotovljenega dejanskega stanja glede statusa zemljišč ob podržavljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 9.10.2002. S to je tožena stranka odločila o pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. L. (SOD) zoper dopolnilno odločbo Upravne enote C., Oddelka za kmetijstvo, z dne 8.5.2002, s katero je ta odločila, da mora SOD tožeči stranki kot denacionalizacijskemu upravičencu plačati odškodnino v obliki obveznic SOD v višini 21.715,00 DEM za zemljišča, ki so bila tožeči stranki podržavljena s pravnomočno odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo C.-okolica z dne 16.8.1947, izdano na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji. Tožena stranka je pritožbi ugodila, navedeno odločbo odpravila in zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek in odločanje. Po presoji tožene stranke je bilo dejansko stanje glede statusa zemljišč ob podržavljenju nepopolno ugotovljeno. Prav ta ugotovitev pa je bistvena za določitev odškodnine.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje soglaša tako z odločitvijo tožene stranke kot tudi z razlogi za odločitev. Sklicuje se na določbo 1. odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Glede na navedeno določbo je za določitev odškodnine treba najprej ugotoviti stanje premoženja v času podržavljenja, kar pomeni, da je treba ugotoviti, ali je bilo zemljišče, ki je predmet denacionalizacije, v času podržavljenja kmetijsko zemljišče ali stavbno zemljišče (zazidano, nezazidano komunalno oprmeljeno ali nezazidano komunalno neopremljeno zemljišče). Če so bila tako kot v tem primeru, zemljišča ob podržavljenju kmetijska zemljišča, kar izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih, in sicer iz akta o podržavljenju, ni podlage za ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da gre za stavbna zemljišča. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994, je sicer tudi zemljišča, ki so bila podržavljena kot kmetijska zemljišča, šteti kot stavbna zemljišča, vendar le, če so bila v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvidena za zazidavo že v času podržavljenja.

Tako dejansko stanje pa v postopku ni bilo ugotovljeno.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pravilna je ugotovitev prvostopnega organa, da je bilo sporno zemljišče ob podržavljenju komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Splošno znano dejstvo je, da v času podržavljenja predmetnih zemljišč takratna oblast ni imela izdelanih urbanističnih načrtov. Navaja, da je upravnemu organu prve stopnje predložil odločbo ONO C., Oddelek za gradnje, Odsek visoke gradnje z dne 14.11.1945, s katero je A.K., mizarski mojster, pridobil dovoljenje za izgradnjo mizarske delavnice na zemljišču, ki je predmet tega postopka ter, da je A.K. že leta 1946, torej pred podržavljenjem, na tem zemljišču postavil hišo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno dejansko stanje glede statusa zemljišč ob podržavljenju. Od tega je odvisna pravilna uporaba materialnega prava. Če so bila zemljišča ob podržavljenju kmetijska zemljišča, je podlaga za vrednotenje Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92). Če so bila zemljišča ob podržavljenju stavbna zemljišča, in sicer komunalno opremljena zemljišča ali zemljišča, za katera je po merilih, določenih v 11. členu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000) šteti, da jih je mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov, je podlaga za vrednotenje Navodilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovitve prvostopnega upravnega organa o statusu zemljišč ob podržavljenju ni mogoče preizkusiti. Upravni organ prve stopnje je ugotovitev, da so bila zemljišča, ki so predmet tega postopka, podržavljena kot stavbna, oprl na dejstvo, da je bila na njih že pred podržavljenjem zgrajena hiša. Za tako ugotovitev pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v podatkih spisa ni podlage. Dejansko stanje, ki ga ugotavlja prvostopni upravni organ, ne izhaja niti iz potrdila o zemljiškokatastrskih podatkih o stanju zemljišč ob podržavljenju, niti iz listin, na katere se sklicujeta prvostopni upravni organ in tožeča stranka v pritožbi. Iz odločbe ONO C., Oddelek za gradnje z dne 14.11.1945, sicer res izhaja, da je bilo A.K. izdano dovoljenje za gradnjo mizarske delavnice, pri čemer pa iz odločbe ne izhaja, da se gradnja dovoljuje na predmetnih zemljiščih, kar tožeča stranka v pritožbi tudi sama navaja. Zato navedena odločba ne more biti podlaga za ugotovitev o statusu predmetnih zemljišč ob podržavljenju. Iz podatkov spisa tudi izhaja in to niti ni sporno, da je bila na podržavljenem zemljišču dejansko zgrajena stavba, vendar za ugotovitev o tem, kdaj je bila zgrajena, v podatkih spisa ni zanesljive podlage. Prav od te ugotovitve pa je odvisna pravilna določitev odškodnine. Ta je namreč odvisna od vrednosti podržavljenega premoženja, pri čemer se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1. odstavek 44. člena ZDen).

Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, da dejanskega stanja glede statusa zemljišč ni mogoče preizkusiti, pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. In ker je pravilna uporaba materialnega prava odvisna od pravilne ugotovitve dejanskega stanja, tega pa ni mogoče preizkusiti, je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.