Jedro

Tožnik je bil član izvršilnega organa sindikata voznikov oziroma njegov sekretar, ne pa tudi sindikalni zaupnik, zato ni upravičen do dodatka za opravljanje funkcije sindikalnega zaupnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo dodatka za opravljanje funkcije sindikalnega zaupnika za čas od 1998 do 2004. Ugotovilo je, da je bil tožnik v letu 1998 izvoljen za člana izvršilnega organa sindikata, v letu 2002 pa za sekretarja sindikata. Ne iz določb Statuta sindikata niti iz določb podjetniške kolektivne pogodbe in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti pa ne izhaja, da so člani izvršilnega organa oziroma sekretar sindikata avtomatično tudi sindikalni zaupniki. Tožnik tudi ni dokazal, da bi bil izvoljen za sindikalnega zaupnika ali da bi to funkcijo dejansko opravljal. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da listinski dokazi, ki jih je predložil, zadostujejo za dokaz o njegovem statusu sindikalnega zaupnika. Sodišče bi moralo upoštevati tudi določbe ZDR, ki je veljal ob vložitvi tožbe in zakonska določila tolmačiti tako, da je način imenovanja sindikalnega zaupnika povsem v (avtonomni) domeni sindikata. Vodstvo sindikata oziroma Izvršilni odbor ni štel, da so vodilni v sindikatu tudi avtomatično sindikalni zaupniki, temveč je sindikalne zaupnike sam določil oziroma imenoval. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Ker tožnik revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb, ki se nanašajo na nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, ni mogoče upoštevati.

Sodišči v obrazložitvi sodb res ne navajata izrecno Zakona o delovnih razmerjih, veljavnega ob vložitvi tožbe oziroma pretežni del spornega obdobja (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90). Toda iz obrazložitev izhaja, da sta dejansko upoštevali tudi njegove določbe. Predvsem pa za presojo v tem sporu ni odločilen zakon o delovnih razmerjih (ne prejšnji ne sedaj veljavni), temveč kolektivne pogodbe in Statut sindikata. ZDR90 je tako v 5. členu določal le obveznost delodajalca da zagotavlja sindikalnemu poverjeniku pogoje za opravljanje sindikalnih dejavnosti in predpisal njegovo imuniteto. Podrobnejše pogoje za delovanje pa naj bi določala kolektivna pogodba. Ureditev po veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR) ni bistveno drugačna (207., 208. in 210. člen v zvezi s 113. členom).

Vprašanje, kdo je sindikalni zaupnik, kar je predvsem predmet tega spora, je najprej res stvar avtonomne odločitve sindikata, vendar tudi ureditve v kolektivni pogodbi oziroma v dogovoru med sindikatom (sindikati) in delodajalcem. Tako kot se delodajalec ne more (ne sme) vmešavati v notranja razmerja v sindikatu, tudi sindikat ne more mimo predpisanih oziroma dogovorjenih pravil "vsiljevati" delodajalcu sindikalnih zaupnikov. Ti namreč uživajo določeno delovno pravno imuniteto in nalagajo delodajalcu pokrivanje stroškov za opravljanje njihovega sindikalnega dela.

V skladu s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 - SKPGD) se materialni pogoji za delo sindikata določijo s kolektivno pogodbo pri delodajalcu oziroma s pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo med sindikati in delodajalcem (prvi odstavek 40. člena). Navedeni pogodbi (eno ali obe) mora poleg svojega statuta oziroma pravil upoštevati sindikat pri določanju števila sindikalnih zaupnikov pri delodajalcu (tretji odstavek 40. člena). Za sklenitev in veljavnost pogodbe med sindikatom in delodajalcem ni predpisana pisna oblika, torej je mogoče upoštevati tudi ustno sklenjeno pogodbo oziroma dogovor.

Kolektivna pogodba pri toženi stranki (priloga B1), h kateri je novembra 1998 pristopil tudi sindikat voznikov, v 60. členu določa, da ima vsak sindikat enega ali več sindikalnih zaupnikov, ki pridobi status pooblaščenega predstavnika sindikata s pravicami in obveznostmi po zakonu z dnem, ko je glavni direktor obveščen o njegovi izvolitvi. Iz take določbe ne izhaja, da sindikalni zaupnik pridobi ta status z obvestilom poslovodnemu organu delodajalca. Status pridobi s tem, ko je po pravilih sindikata in v skladu s kolektivno pogodbo in dogovorom z delodajalcem izvoljen ali imenovan kot sindikalni zaupnik.

Tožnik je bil izvoljen kot član Izvršilnega odbora sindikata na volitvah 14.9.1998. Takrat je veljal Statut sindikata iz aprila 1998 (priloga A10), ki je v 25. členu določal, da izvršilni organ sestavljajo predsednik sindikata, sekretar, blagajnik in sindikalni zaupnik. Glede na to, da je imel izvršilni organ po drugem odstavku tega člena pet članov to pomeni, da naj bi bila sindikalna zaupnika najmanj dva. Da je lahko po Statutu sindikalnih zaupnikov več, izhaja tudi iz 13. in 14. člena navedenega Statuta: sindikalnega zaupnika, ki je tudi član izvršilnega organa, naj bi imela vsaka "organizacijska oblika". Vendar iz navedenih določb izhaja tudi, da ni član izvršilnega odbora po svoji funkciji sindikalni zaupnik temveč obratno. Najprej mora biti izvoljen kot sindikalni zaupnik in kot tak je član izvršilnega organa. A contrario pa iz navedenih določb Statuta tudi izhaja, da predsednik sindikata, sekretar in blagajnik niso bili že po svoji funkciji tudi sindikalni zaupniki.

Januarja 1999 je bil sprejet nov Statut sindikata, ki posebnih določb o sindikalnih zaupnikih nima, omenja jih edino pri pristojnosti predsedstva sindikata, da organizira in izvaja izobraževanje sindikalnih zaupnikov (28. člen). Tudi iz določb o sestavi predsedstva (26. člen) ne izhaja (več), da bi bili štirje člani (poleg predsednika, podpredsednika in sekretarja) sindikalni zaupniki. Po določbi 24. člena Statuta jih Skupščina sindikata voli kot člane predsedstva in ne kot sindikalne zaupnike. To pomeni, da bi morali biti sindikalni zaupniki kot taki izrecno in posebej izvoljeni oziroma imenovani.

Bistvena dejanska podlaga izpodbijane sodbe je, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, da bi bil izvoljen ali imenovan za sindikalnega zaupnika. Bil je član izvršilnega organa sindikata voznikov oziroma njegov sekretar, ne pa tudi sindikalni zaupnik, zato tudi ni upravičen do dodatka za opravljanje te funkcije po 74. členu podjetniške kolektivne pogodbe.

Ker je glede na ugotovljeno dejansko podlago izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).