Jedro

Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da delodajalec tožnika ni poskrbel za ustrezno varnost, s čimer je podano nedopustno ravnanje druge toženke za škodo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi delna vmesna sodba.

II. Toženki sta dolžni tožniku nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v roku 15, dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek v zvezi z nepremoženjsko škodo po temelju v celoti utemeljen (I. točka izreka). O temelju v zvezi s premoženjsko škodo in o višino tožbenega zahtevka ter stroških postopka bo sodišče odločalo po pravnomočnosti delne vmesne sodbe (II. točka izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev, in sicer I. točko izreka se pritožujeta toženki. Prva toženka navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, da po temelju obstoji obveznost toženk v višini 100 %, saj je za nezgodo glede na okoliščine primera tožnik v celoti odgovoren sam, oziroma vsaj soodgovoren, saj je prispeval k nastanku škodnega dogodka. Bistveno vprašanje v predmetni zadevi je ugotovitev kako globok je bil jarek v delu, v katerem je prišlo do delovne nezgode, saj je od globine jarka odvisno, ali je bilo skladno z veljavnimi predpisi potrebno izvesti dodatne varnostne ukrepe ali ne, od slednjega pa je odvisno, ali je zahtevek po temelju utemeljen. Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožnika in priče ter po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da ni točnega podatka o globini jarka. Da je jarek globok več kot en meter, je nepravilen zaključek, ki temelji na nerazumnih in neživljenjskih argumentih. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izpovedbo tožnika in ene priče ter dejstvo, da je tožnik bil zasipan do kolen oziroma do polovice stegen ter da je v jarek vstopal z uporabo lestve. Tožnik bi naj bil velik 1,8 metra, preostale zaslišane priče pa so izpovedale, da je bil jarek globok približno en meter na vseh mestih in prav tako je priča A. A. pokazala, da je bil nekje do višine pasu torej glede na njegovo velikost 1,65, vsekakor manj kot en meter, prav tako je priča B. B. - delovodja, pojasnil, da se je kopalo do enega metra in ni bilo nobene potrebe, da bi jarek bil globlji, bagerist pa je pojasnil, da se ne spomni kako globok je bil jarek, je pa izkopano odlagal na rob jarka. Sodišče prve stopnje neupravičeno ni sledilo preostalim pričam o globini jarka in neutemeljeno zaključuje, da je bil jarek globlji od enega metra, saj se je vanj vstopalo z uporabo lestve, delodajalec tožnika je namreč poskrbel za varnost zaposlenih pri vstopanju in izstopanju iz oz. v jarek, da slednji "ne skačejo v globino 50 ali 70 cm, kaj šele 100 cm" in je lestev postavil ne glede na dejstvo, da jarek ni bil globok več kot en meter, prav tako je sodišče narobe zaključilo glede sokrivde tožnika, tožnik je res bil zaposlen manj kot 3 mesece, vendar je imel 40 let delovnih izkušenj na gradbišču, nekritično je sledilo tožniku, ki je izpovedal, da ni mogel vedeti, da bi morali biti izvedeni varnostni ukrepi, če je jarek globlji kot en meter, prav tako sodišče ni upoštevalo izjave B. B., njegovega nadrejenega, da je podal navodila, da se izkopa trimetrski jarek in ko je zapustil gradbišče, se je začel kopati jarek v dolžini 5 metrov, kot je to naročil tožnik. To je bilo v nasprotju z izrecnimi navodili njegovega nadrejenega in bi že iz tega razloga morala biti podana sokrivda tožnika, nosilne stene jarka so namreč pri dolžini 3 metrov drugačne kot pri dolžini 5 metrov. Ker tožnik slednjega ni upošteval, je podana njegova soodgovornost. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Druga toženka v pritožbi navaja, da je sodišče naredilo zmotno dokazno oceno. Opredeljuje se do izpovedb posameznih prič ter se ne strinja z zaključkom sodišča, da je bil jarek globlji od enega metra, kritična je do zaključkov sodišča prve stopnje, ki ni verjelo izpovedbam prič, ki so kritičnega dne delale v jarku in torej najbolje poznajo dejansko stanje. Prav tako se ne strinja z zaključkom sodišča, da ni podana sokrivda tožnika. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik odgovarja na posamezne navedbe iz pritožb ter se zavzema za zavrnitev pritožb kot neutemeljenih ter potrditev izpodbijane delne vmesne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. V odgovoru na pritožbo prve toženke, se drugi toženec v celoti pridružuje navedbam iz pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pri tem je ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

7. V predmetni pravdni zadevi je bistveno odgovoriti na vprašanje kako globok je bil jarek na mestu, kjer je tožnika zasipala zemlja, saj je slednje privedlo do njegovih poškodb. Od same globine jarka pa je odvisno ali je bilo skladno z veljavnimi predpisi potrebno izvesti dodatne varnostne ukrepe ali ne in je od slednjega odvisna utemeljenost zahtevka.

8. Sodišče prve stopnje je glede ugotavljanja globine jarka opravilo temeljito dokazno oceno (21. do 26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z 8. členom ZPP, torej celovita in vsebinsko prepričljiva, saj je pojasnilo zakaj je verjelo izpovedbi tožnika in bagerista C. C., da je bil jarek globlji od enega metra in zakaj glede slednjega ni verjelo ostalim pričam, pri tem pa se je oprlo tudi na projektno dokumentacijo oziroma prečni prerez kanala (21. točka obrazložitve) ter pojasnilo, da je verjelo izpovedbi bagerista, ki je pojasnil, da se z bagrom, s katerim je kopal jarek, torej tritonski oziroma pettonski bager, kopljejo jarki globine enega pa pol metra oziroma do globine dveh metrov. Na podlagi same projektne dokumentacije je sodišče prve stopnje zaključilo, da je globina jarka na različnih mestih različna, in sicer od 0,97 do 2,10 metra, da so se kanalizacijske cevi polagale pod kotom, torej na klancu. Glede same globine jarka na mestu škodnega dogodka pa je verjelo izpovedbama tožnika in bagerista ter upoštevalo način kako je bil tožnik zasipan. Prav tako je upoštevalo, da je za vstop v jarek bila uporabljena lestev, ki se uporablja takrat, ko je globina jarka večja od enega metra. Res je, da se lahko lestev uporabi tudi pri globini nižji od enega metra, saj se na ta način omogoča delavcem, da lahko lažje vstopajo v jarek in iz njega, vendar pa slednje ob upoštevanju preostalih dokazov, to je projektne dokumentacije ter izpovedbe tožnika in bagerista C. C., sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru lestev bila uporabljena iz razloga, ker je jarek presegel globino enega metra.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da priča C. C., to je bagerist, ni imel na predmetni zadevi nobenega interesa, saj ni zaposlen pri delodajalcu tožnika, v nasprotju z preostalimi zaslišanimi pričami, ki so zaposleni pri delodajalcu tožnika oziroma sami odgovorni za varnost na gradbišču (vodja gradbišča B. B. in vodja oddelka D. D., ki je tudi raziskoval delovno nezgodo, sam pa na kraju dogodka ni bil in je v poročilu zgolj pojasnil to, kar mu je bilo povedano s strani B. B. in E. E., ki tudi sam zaslišan na naroku ni vedel povedati kakšna je bila dejanska globina jarka, saj ob sami nesreči ni bil prisoten na kraju). Iz tega razloga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo poročila o nezgodi.

10. Na podlagi temeljite in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, v katero sodišče druge stopnje ne dvomi, je tako nedvomno jarek bil globlji od enega metra, glede na ugotovljeno pa so bile s strani delodajalca tožnika oziroma druge toženke, opuščeni varnostni ukrepi, in sicer iz 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu v zvezi z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki določa, da je dela v globini več kot 100 cm potrebno obvezno opravljati ob izvajanju varnostnih ukrepov, ki preprečujejo zrušitev zemeljskih plasti z bočnih strani in osip izkopanega materiala, pri čemer je potrebno upoštevati, da se ob zgornjem robu ne sme odlagati materiala, izkop kot tudi razpiranje brežine je potrebno izvajati strokovno po ustreznih normativih in statističnih izračunih pod neposrednim vodstvom vodje posameznih del, pri čemer je potrebno upoštevati možnost vdora vode in povečanega tlaka v izkopanih stenah ali zagatah.

11. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da delodajalec tožnika ni poskrbel za ustrezno varnost, s čimer je podano nedopustno ravnanje druge toženke za škodo, ki je nastala tožniku v obliki nepremoženjske in premoženjske škode, ki je v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem druge toženke, saj je zaradi opustitve predpisanih varnostnih ukrepov prišlo do zrušitve zemeljskih plasti in posledici slednjega do zasipa tožnika.

12. Nimata prav pritožbi, da je tožnik prispeval k škodnemu dogodku, saj gre za izkušenega delavca s skoraj 40 let delovne dobe, in da je zato podana njegova sokrivda, saj je po odhodu delovodja z gradbišča, bageristu dajal drugačna navodila, in sicer da se izkoplje jarek v dolžini 5 metrov in ne tako, kot je rekel delovodja B. B. v dolžini 3 metrov.

13. Dejstvo je, da je tožnik na to delovno mesto bil razporejen 2 dni pred nezgodo, pri delodajalcu je bil zaposlen manj kot 3 mesece, zato je neprepričljiva izpovedba njegovega nadrejenega, da je delal samovoljno in dajal navodila bageristu mimo delovodje. Tožnik je tudi uporabljal ustrezno zaščitno čelado in čevlje. Zgolj dejstvo, da ima na podobnih delih skoraj 40 let delovnih izkušenj, pa še ne pomeni, da je zato podana njegova sokrivda, delodajalec je bil namreč tisti, ki je bil dolžan poskrbeti za varno delovno okolje, česar pa ni storil, zato je podana odškodninska odgovornost druge toženke (131. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) in odškodninska odgovornost prve toženke, pri kateri je imela druga toženka sklenjeno zavarovanje delodajalčeve odgovornosti (965. člen OZ).

14. Tako je v celoti pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženki v celoti odgovorni za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku dne 16. 8. 2018, in da ni podan soprispevek tožnika k škodnemu dogodku. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženk zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo delno vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženki s pritožbo nista uspeli, zato krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka, dolžni pa sta nerazdelno povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi s 154 in 155. členom ZPP), in sicer 625 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 466,65 EUR, kot izhaja iz II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je tožniku priznalo zgolj stroške enega odgovora na pritožbo, saj sta smiselno enaka.