Jedro

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku izplačati zakonske zamudne obresti od razlik starostne pokojnine za čas od 1. 6. 2012 do 30. 6. 2014, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega izplačila znižane pokojnine do plačila razlik. Menilo je, da je z Zakonom o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/03) bilo določeno, da obstoji obveznost toženca, da uživalcem pokojnin, usklajenih po razveljavljenih določbah ZUJF, za katere obstaja obveznost poračuna razlike neposredno po odločbi Ustavnega sodišča, izplača razlike med zneski pokojnin, ki bi jim pripadale za posamezni mesec brez uskladitve po ZUJF in zneski pokojnin, usklajenih po ZUJF, v nominalnih zneskih, ne da bi jim bilo potrebno izplačati zakonske zamudne obresti od teh razlik.

Pritožuje se tožnik. Meni, da trditev prvostopenjskega sodišča, da zakonodajalec ni predvidel, da se izplačajo tudi zakonske zamudne obresti in da zato ni moč izplačati zamudnih obrestmi, ne zdrži pravne presoje. Glede obresti obstaja Obligacijski zakon, ki to obveznost določa v 193., 299. in 378. členu. V kolikor bi zakonodajalec v sprejetem ZOPRZUJF-u izrecno navedel, da upravičencem ne pripadajo zamudne obresti, bi s tem kršil odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013. Sklicevanje prvostopenjskega sodišča na odločitev Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-15/2007 nima s konkretnim primerom nobene zveze.

Toženka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v kateri meni, da so pritožbene navedbe neutemeljene in, da ni prišlo do zamud pri izpolnitvi obveznosti, saj so bili zneski izplačani skladno z določbami zakona in v rokih, ki jih zakon opredeljuje ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v celoti zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo prvostopenjsko sodbo v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju:ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je zakonodajalec z ZOPRZUJF-om navedeno vprašanje rešil na način, da se protiustavno znižan del pokojninskih dajatev izplača v nominalnem znesku, brez obresti.

Res je, da so zamudne obresti po naravi stvari nadomestilo za uporabo tujega denarja, ki naj upniku nadomesti korist, ki bi jo imel, če bi določeno vsoto lahko uporabljal. Gre za objektivno posledico zamude v izpolnitvi denarne obveznosti. Odločilni odgovor na vprašanje je kdaj dolžnik zaide v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti.

V predmetni zadevi se tožnik ne more uspešno sklicevati na Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami - v nadaljevanju: OZ), saj ne gre za denarno terjatev iz obligacijskega prava, temveč za javno pravno terjatev iz sistema socialne varnosti, ker so pravne posledice zamude v izplačilo pokojninskih denarnih terjatev posebej urejene v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po 277. členu ZPIZ-1 je zavod dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke le, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko postane odločba o priznanju pravice izvršljiva. Zamude v realizaciji izpodbijanih odločb o negativni uskladitvi ni bilo in kaj takega tožnik niti ne zatrjuje.

Pritožbeno sodišče meni, da je zakonodajalec s sprejetjem ZOPRZUJF-a zajel vse prizadete uživalce pokojnin in uredil podlago za izplačilo razlike med zneski pokojnin, ki so v točno določeni kategoriji zavarovancem pripadale pred uveljavitvijo razveljavljenih določb 143. člena ZUJF in zneski pokojnin, ki jih te kategorije prejemajo po odločitvi Ustavnega sodišča RS oziroma po uveljavitvi ZUJF-a. Gre za zelo konkreten predpis, ki je nastal v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013. Ustavno sodišče je s svojo odločbo (III. točka izreka) tožencu naložilo, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi predpisov iz I. in II. točke izreka navedene odločbe, brez odlašanja izda nove odločbe. Obvezno napotilo Ustavnega sodišča RS se nanaša na vse upravičence, tako na tiste, katere odločbe o znižanju pokojnin še niso postale pravnomočne (kot je v tožnikovem primeru), kot na upravičence, ki so bili po izdaji odločb pasivni in so odločbe postale pravnomočne. Hkrati je v svoji obrazložitvi Ustavno sodišče RS zapisalo, da takšen način izvršitev ustavne odločbe ne preprečuje zakonodajalcu, da bi tudi za nazaj zakonsko uredil odpravo posledic razveljavljene ureditve. Zakonodajalec je na podlagi navedenega dejanskega stanja sprejel ZOPRZUJF, ki je začel veljati 1. 6. 2013. Toženec je sledil napotilu Ustavnega sodišča RS in ob uporabi določil ZOPRZUJF-a dne 24. 6. 2013 vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF-a, izdal odločbe.

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin, od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF navedeno vprašanje rešil na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti (2. člen ZOPRZUJF). Na podoben način je nominalizem zakonodajalec določil tudi v 1. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ-a, Ur. l. RS, št. 118/06). Ustavno sodišče RS je v sklepu št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti prej navedenega zakonskega določila, po katerem se pozneje izplačati mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih, obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi. Prvostopenjsko sodišče tako povsem primerno v obrazložitvi navaja citirano odločbo Ustavnega sodišča RS.

ZOPRZUJF je bil sprejet po nujnem postopku. Iz predloga Vlade RS za sprejem zakona z dne 25. 4. 2013, poročila Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide k predlogu zakona z dne 16. 5. 2013 in iz mnenja zakonodajne pravne službe Državnega zbora RS z dne 13. 5. 2013 določno izhaja, da ZOPRZUJF velja tudi za nazaj, tudi za tiste uživalce pokojnin, ki so vložili tožbe zoper dokončno odločbo in znižanje pokojnine, torej tudi v primeru tožnika in da pri obveznosti poračuna razlike se uživalcem pokojnin izplačajo le nominalni zneski, torej zneski brez obresti.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo na temelju 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.