Jedro

Po drugem odstavku 2. člena ZP-1 se v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši. Prekrškovni organi in sodišča morajo upoštevati spremembe materialnopravnih predpisov do pravnomočnosti odločbe, torej tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se prekršek pravno opredeli po 4. točki sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in se storilcu izreče globa v znesku 250,00 EUR (dvesto petdeset eurov) in tri kazenske točke.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Koper je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca T. B. spoznal za odgovornega za storitev prekrška po 4. točki sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 109/2010, v nadaljevanju ZPrCP), za katerega mu je izrekel globo 300,00 EUR in pet kazenskih točk v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Postojni je zahtevo za sodno varstvo (storilčevih zagovornikov) zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec M. V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo okrajnega sodišča v odločbi o sankciji spremeni tako, da storilcu namesto globe 300,00 EUR in pet kazenskih točk za isti prekršek po kasnejšem predpisu, ki je za storilca milejši, izreče globo 250,00 EUR in tri kazenske točke.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil, in njegovim zagovornikom, ki so podali izjavo.

B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da je okrajno sodišče ob izdaji izpodbijane sodbe prekršilo načelo uporabe milejšega zakona iz drugega odstavka 2. člena ZP-1, saj pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni upoštevalo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 57/2012, v nadaljevanju ZPrCP-A), ki se je začel uporabljati 1. 9. 2012. Sodišče je izpodbijano sodbo sprejelo 14. 7. 2014. V 27. členu ZPrCP-A je določena sprememba 46. člena ZPrCP, med drugim tudi tako, da se voznik, ki prekorači s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejeno hitrost na avtocesti ali hitri cesti, ki ima fizično ločeni smerni vozišči z najmanj po dvema prometnima pasovoma in odstavnim pasom ali odstavnimi nišami, kaznuje z globo 250,00 EUR, če prekorači dovoljeno hitrost nad 40 do vključno 50 km/h, vozniku pa se izrečejo tudi tri kazenske točke. Po zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca je kasnejši predpis (ZPrCP-A) za storilca milejši, saj za enak prekršek, kot ga je storil storilec in za katerega je bil sankcioniran, določa nižjo globo in manjše število kazenskih točk. 5. Take navedbe vrhovnega državnega tožilca so utemeljene. V obravnavanem primeru je policist Postaje prometne policije Koper 17. 5. 2012 z radarskim merilnikom hitrosti izmeril, da je osebno vozilo z nemško registrsko oznako ..., ki ga je vozil storilec, na avtocesti, kjer je hitrost vožnje omejena na 130 km/h, vozilo s hitrostjo 180 km/h. Ob upoštevanju možne napake merilne naprave, ki znaša 7 km/h, je torej storilec vozil s hitrostjo najmanj 173 km/h (in ne 187 km/h, kot navaja vrhovni državni tožilec). Po določbi 4. točke sedmega odstavka 46. člena ZPrCP, ki je veljal v času storitve prekrška, je bila za tak prekršek predpisana globa 300,00 EUR in pet kazenskih točk. Z ZPrCP-A, ki se je začel uporabljati 1. 9. 2012 (razen 10. člena, prvega odstavka 51. člena in prvega odstavka 58. člena tega zakona, ki so se začeli uporabljati 28. 7. 2012), je bila določba 4. točke sedmega odstavka 46. člena spremenjena tako, da je bila za tak prekršek predpisana globa 250,00 EUR in stranska kazen tri kazenske točke. Na dlani je, da je v obravnavanem primeru kasnejši predpis za storilca milejši. 6. Sodišče, ki je z izpodbijano sodbo o zahtevi za sodno varstvo storilčevih zagovornikov odločilo 14. 7. 2014, pri odločanju ni upoštevalo zgoraj opisane spremembe materialnega predpisa. Po drugem odstavku 2. člena ZP-1 se v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši. Kot navaja že vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 60/2013 z dne 9. 7. 2013 obrazložilo tudi, da morajo prekrškovni organi in sodišča upoštevati spremembe materialnopravnih predpisov do pravnomočnosti odločbe, torej tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo po vsebini zatrjevano kršitev 4. točke 156. člena ZP-1 (in ne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, kot je zatrjeval vrhovni državni tožilec). Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je storilčev prekršek pravno opredelilo po 4. točki sedmega odstavka 46. člena ZPrCP-A in storilcu na tej pravni podlagi izreklo globo 250,00 EUR in tri kazenske točke v cestnem prometu.