Jedro

Sodišče preloži narok za glavno obravnavo samo, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi opravičeni razlogi (1. odst. 116. člena ZPP/77). Tožeča stranka je kot razlog za preložitev narokov navedla nujno odsotnost direktorja, vendar opravičljivosti tega razloga ni nikoli izkazala; tako je tudi v pritožbi navedla, da je iz tujine prinesla potrdilo o opravljanju uradne funkcije, vendar ga ni predložila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na vrnitev akceptnega naloga (1. tč. izreka). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 50.130,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke (2. tč. izreka).

Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov (1. odst. 353. člena ZPP/77) ter predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala potrditev izpodbijane sodbe (tožeča stranka pa je v nadaljnjem odgovoru prerekala navedbe tožene stranke v pritožbenem odgovoru).

Sodišče druge stopnje je nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77 (1. odst. 498. člena ZPP/99).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena navedba, da tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o pomembnih okoliščinah in predloži dokaze, ne drži. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožeča stranka pravilno vabljena na prvi narok za glavno obravnavo dne 3.9.1998 (povratnica k redni št. 10) in na drugi narok za glavno obravnavo dne 5.11.1998 (povratnica k redni št. 12). Za oba naroka je predlagala preložitev (dopisa z redno št. 11 in 14), vendar sodišče prve stopnje predlogoma ni ugodilo, o čemer je bila tožeča stranka obveščena (telegrama na list. št. 16 in 22). Sodišče preloži narok za glavno obravnavo samo, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi opravičeni razlogi (1. odst. 116. člena ZPP/77). Tožeča stranka je kot razlog za preložitev narokov navedla nujno odsotnost direktorja, vendar opravičljivosti tega razloga ni nikoli izkazala; tako je tudi v pritožbi navedla, da je iz tujine prinesla potrdilo o opravljanju uradne funkcije, vendar ga ni predložila. Sicer pa ima po podatkih sodnega registra tožeča stranka več vpisanih zastopnikov, zato bi se v primeru zadržanosti direktorja glavne obravnave lahko udeležil kateri od ostalih zastopnikov. Ker sodišče prve stopnje predlogoma za preložitev narokov ni ugodilo, bi tožeča stranka morala vedeti, da se bo glavna obravnava opravila v njeni nenavzočnosti (po 295. členu ZPP/77), saj so bili podani vsi pogoji, da se opravi. Sicer pa je tožeča stranka imela tudi dovolj časa od prejema vabila za prvi narok za glavno obravnavo (dne 13.7.1998) do zaključka glavne obravnave (dne 5.11.1998), da bi lahko v pisni vlogi navedla vsa pomembna dejstva in predložila (oz. vsaj predlagala) izvedbo dokazov.

Po 1. odst. 496.a člena ZPP/77 se v postopku v gospodarskih sporih v pritožbi lahko navedejo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predlagati do konca glavne obravnave. Glede na zgoraj obrazloženo so pritožbene navedbe: da naj bi se zakonita zastopnika dogovorila, da se akceptni nalog predloži v plačilo po odjavi blaga; da naj bi višina dolga, zaradi katerega je bil akceptni nalog predložen na vnovčenje, znašala le 296.026,00 SIT, in da naj bi se ta dolg kompenziral z neplačanim računom št. 44K, ki ga je tožeča stranka izdala toženi stranki v znesku 798.000,00 SIT, ter dokazi, s katerimi tožeča stranka te navedbe dokazuje, nedovoljene pritožbene novote.

Neupoštevna je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da tožeča stranka toženi stranki ni vrnila neprodanega blaga. V tožbi (redna št. 1) je namreč tožeča stranka sama zatrjevala, da blaga še ni odjavila in vrnila ter da bo toženo stranko o tem obvestila še pred razpisom naroka, česar pa nato ni storila do konca glavne obravnave. Glede na takšne navedbe tožeče stranke, ki jih je (smiselno) potrdila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo (redna št. 5) in na naroku za glavno obravnavo dne 5.11.1998 (redna št. 15), je sodišče prve stopnje lahko pravilno zaključilo le, da tožeča stranka blaga ni vrnila. S pritožbo predloženi dokazi - listine o odjavi blaga, ki naj bi dokazovale, kdaj in koliko blaga je tožeča stranka odjavila in vrnila toženi stranki, pa so nedovoljene pritožbene novote.

Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je verjelo toženi stranki, da je tožeča stranka izpolnila akceptni nalog, ni upoštevna. Sodišče prve stopnje je namreč prišlo do navedenega zaključka z uporabo splošnega načela o prosti presoji dokazov (8. člen ZPP/77). Sicer pa po oceni sodišča druge stopnje okoliščina, kdo je izpolnil akceptni nalog, glede na ugotovljeno dejstvo, da tožena stranka s predložitvijo spornega akceptnega naloga v vnovčitev ni ravnala v nasprotju z dogovorom s tožečo stranko o izročitvi akceptnega naloga za zavarovanje plačila blaga, niti ni pomembna.

Neutemeljene so tudi posplošene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo temeljnega pogodbenega razmerja, obveznosti pogodbenih strank, zapadlosti obveznosti, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi glede na zatrjevana dejstva dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77); zato je pritožbo zavrnilo (kot neutemeljeno) in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368. člen ZPP/77).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi njene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77).

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo sicer priglasila stroške, vendar jih ni (zneskovno oz. v točkah) opredelila, kot je potrebno po 2. odst. 164. člena ZPP/77. Zato sodišče druge stopnje neopredeljenih stroškov pritožbenega odgovora ni upoštevalo.