Jedro

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker niso podani obnovitveni razlogi po določbi 249. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 19.11.1992. Tožena stranka je ugotovila, da je predlog za obnovo postopka sicer vložen pravočasno in po upravičeni osebi, da pa obnovitveni razlog ni takšen, da bi bil lahko podlaga za drugačno odločitev v tej upravni stvari. Dejstvo, da se je žena tožeče stranke zaposlila po pogodbi o delu za določen čas, po mnenju tožene stranke, ne more biti razlog za obnovo postopka, saj iz predložene pogodbe niso trajno zagotovljena sredstva za preživljanje, temveč le za čas štirih mesecev.

V tožbi tožnik navaja, da je vložil predlog za obnovo postopka, ker je predložil dokaz, da je njegova žena zaposlena za določen čas in da imata zakonca zagotovljena sredstva za preživljanje. Njegova žena se je namreč zaposlila pri ..., sprva od 12.11.1992 do 12.12.1992, kasneje pa je pogodbo o delu podaljšala za čas od 16.12.1992 do 16.3.1993. Ker zakonske določbe, ki omogočajo dovolitev začasnega bivanja tujca v Republiki Sloveniji, ne vsebujejo nobenega določila o trajnem zagotavljanju sredstev, tožena stranka samovoljno tolmači zakon, ko v tožnikovem primeru ne izda dovoljenja za začasno bivanje tujca, čeprav ta dokazuje, da ima sredstva za preživljanje. Tožena stranka bi morala glede na to, da tožnikova žena ima sredstva za preživljanje, to pa pomeni, da jih ima tudi tožnik, izdati pozitivno odločbo in tožniku priznati pravico do začasnega bivanja v Republiki Sloveniji. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. navedeni dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Vendar se kot razlog za obnovo postopka lahko uporabi samo takšno novo dejstvo, ki je bilo naknadno odkrito, je pa sestavni del prejšnjega dejanskega stanja.

V predlogu za obnovo postopka, ki ga je tožnik vložil 23.12.1992, je kot novo dejstvo navajal, da je bila njegova žena na poskusnem delu v ..., po enomesečni poskusni dobi pa je sklenila pogodbo o delu z veljavnostjo od 16.12.1992 do 16.3.1993. Pri tem zatrjevanega dejstva, da je tožnikova žena imela preizkusno dobo enega meseca pred 16.12.1992, z ničemer ne dokazuje, saj kot dokaz svojih navedb predlaga samo pogodbo o delu z dne 11.12.1992, ki je časovno omejena na čas od 16.12.1992 do 16.3.1993. Ker je bila odločba tožene stranke, s katero je bil končan postopek, katerega obnovo predlaga tožnik, izdana 19.11.1992 (tožnik jo je prejel 8.12.1992), zatrjevano dejstvo, da je tožnikova žena bila zaposlena po pogodbi o delu od 16.12.1992 dalje, pa je nastalo po končanem upravnem postopku (nova causa superveniens), to ni obnovitveni razlog po 1. točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Tako novo dejstvo je lahko le razlog za uvedbo novega postopka, ki mu je podlaga novo nastalo in spremenjeno dejansko stanje. Vendar pa v tožnikovem primeru uvedba novega postopka ne bi bila smotrna glede na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 28.7.1993, s katero je bilo tožbi ugodeno in že odpravljena odločba tožene stranke z dne 19.11.1992. Glede na povedano sodišče ni moglo sprejeti tožbenih ugovorov in je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zveznih zakonov je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).