Jedro

Zgolj v primeru, če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v zakonsko določenem oziroma, pogodbeno dogovorjenem roku, lahko delavec zahteva izplačilo nadomestila plač v primerih nezmožnosti delavca za delo od tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženca z dne 6. 9. 2016 in 2. 8. 2016 ter da se tožencu naloži, da tožnici izplača celoten neizplačan del nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 13. 7. 2013 do 14. 8. 2013, ki se krije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer za izplačilo nadomestila plače za mesec julij 2013 od 7. 8. 2013 dalje do plačila, za izplačilo nadomestila plače za mesec avgust 2013 od 6. 9. 2013 dalje do plačila. Ugotovilo je, da pogoji iz desetega odstavka 137. člena ZDR-1 za izplačilo nadomestila plače neposredno tožnici niso izpolnjeni, saj je delodajalec tožnici izplačal nadomestilo plače v zakonsko določenem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku.

2. Pritožuje se tožnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje očita, da od ZPIZ-a ni zahtevalo pisnih dokazov, da je tožena stranka zahtevala popravke v matični evidenci ZPIZ-a z M4 obrazcem ter tako ni ugotovilo dejanskega stanja, ali so bili res poslani popravki v matično evidenco, kot to zatrjuje toženka. Pravica do direktnega izplačila nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja je podana v desetem odstavku 137. člena ZDR-1 in te pravice ne morejo izničiti Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj se pravice, določene v zakonu, ne morejo omejiti z nobenim podzakonskim predpisom.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem oporeka pritožbenim navedbam tožnice. Ne strinja se z navedbami, da ni dokazov v zvezi z dejstvom, da so bili na podlagi pravnomočne sodbe Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije naknadno sporočeni podatki oziroma popravki z M4 obrazcem, saj je to izpovedala priča A.A. na naroku za glavno obravnavo dne 19. 10. 2017 in je pri tem izrecno izpovedala, da je bil spremenjeni M4 obrazec s popravki podatkov poslan ZPIZ-u dne 26. 8. 2016 ter da ima tožena stranka evidentiran oziroma potrjen prejem tega obrazca s strani ZPIZ-a. Pritožbi prilaga dokumentacijo, iz katere je jasno in nesporno razvidno dejstvo, da je tožena stranka dne 26. 8. 2016 dejansko posredovala ZPIZ-u po elektronski poti popravek obrazca M4 za leto 2013 za tožnico ter da je ZPIZ prejel omenjeni popravek obrazca 26. 8. 2016. Na podlagi popravljenega obrazca M4 je bila izvedena kontrola, ki izhaja iz poročila o rezultatih kontrole podatkov. Tožnica s svojim zahtevkom ne zasleduje namena desetega odstavka 137. člena ZDR-1 do neposrednega izplačila nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo delavcu, katerega delodajalec ima likvidnostne težave ter plač in nadomestil ne more izplačevati, saj je tožnici bilo nadomestilo plače izplačano s strani tožene stranke kot njenega delodajalca. Glede vprašanja višine izplačane plače oziroma nadomestila ter glede vprašanja upravičenosti do izrabe letnega dopusta, ki se nanaša na obdobje naknadno priznane začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni se vodi še delovni spor pri Delovnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. I Pd 508/2016. Predlaga, da se pritožba zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 6. 9. 2016, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo tožene stranke, Območne enote B. z dne 2. 8. 2016. S slednjo je bilo odločeno, da tožnica ni upravičena do neposrednega izplačila nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela za obdobje od 10. 7. 2013 do 14. 8. 2013. 7. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilih Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami), Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) in v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), kjer so določbe, ki urejajo pogoje in postopek uveljavljanja pravice do nadomestila plače tako v breme delodajalca, kakor v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Nadomestilo plače izplačuje delavcem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja njihov delodajalec za prvih 30 delovnih dni iz lastnih sredstev, za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 120 delovnih dni v koledarskem letu za primer bolezni in poškodbe izven dela, v primerih nezmožnosti za delo delavca zaradi poklicne bolezni ali poškodbe pri delu pa iz lastnih sredstev do 30 delovnih dni za vsako posamezno odsotnost z dela. V času daljše odsotnosti z dela izplača delodajalec nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja in se nato refundira od zavoda za zdravstveno zavarovanje. V desetem odstavku 137. člena ZDR-1 je določeno, da zavod izplača neposredno delavcu zapadlo neizplačano nadomestilo plače iz tretjega in četrtega odstavka tega člena, ki se izplača v breme obveznega zavarovanja, če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v zakonsko določenem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku.

8. Dejansko stanje je naslednje. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s pravnomočno sodbo opr. št. V Ps 2727/2013 z dne 20. 11. 2015 odpravilo odločbi toženca z dne 29. 8. 2013 v delu, kjer je bilo odločeno, da je tožnica od 13. 7. 2013 do 14. 8. 2013 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure zaradi bolezni ter ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni od 13. 7. 2013 do 14. 8. 2013 v polnem delovnem času. Delodajalec kot tožena stranka je prvotno v letu 2013, obračunal nadomestilo plače za mesec julij 2013 in za avgust 2013 in tožnici to tudi nakazal ter predložil na FURS tudi individualni obračun davčnega odtegljaja za izplačilo plače za julij in avgust 2013. Iz dopisa ministrstva za finance z dne 14. 7. 2016 izhaja, da je delodajalec dne 7. 8. 2013 predložil obračun davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja za izplačilo plače za julij 2014 in dne 6. 9. 2013 za avgust 2013. Za navedena obdobja je predložil individualne obračune davčnega odtegljaja za izplačilo plač za vse zaposlene, tudi za tožnico in ima iz tega naslova poravnane davčne obveznosti iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ki jim je potekel rok plačila.

9. Navedeno je v predmetnem socialnem sporu odločilnega pomena. Navedena dejstva navaja tudi tožnica v pritožbi.

10. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je delodajalec tožnici izplačal nadomestilo plače v zakonsko določenem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Pri tem je res, da je delodajalec tožnici glede na najprej odobreno 4-urno odsotnost iz naslova bolniškega staleža obračunal nadomestilo za letni dopust. Na podlagi sodbe sodišča v zvezi z bolniškim staležem tožnice je bilo potrebno ponoviti obračun plače za julij in avgust 2013 z novimi vhodnimi podatki in upoštevati, da tožnica ni bila nezmožna za delo 4 ure ampak poln delovni čas. V ponovnem izračunu je prišlo do razlike, saj je bilo nadomestilo za letni dopust obračunano v višini 100 % od osnove, nadomestilo za čas bolniškega staleža pa se obračuna v višini 90 % od osnove in je tako nastala negativna razlika, ki bi jo morala tožnica poravnati, kar pa ta ni storila, saj meni, da je upravičena do odškodnine za letni dopust, ki ga je v tem obdobju koristila in je v zvezi s tem sprožila delovni spor.

11. Zgolj v primeru, če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v zakonsko določenem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, lahko delavec zahteva izplačilo nadomestila plač v primerih nezmožnosti delavca za delo od tožene stranke. V danem primeru ne gre za situacijo, ko delodajalec tožnici nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo za čas od 13. 7. 2013 do 14. 8. 2013 ne bi izplačal ter je tako sodišče prve stopnje tožničin zahtevek upravičeno zavrnilo.

12. Po mnenju pritožbenega sodišča so pritožbene navedbe glede sporočanja podatkov ZPIZ-u na M4 obrazcu s strani delodajalca v predmetnem socialnem sporu irelevantne.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.