Jedro

Po ustaljeni upravno-sodni praksi se v primerih, ko bi organ moral odločiti o vlogi stranke formalno, pa o njej odloči vsebinsko, takšna odločitev organa vzdrži v veljavi, ker ima zavrnitev zahteve enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo za razlastitev nepremičnin (idealnih deležev) zemljišč s parc. št. 748/4, 748/5, 749/3, 755/3, 756/5, 791/6, 791/7, 791/8, 791/9, 794/36, 794/37, 794/38, 750/5 in 750/6, vsa k.o. A., ki jo je vložila tožnica zoper razlastitvenega zavezanca A.A. kot solastnika parcel št. 748/4, 748/5 do 1/3, parcel št. 749/3, 755/3, 756/5, 791/6, 791/7, 791/8, 791/9, 794/36, 794/37, 794/38, 750/5 in 750/6 pa do 1/27. V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da je tožnica vložila zahtevo za razlastitev, ki jo je večkrat modificirala, zaradi premoženjskopravne ureditve rekonstruiranega odseka ceste G1-10/295 Trzin - Črnuče. Organ je ugotovil, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v nepravdni zadevi postopka razlastitve predlagateljice Republike Slovenije - Ministrstva za promet in zveze, Direkcije za ceste, zoper nasprotne udeležence B.B., C.C. in A.A., s sklepom, N 57/99 z dne 19. 10. 1999, ki je postal pravnomočen 25. 10. 2000, sklenilo, da se odvzame lastninska pravica vsem nasprotnim udeležencem v korist RS, in sicer B.B. na parc. št. 748/3 v izmeri 104 m2, do 2/3, A.A. ter C.C. pa do 1/6, na parc. št. 749/2 v izmeri 254 m2, na parc. št. 646/2 v izmeri 331 m2, na parc. št. 755/2 v izmeri 187 m2, na parc. št. 756/2, v izmeri 210 m2, na parc. št. 791/3 v izmeri 956 m2, na parc. št. 791/5 v izmeri 280 m2, na parc. št. 794/13 v izmeri 383 m2, na parc. št. 750/3 v izmeri 1302 m2, in na parc. št. 750/4 v izmeri 231 m2, vsakemu do 20/270-tin, vse k.o. A.. Iz obrazložitve tega sklepa sodišča je razvidno, da je bil izdan na podlagi Uredbe o lokacijskem načrtu za rekonstrukcijo glavne ceste G10 (M10) na odseku Depala vas - Črnuče, pododsek v Mestni občini Ljubljana. Na podlagi takrat veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/97) je bilo za odločanje pristojno sodišče. Iz odločb Ministrstva za okolje in prostor, Geodetske uprave RS, Območne enote Ljubljana, Izpostave Ljubljana z dne 17. 9. 2001 je razvidno, da so iz prej navedenih parcel nastale parcele, ki so predmet zahteve za razlastitev z dne 15. 9. 2015, kar v nadaljevanju organ podrobno opiše. Sklep je bil tudi delno vpisan v zemljiško knjigo, le v delu, ki se nanaša na nepremičnine, katerih lastnik je bil B.B., ne. Organ je zaključil, da tožnica zahteva razlastitev istih nepremičnin, ki so bile že razlaščene s sklepom sodišča z dne 19. 10. 1999, torej gre za isto dejansko podlago, zahteva pa je bila podana tudi na podlagi istega predpisa. Glede na navedeno ter ob upoštevanju, da je organ uvedel postopek, ugotavljal dejansko stanje ter izvedel ustni obravnavi, je zahtevo na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) z odločbo zavrnil. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zoper prvostopno odločbo zavrnil. 3. Tožnica je tožbo vložila iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi je navedla, da je prvostopni organ kot procesno podlago za izdajo odločbe uporabil 129. člen ZUP, kar pa ne bi smel, glede na to, da je o zahtevi meritorno odločil in jo zavrnil. 129. člen ZUP daje podlago za izdajo sklepa kot procesnega akta. Iz odločbe pa je mogoče tudi samo sklepati (organ namreč ni natančno navedel, po kateri točki je odločil), da je podlaga za izdajo 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP. Glede pravne podlage za vložitev zahteve za razlastitev je tožnica ponovno poudarila, da je zahteva vložena na podlagi 19. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B) in ne na podlagi Uredbe o lokacijskem načrtu za rekonstrukcijo glavne ceste G10 (M10) na odseku Depala vas - Črnuče, pododsek v MOL. Gre torej za drugo upravno zadevo, to je za razlastitev na podlagi ZJC-B in ne na podlagi ZSZ/97 oziroma ZUreP-1. ZJC-B namreč predpisuje povsem druge pogoje za razlastitev, saj gre za poseben predpis, ki ureja razlastitev že obstoječih cest v lastništvu tretjih oseb. S sklepom nepravdnega sodišča pa so bile naložene obveznosti B.B., ne pa A.A., ob tem pa je treba poudariti, da so idealni deleži drugačni. Tožnica torej meni, da pogoji za zavrženje oziroma zavrnitev zahteve niso podani. Ob tem pa je še opozorila, da je bil A.A. s sklepom z dne 19. 10. 1999 že razlaščen solastniški delež na v sklepu navedenih parcelah, ki pa ni predmet te zahteve za razlastitev. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo prvostopnega organa in drugostopnega organa odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje in odloči o stroških postopka v skladu z zakonom.

4. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

5. Stranka z interesom A.A. na tožbo v danem roku ni odgovoril. 6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožnica izpodbija odločbo, s katero je prvostopni organ zavrnil njeno zahtevo za razlastitev zemljišč: s parc. št. 748/4, 748/5 (obeh) do 1/3 in s parc. št. 749/3, 755/3, 756/5, 791/6, 791/7, 791/8, 791/9, 794/36, 794/37, 794/38, 750/5 in 750/6, (vseh) do 1/27, vsa v k.o. A., v solasti A.A.. Organ se je pri tem oprl na 129. člen ZUP, saj je ugotovil, da je bilo o razlastitvi navedenih zemljišč že pravnomočno odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, N 57/99 z dne 19. 10. 1999. 8. Uvodoma se sodišče opredeljuje do tožbenega ugovora glede napačne uporabe 129. člena ZUP v obravnavanem primeru. Kot je navedla že tudi tožnica sama v tožbi, kljub izostanku navedbe, na podlagi katere točke prvega odstavka 129. člena ZUP je bila sprejeta izpodbijana odločitev, iz odločbe nedvomno izhaja, da se je organ pri tem oprl na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Po tej točki organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Sodišče se sicer strinja s tožnico, da citirana pravna podlaga terja od organa, da zahtevo v tovrstnih primerih zavrže, vendar pa ne gre za takšno kršitev pravil postopka, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločitev odpraviti. Že po ustaljeni upravno-sodni praksi se v primerih, ko bi organ moral odločiti o vlogi stranke formalno, pa o njej ta odloči vsebinsko, takšna odločitev organa vzdrži v veljavi, ker ima zavrnitev zahteve enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, U 1151/92 z dne 17. 11. 1993). Tako pa je bilo tudi v obravnavanem primeru, ko je organ po opravljenih procesnih dejanjih (s temi pa je tudi utemeljeval zavrnitev zahteve na tej podlagi), s katerimi je ugotovil dejstva, ki so bila relevantna za odločitev, zavrnil tožničino zahtevo. Temu tožbenemu ugovoru sodišče zato iz opisanih razlogov ne sledi.

9. Tožnica tudi ugovarja, da ne gre za isto pravno podlago, saj je zahtevo vložila po 19. členu ZJC-B, in ne na podlagi Uredbe o lokacijskem načrtu za rekonstrukcijo glavne ceste G 10 (M10) na odseku Depala vas-Črnuče, pododsek v Mestni občini Ljubljana, torej na podlagi ZUreP-1 oziroma ZSZ/97, kot naj bi to zmotno štel organ. Iz zahteve tožnice sicer res izhaja, da jo je ta vložila na podlagi 19. člena ZJC-B, ki omogoča razlastitev nepremičnin, po kateri ob uveljavitvi tega zakona (torej ob uveljavitvi ZJC-B) že poteka obstoječa javna cesta in gre zato za poseben postopek razlastitve pod tam določenimi pogoji, o razlastitvi v nepravdnem postopku N 57/99 pa je bilo odločeno na podlagi ZSZ/97 (18. člen in nadaljnji), pri čemer je sodišče štelo, da je javna korist (22. člen ZSZ/97) izkazana na podlagi Uredbe o lokacijskem načrtu za rekonstrukcijo glavne ceste G 10 (M10) na odseku Depala vas-Črnuče, pododsek v Mestni občini Ljubljana, vendar se pa sodišče ne strinja, da gre za drugo upravno zadevo. Po obeh pravnih podlagah (ki so različne zaradi tega, ker si časovno sledijo ena za drugo: pravno podlago za razlastitev je v tem primeru najprej predstavljal ZSZ/97, ki je (tudi) v tem delu, ki se nanaša na razlastitev, prenehal veljati z uveljavitvijo ZUreP-1, 19. člen ZJC-B pa je bil sprejet že po uveljavitvi ZUreP-1, vendar zgolj za zgoraj opisane posebne primere) je namen namreč isti: razlastitev zemljišč, ki so v lasti tretje osebe (fizične ali pravne), zaradi izkazane javne koristi.

10. Tožnica še ugovarja, da so bile s sklepom N 57/99 naložene obveznosti B.B. in ne A.A., zahtevo pa je vložila za razlastitev deležev, ki so sedaj v lasti A.A. in so drugačni od deležev, določenih s sklepom. Po podatkih izpodbijane odločbe, ki jih potrjujejo podatki spisa, je bila s sklepom, N 57/99 z dne 19. 10. 1999, odvzeta lastninska pravica na tam navedenih zemljiščih do idealnih deležev B.B., A.A. ter C.C.. Torej je bilo (pravnomočno) odločeno o razlastitvi zemljišč tako v lasti B.B., kot tudi A.A., zato z zahtevo za razlastitev na teh zemljiščih do drugačnih idealnih deležev, ki so sedaj v lasti A.A., kot so izhajali (oziroma izhajajo) iz sklepa za odvzem lastninske pravice na istih zemljiščih v lasti B.B. in A.A., tožnica ne more izkazati, da gre za drugo dejansko stanje v zadevi. B.B (kot tudi A.A. ter C.C.) so bila ta zemljišča v (že prej navedenih) idealnih deležih namreč že razlaščena s samim sklepom, ki je po svoji naravi konstitutiven, zato za ugoditev tožničine zahteve tudi po presoji sodišča ni bilo podlage, ne glede na to, da po sklepu N 57/99 vpis lastninske pravice od ... na tožnico v zemljiško knjigo ni bil izveden. Povedano drugače: neizvedba vpisa lastninske pravice po citiranem sklepu ne pomeni, da obravnavana zemljišča niso bila razlaščena, temveč ''le'', da sklep v zemljiški knjigi ni bil v celoti izvršen. Slednje pa ni razlog, na podlagi katerega bi bila tožnica lahko uspešna z uveljavljanjem zahteve za razlastitev že razlaščenih zemljišč na podlagi 19. člena ZJC-B. 11. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Ker tožnica ni priglasila stroškov, o njih sodišče ni odločalo.