Jedro

Pri neskladni gradnji po 153. členu ZGO-1 gre za situacijo, ko je investitor pridobil gradbeno dovoljenje, vendar dela izvaja v nasprotju z dovoljenjem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka spremenila 1. točko izreka odločbe gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06122-256/2008/16 z dne 1. 10. 2008 tako, da je odločila, da morata tožnika v roku 15 dni odstraniti nadstrešnico razgibane oblike, ki je v obliki črke L naslonjena na stanovanjski objekt, v dimenzijah 7,95 m x 4,80 m + 2,05 m x 2,15 m, višine od 3,30 m do 4,40 m, ki je zgrajena na zemljišču parc. št. 1803, k.o. ... V preostalem pa je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov ter odločila, da v nespremenjenem delu odločba prve stopnje ostane v veljavi. Upravna organa v obrazložitvi svojih odločb navajata, da je bilo ob inšpekcijskem pregledu dne 26. 3. in 26. 9. 2008, kakor tudi na podlagi zaslišanja strank, ugotovljeno, da sta tožnika zgradila nadstrešnico razgibane oblike, v leseni izvedbi, s štirimi podpornimi stebri ter pokrito s prozorno pleksi kritino, ki je od sosednje parcelne meje oddaljena 20 cm. Po določbi 3. točke 3. člena ZGO-1 za enostavni objekt ni potrebno gradbeno dovoljenje, če investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom in če je njegova velikost, način gradnje in rabe ter odmik od meje sosednjih zemljišč v skladu s predpisom iz drugega odstavka 8. člena ZGO-1. Navedeni predpis je Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03, v nadaljevanju: Pravilnik). Po navedenem Pravilniku sodi med manj zahtevne objekte tudi nadstrešek, če je njegova tlorisna površina do 30 m2. Ker je tlorisna površina spornega objekta 44,80 m2 bruto, torej presega dovoljeno tlorisno površino za nadstrešek do 30 m2, s tem ni izpolnjen pogoj za gradnjo brez predhodno pridobljenega gradbenega dovoljenja. Prav tako v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj odmika od sosednjih zemljišč, saj mora ta po PUP za mesto Maribor pri enostavnih objektih znašati najmanj 1,5 m od sosednje gradbene parcele. Manjši odmik je možen le s soglasjem lastnika sosednje parcele, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je bil sporni ukrep izrečen v ponovljenem postopku, po tem, ko je bila prvotna odločba prvostopnega organa z dne 31. 3. 2008 zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja odpravljena ter zadeva vrnjena v ponoven postopek z napotkom, da je potrebno dopolniti ugotovitveni postopek glede velikosti objekta. Tožena stranka pa je ugotovila, da so tudi v ponovnem postopku določene okoliščine ponovno ostale nerazjasnjene, zato je pozvala organ prve stopnje, da ponovno dopolni postopek glede pravilne ugotovitve oblike nadstreška. Iz zapisnika z dne 8. 1. 2009 je tako razvidno, da gre za nadstrešnico maksimalne dolžine 7,95 m in maksimalne širine 6,13 m. Nadstrešnica je zamaknjena v enem delu ob vogalu hiše in je naslonjena na stanovanjski objekt. V tem delu je dimenzija 2,05 m x 2,15 m, v preostalem delu pa je naslonjena na stanovanjski objekt v dolžini 3,8 m. Na podlagi navedenih ugotovitev je nato tožena stranka zaključila, da objekt te velikosti ne zadošča pogojem Pravilnika ter je bila s tem kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, ki določa, da se gradnja objekta lahko začne na podlagi gradbenega dovoljenja.

Tožnika v tožbi navajata, da sporna nadstrešnica stoji ob stanovanjski hiši že več kot 40 let oz. je bila zgrajena že pred letom 1967. Sedaj sta nadstrešek le obnovila in izvedla nujna vzdrževalna dela, ker sta bili konstrukcija in kritina dotrajani. Ob močnem vetru je kritino odnašalo na sosednje zemljišče, zato sta dela izvedla z namenom preprečevanja nastajanja škode na njunem premoženju, kakor tudi premoženju sosedov. Bila sta v dobri veri, da za dela zadostuje lokacijska informacija. Pridobila sta tudi soglasja vseh sosedov, razen A.A., ki je sicer z rekonstrukcijo soglašal, vendar je pred izdajo pisnega soglasja umrl. Ker je bil glavni namen izvedenih del preprečiti nevarnost zaradi dotrajane konstrukcije in kritine, menita, da bi bil zadosten ukrep gradbenega inšpektorja, da bi odredil odpravo nepravilnosti, ne pa da je odredil odstranitev objekta. Dejstvo je, da obstaja realna možnost za legalizacijo del, zato se jima zdi izrečen ukrep prestrog in ima tudi nepopravljive posledice za njuno premoženje. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje izrečen na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/2002 in spremembe ZGO-1). V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Namen vodenja inšpekcijskih postopkov je nadzor nad izvajanjem zakonov, torej varovanje javnega interesa. Pogoje za graditev ureja ZGO-1 ter na njegovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi. Nadzor nad izvajanjem navedenih predpisov v skladu s 26. členom ZGO-1 opravljajo gradbeni inšpektorji in sicer v okviru pooblastil določenih v navedenem zakonu in zakonu o inšpekcijskem nadzoru. ZGO-1, ki se uporablja v tem postopku, v prvem odstavku 3. člena določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Po določbi tretjega odstavka 3. člena pa za enostavne objekte ni potrebno gradbeno dovoljenje, če investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom in če je njegova velikost, način gradnje in rabe ter odmik od meje sosednjih zemljišč v skladu s predpisom iz drugega odstavka 8. člena tega zakona. Temeljne pogoje za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja pa določa Pravilnik.

V obravnavanem primeru v postopku ni sporno, da sta tožnika postavila nadstrešnico, katere tlorisna površina je večja od 30 m2 (torej ne gre za enostavni objekt po določbah Pravilnika) ter da za postavitev nadstrešnice nista pridobila gradbenega dovoljenja. Ker je v inšpekcijskem postopku relevantno le vprašanje ali so za sporno gradnjo izpolnjeni zakonski pogoji, na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožbeni ugovori tožnikov.

Sodišče ugotavlja, da ugovor, da je bil nadstrešek zgrajen že pred letom 1967 ter da sta tožnika na njem opravila le nujna vzdrževalna dela, predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto. Po določbi tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Okoliščino, da bi naj bila nadstrešnica zgrajena že pred letom 1967, tožnika med inšpekcijskim postopkom in v pritožbi nista navajala, zato je navedeni ugovor kot nedovoljena tožbena novota neupošteven.

Pogoje, kdaj je možna gradnja brez gradbenega dovoljenja zaradi neposrednih grozečih naravnih in drugih nesreč oz. preprečitve škode, določa 1. člena ZGO-1. V skladu s tretjim odstavkom citiranega člena določbe ZGO-1 ne veljajo za gradnjo objektov, ki so potrebni zaradi neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč ali zato, da se preprečijo oz. zmanjšajo njihove posledice, za objekte za zaščito, reševanje in pomoč ob neravnih in drugih nesrečah in za gradnjo vojaških inženirskih objektov, zaklonišč in drugih zaščitnih objektov med izrednim ali vojnim stanjem. V obravnavanem primeru pa ne gre za situacijo v smislu navedene določbe, saj tožnika le posplošeno navajata, da je bila nadstrešnica zaradi dotrajanosti nevarna. Prav tako navedeni ugovor predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto.

V spornem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji za uporabo 153. člena ZGO-1, ki se nanaša na inšpekcijske ukrepe pri neskladni gradnji. Pri neskladni gradnji namreč gre za situacijo, ko je investitor pridobil gradbeno dovoljenje, vendar dela izvaja v nasprotju z dovoljenjem. V konkretnem primeru pa ni sporno, da tožnika gradbenega dovoljenja nimata. Relevanten pa tudi ni ugovor, da sta tožnika vložila vlogo za legalizacijo objekta, saj sodišče presoja zakonitost akta na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo v času izdaje sporne odločbe. Bo pa lahko ta okoliščina pomembna v postopku upravne izvršbe. V inšpekcijskem postopku namreč gradbeni inšpektor preverja le, ali je za izvedeni poseg v prostor potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, ter ali so se dela izvajala na podlagi izdanega upravnega dovoljenja. Ker po podatkih spisa tožnika za gradnjo nadstrešnice gradbenega dovoljenja nista pridobila, čeprav bi ga morala, je tudi po presoji sodišča gradbeni inšpektor utemeljeno tožnikoma naložil odstranitev nezakonito postavljene nadstrešnice ter v zvezi z objektom izrekel prepovedi na podlagi 158. člena ZGO-1. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.