Jedro

Vprašanje, ki ga izpostavlja revident (ali lahko upravna enota zgolj s popravnim sklepom, ne da bi obnovila upravni postopek, po več letih, na škodo stranke, vsebinsko spremeni pravnomočen in izvršljiv sklep ter kakšno izredno pravno sredstvo ima prizadeta oseba na voljo zoper takšen sklep) ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, saj se v obravnavani zadevi ne presoja pravilnost postopanja upravnega organa, niti se ne ugotavlja, katera pravna sredstva ima na voljo prizadeta oseba za izpodbijanje takšnega sklepa, pač pa zgolj, ali so izpolnjeni pogoji za izrek ničnosti upravnega akta, ki ga je izdal upravni organ in ki ga revident izpodbija. Kdaj se lahko izreče odločba oziroma sklep za ničnega, pa je jasno in taksativno navedeno v 279. členu ZUP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident po odvetniški družbi vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj z dne 22. 6. 2009 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 10. 9. 2009, s katero je bila zavrnjena revidentova pritožba. Z odločbo prvostopenjskega upravnega organa je bil zavrnjen revidentov zahtevek za izrek ničnosti popravnega sklepa Upravne enote Kranj z dne 8. 4. 1998, s katerim je upravni organ popravil svojo odločbo z dne 21. 6. 1996, s katero je bilo odločeno, da se je ... od ... do svoje smrti ... štela za državljanko SFRJ in SR Slovenije, s popravnim sklepom pa je bila beseda „SR Slovenije“ nadomeščena z besedo „SR Hrvaške“. Zoper popravni sklep pritožba ni bila vložena.

4. Po drugemu odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (na primer Up 858/08 z dne 3. 6. 2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj gre za spor o ugotovitvi ničnosti popravnega sklepa, s katerim se popravlja odločbe o državljanstvu, državljanstvo pa ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Tudi navedba vrednosti pcto. 200.000,00 EUR tega dejstva ne spremeni, zato revizija po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Revident kot pomembno pravno vprašanje navaja vprašanje, ali lahko upravna enota zgolj s popravnim sklepom, ne da bi obnovila upravni postopek, po več letih, na škodo stranke, vsebinsko spremeni pravnomočen in izvršljiv sklep ter kakšno izredno pravno sredstvo ima prizadeta oseba na voljo zoper takšen sklep.

8. V obravnavani upravni zadevi se presoja, ali so podani razlogi za izrek ničnosti odločbe oziroma sklepa po 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. V navedenem členu so v prvemu odstavku v točkah 1. do 6. taksativno navedeni razlogi, zaradi katerih se odločba izreče za nično. V drugemu odstavku istega člena pa je določeno, da se iz istih razlogov izreče za ničnega tudi sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih. Vprašanje, ki ga izpostavlja revident, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, saj se v obravnavanem postopku ne presoja pravilnost postopanja upravnega organa, niti se ne ugotavlja, katera pravna sredstva ima na voljo prizadeta oseba za izpodbijanje takšnega akta, pač pa zgolj, ali so izpolnjeni pogoji za izrek ničnosti upravnega akta, ki ga je izdal upravni organ in ki ga revident izpodbija. Kdaj se lahko izreče odločba oziroma sklep za ničnega, pa je jasno in taksativno navedeno v zakonu. Glede na navedeno revident ni navedel pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega ostavka 83. člena ZUS-1. 9. Revizija je po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

10. Revident obstoj zelo hudih posledic utemeljuje z navedbo, da je s tako odločitvijo upravnih organov in sodišča prikrajšan za dediščino, ki bi jo kot oporočni dedič prejel po pokojni teti, saj ta zaradi popravnega sklepa ni več denacionalizacijska upravičenka za vračilo cca. 200.000,00 EUR vrednega premoženja. Glede na to, da gre le za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, bi revident moral navesti, katere konkretne posledice lahko zanj nastanejo zaradi izpodbijane odločitve. Šele tako bi namreč sodišče lahko presodilo, ali ima izpodbijana odločitev zanj res zelo hude posledice. Ker revident tega ni storil, njegovih navedb o obstoju zelo hudih posledic ni mogoče preizkusiti. Zato revizije na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče dovoliti.

11. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.