Jedro

Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo ustno dogovorjeno višino plače, je pravilno upoštevalo dogovor obeh strank o višini plače, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo temeljno načelo obligacijskega prava pacta sunt servanda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki: - plačo za čas od 9. 5. 2016 do 31. 5. 2016 v znesku 826,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 6. 2016 dalje do dne plačila, za 409,56 EUR višji zahtevek je zavrnilo, - plačo za mesec junij 2016 v znesku 971,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 7. 2016 dalje do dne plačila, za 628,03 EUR višji zahtevek je zavrnilo, - plačo za mesec julij 2016 v znesku 1.168,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 8. 2016 dalje do dne plačila, za 432,00 EUR višji zahtevek je zavrnilo, - plačo za mesec avgust 2016 v znesku 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 9. 2016 dalje do dne plačila, - plačo za mesec september 2016 v znesku 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 10. 2016 dalje do dne plačila, - plačo za mesec oktober 2016 v znesku 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 11. 2016 dalje do dne plačila (točka II izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2016 v bruto znesku 329,47 EUR ter tožeči stranki izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila. V presežku je za 483,53 EUR višji zahtevek z obrestmi zavrnilo (točka III izreka). Zavrglo je tožbo z zahtevkoma za plačilo prispevkov od bruto regresa in zahtevkom, da tožena stranka od osnovne plače obračuna in plača davke in prispevke (točka IV izreka).

Zavrnilo je zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki: - osnovno plačo za mesec april 2016, tako da od osnovne plače v bruto znesku 2.553,61 EUR obračuna in plača davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek osnovne plače v znesku 1.600,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 5. 2016 dalje do dne plačila, - osnovno plačo za mesec maj 2016 od 1. 5. 2016 do vključno 8. 5. 2016, tako da od osnovne bruto plače v znesku 580,36 EUR obračuna in plača davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek osnovne plače v znesku 363,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 6. 2016 dalje do dne plačila.“ (točka V izreka) ter zavrnilo zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati dnevnice v znesku 8.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2017 dalje do plačila“ (točka VI izreka).

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 952,67 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo (točka VII izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni podalo jasnih razlogov, zakaj je ugotovilo, da naj ne bi bil utemeljen ugovor tožene stranke, da tri s strani tožnika podpisane izjave ne pomenijo, da toženka do tožnika nima več nobenih obveznosti. Tožnik je namreč v svoji izpovedi potrdil, da je A.A. podpisal neke dokumente, ker pa v spisu ni trditev in dokazov o datumih, toženki ni jasno, od kod sodišču datum 13. 11. 2016. Iz izvedenih dokazov nesporno izhaja, da je tožnik izjave podpisal, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Med strankama pa je sporna tudi dogovorjena višina plače. Kljub temu, da je bil tožnik nedosleden in neprepričljiv v izpovedi, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je med strankama gotovo veljal ustni dogovor, pri čemer nobena izmed prič, razen B.B., ki je imel za to lastne interese, ni navedla, da naj bi bila dogovorjena plača v višini 1.600,00 EUR neto. Iz člena 11 pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da je tožnikova bruto plača 810,00 EUR. Toženka v pritožbi še opozarja, da je eno izmed temeljnih načel obligacijskega prava načelo pacta sunt servanda, zato je sodišče prve stopnje s tem, ko ni upoštevalo pogodbeno dogovorjene višine plače, resno kršilo to načelo. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnikove zahtevke kot neutemeljene zavrne in ga zaveže k plačilu vseh stroškov, tudi pritožbenih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je tožniku za obdobje od 9. 5. 2016 do vključno oktobra 2016 dosodilo razliko med mesečno plačo, do katere je bil upravičen na podlagi ustnega dogovora, in plačo, ki jo je dejansko prejel. Tožnik tudi ni prejel regresa za letni dopust za leto 2016. Ugotovilo je, da se je tožnik s toženo stranko, pri kateri je bil zaposlen kot voznik tovornega vozila, dogovoril za višjo plačo od pogodbeno dogovorjene plače, da tožnik ni podpisal izjav, s katerimi bi potrdil, da tožena stranka do njega nima nobenih obveznosti več. Na podlagi teh ugotovitev je tožniku dosodilo razliko v plači in tudi sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016. Ker je tožena stranka s plačilom v zamudi, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti do plačila.

6. Do treh izjav, za katere je tožena stranka zatrjevala, da iz njih izhaja, da tožena stranka do tožnika nima nobenih obveznosti več, se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo v točki 6 obrazložitve. Ugotovilo je, da tožnik ne razume slovenskega jezika, zato mu je verjelo, da je sicer podpisal "sporazumno odpoved", za katero je dejal, da je podpis na njej podoben njegovemu, vendar pa same vsebine ni razumel. S to ugotovitvijo se pritožbeno sodišče strinja, saj je na narokih za glavno obravnavo tožniku postavilo tolmačko za srbski jezik. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta ostali dve izjavi nastali kasneje. Ker je na "sporazumni odpovedi" datum 7. 11. 2016, tožnik ni mogel podpisati izjave z datumom 8. 11. 2016. Iz njegovega potnega lista izhaja, da je bil od 11. 11. 2016 na poti v Rusiji, zato tudi ni mogel podpisati izjave z dne 13. 11. 2016. Zaradi tega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik teh dveh izjav, s katerimi naj bi potrdil, da je od tožene stranke prejel vse prejemke in da toženka in C.C. do tožnika nimata nobenih obveznosti več, ni podpisal. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni jasno, od kod sodišču datum 13. 11. 2016, pa pritožbeno sodišče toženi stranki pojasni, da ta datum izhaja iz listine, ki jo je v spis sama vložila in se nahaja v prilogah pod B25. 7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z višino tožnikove plače v točki 8 obrazložitve ugotovilo, da je imel tožnik po pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno osnovno plačo v višini 810,00 EUR in da so vozniki pri toženi stranki prejemali tudi dnevnice, kar izhaja iz izpovedi prič D.D., C.C. in B.B. ter izpovedi tožnika. Po tem, ko se je v dokazni oceni opredelilo do vsakega posameznega izvedenega dokaza in vseh dokazov skupaj, je pravilno ugotovilo, da je imel tožnik ustno dogovorjeno plačilo za opravljeno delo v višini 1.600,00 EUR in da ta znesek zajema plačo in dnevnice. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo ustno dogovorjeno višino plače, je pravilno upoštevalo dogovor obeh strank o višini plače, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo temeljno načelo obligacijskega prava pacta sunt servanda.

8. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.