Jedro

Izostanek zapisa v izreku sodbe sodišča prve stopnje o neobstoju v pobot predlagane terjatve bi sicer bilo možno opredeliti kot procesno kršitev, vendar pa ta ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati že pravnomočno zaključeno pravdo o obstoju iste terjatve, ki je tekla med istima strankama. Ker je sodišče druge stopnje v izrek svoje sodbe zapisalo, da z ugotovitvijo o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve dopolnjuje sodbo sodišča prve stopnje, s tem ni poseglo v sodbo sodišča prve stopnje na način, ki bi tožeči stranki onemogočil razpravljanje o pobotu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati dodatno kupnino v znesku 36,335.587 SIT (sedaj 151.625,72 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 1997 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje pa je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je začetek teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska določilo z dnem 27. 3. 2001, v presežku glede zamudnih obresti od glavnice od 8. 2. 1997 do 26. 3. 2001, je tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo, s tem, da jo je dopolnilo z izrekom: „Ugotovi se, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v znesku 151.625,72 EUR ne obstoji.“

2. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje. Sodišče druge stopnje je namreč v pritožbenem postopku samo odločilo, da pobotni zahtevek tožene stranke ne obstoji, čeprav takšne odločitve sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje. S tem je zagrešilo procesno kršitev bistvene narave po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje bi namreč moralo, ko je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v sodbi sodišča prve stopnje, to sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. Šele tedaj bi namreč bilo toženi stranki omogočeno, da bi svoj pobotni zahtevek tudi dokazala s predložitvijo ustreznih računov, ki jih je poslala tožeči stranki za najemnino za obdobje, ko kupljenih nepremičnin ni moglo uporabljati. Glede zmotne uporabe materialnega prava se revizija sklicuje na 120. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), po katerem začetek stečajnega postopka nima pravnih posledic za terjatev stečajnega upnika, ki izvira iz obojestransko odplačne pogodbe, če niti stečajni dolžnik niti stečajni upnik nista izpolnila obveznosti iz te pogodbe, ali obveznosti iz te pogodbe nobeden od njiju ni v celoti izpolnil. Do dneva uvedbe stečajnega postopka pravdni stranki nista izpolnili svojih obveznosti iz prodajne pogodbe za sporne nepremičnine. Tako tožeča stranka ni omogočila, da bi se tožena stranka vknjižila kot lastnica v zemljiški knjigi in ji nepremičnine tudi ni izročila v posest. Oddala jo je namreč v najem gospodarski družbi ROSS d. o. o. Ker tožena stranka ni v celoti izpolnila svoje obveznosti iz naslova plačila kupnine, začetek stečajnega postopka ni imel vpliva na terjatve iz kupoprodajne pogodbe. Stečajni upravitelj od prodajne pogodbe ni odstopil, zato je ta še vedno v veljavi, kar pomeni, da plačilo kupnine zapade v plačilo šele leta 2012. Tudi določba 113. člena ZPPSL o tem, kdaj začnejo teči zamudne obresti, ni bila uporabljena. Nezapadle denarne terjatve, ki se ne obrestujejo, se namreč diskontirajo za indeks cen življenjskih potrebščin za čas od dneva uvedbe stečajnega postopka do dneva zapadlosti terjatve. Odločeno bi torej moralo biti, da se terjatev tožeče stranke za obdobje do leta 2012 diskontira v skladu z omenjeno določbo ZPPSL. Končno tožena stranka vztraja pri tem, da je bila kupnina za poslovne prostore oderuško odmerjena in da je aneks, ki je določal višino kupnine, tožena stranka podpisala pod pogojem, da se doplačilo odloži za 15 let, kasneje pa se odpiše. Takšen aneks pa je ničen, ker nasprotuje morali in prisilnim predpisom, poleg tega pa je tožeča stranka toženo tudi prevarala. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov, je bila toženi stranki tudi kršena pravica do poštenega in kontradiktornega sojenja.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tožena stranka je terjatvi tožeče stranke iz naslova doplačila kupnine na podlagi aneksa z dne 29. 1. 1997 v znesku 36,335.587 SIT (sedaj 151.625,72 EUR) ugovarjala v pobot svojo zapadlo terjatev v enaki višini. Trdila je, da je tožeča stranka, namesto da bi ji celotno kupljeno nepremičnino (gre za hleve za rejo piščancev) izročila v posest, to oddajala v najem, čeprav je tožena stranka kupnino po kupoprodajni pogodbi z dne 10. 7. 1995 plačala in postala njena lastnica. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi svoje sodbe s pobotnim ugovorom ukvarjalo in ga glede na vsebino obrazložitve sodbe zavrnilo, vendar v skladu z določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP o tem ni odločilo v sodbenem izreku. Ker je to storilo sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku z dopisom izreka „ugotovi se, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ne obstoji“, naj bi s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, razen tega pa naj bi s tem toženi stranki onemogočilo obravnavanje pobotnega zahtevka (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

6. Vendar pa zatrjevane procesne kršitve niso podane. Dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na pobotni ugovor, niso potrdile njegove utemeljenosti. Ugotovljeno je, da je tožena stranka zoper tožečo stranko vzporedno vložila tožbo, s katero je v pogojih stečajnega postopka zahtevala ugotovitev in izpolnitev v pobot uveljavljane terjatve. Sodišče prve stopnje je v pravdi P 166/2001 namreč obravnavalo zahtevek tožene stranke zoper tožečo stranko zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve v znesku 60,192.767,70 SIT, vendar terjatev toženi stranki ni bila prisojena. Sodba sodišča prve stopnje je dne 14. 3. 2005, torej še pred odločanjem sodišča prve stopnje v tej zadevi (26. 4. 2006), postala pravnomočna. Zato je sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe lahko zapisalo, da je pravna podlaga za pobotanje terjatev izostala.

7. Izostanek zapisa v izreku sodbe sodišča prve stopnje o neobstoju v pobot predlagane terjatve (kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP) bi sicer bilo možno opredeliti kot procesno kršitev, vendar pa ta ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati že pravnomočno zaključeno pravdo o obstoju iste terjatve, ki je tekla med istima strankama. Ker je sodišče druge stopnje v izrek svoje sodbe zapisalo, da z ugotovitvijo o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve dopolnjuje sodbo sodišča prve stopnje, s tem ni poseglo v sodbo sodišča prve stopnje na način, ki ga očita revizija, da je namreč – ker bi moralo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 354. člena ZPP razveljaviti – tožeči stranki onemogočilo razpravljanje o pobotu. Spričo pravnomočne odločitve o tem vprašanju je taka obravnava odveč, po drugi strani pa je med postopkom na prvi stopnji utemeljenost pobotnega zahtevka bila obravnavana.

8. Tako se pokaže, da revizijski očitek procesnih kršitev ne drži. Če pa tožena stranka pri zatrjevanju ničnosti aneksa graja izpodbijano odločitev o zavrnitvi predloga na zaslišanje nekaterih prič in na postavitev izvedenca cenilca, meri na „kršitev pravice do poštenega in kontradiktornega sojenja“ (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), je takšen očitek ob sprejeti pravilni pravni presoji, ob ugotovljenem dejanskem stanju mogoče razumeti kot nestrinjanje z dokazno oceno, kar ne more biti predmet revizijske obravnave (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Morebitno prevaro ob sklepanju aneksa o doplačilu kupnine bi morala tožena stranka uveljaviti v skladu z določbo 117. člena ZOR o napakah volje pri sklepanju pravnega posla v tam predvidenem roku, česar pa ni storila. Pri tem pa je zaradi uvedbe stečaja nad tožečo stranko, ne glede na zatrjevano prevaro, nastopila povsem drugačna dejanska in pravna situacija, povezana z določbami ZPPSL, ki se nanašajo na obojestransko odplačne pogodbe, sklenjene pred začetkom stečajnega postopka (9., 112., 120. in 121. člen). V tem obsegu tudi ni mogoče govoriti o ničnosti določb aneksa zaradi oderuške dodatne cene in nasprotovanja morali in prisilnim predpisom.

10. Trditev tožene stranke, da je bila prevarana, ker je pristala na vtoževano doplačilo kupnine zaradi odloga plačila za 15 let in kasnejšega odpisa, je notranje protislovna. Takšna je bila pač volja strank ob podpisu spornega aneksa. Kasnejša uvedba stečaja nad tožečo stranko je pravno razmerje temeljito spremenila, vendar je obveznost tožene stranke kot stečajnega dolžnika glede na sklenjeni aneks ostala. To pa ima za posledico veljavnost toženčeve obligacije, pri čemer sodišči druge in prve stopnje nista našli v zatrjevanih in ugotovljenih dejstvih nikakršne podlage, ki bi morda kazala na nemoralnost vsebine dogovora o doplačilu kupnine, ali na njegovo nasprotje s prisilnimi predpisi (103. člen ZOR). Zaveza tožene stranke, da v skladu z zahtevo javnega pravobranilca tožeči stranki doplača kupnino, torej drži. 11. V navedenem obsegu se revizijsko sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe na njeni 4. in 5. strani. V skladu z določbo 9. člena ZPPSL, ki uzakonja načelo vnovčenja premoženja stečajnega dolžnika, se morajo v stečajnem postopku vsa sredstva, ki gredo v stečajno maso, med drugim vnovčiti tudi z izterjavo terjatev. Stečajni upniki morajo biti namreč enakopravno obravnavani. To pa pomeni, da je z uvedbo stečaja nad tožečo stranko v letu 2000 v skladu z določbo prvega odstavka 112. člena ZPPSL postala dospela sicer nedospela (odložena) terjatev proti toženi stranki v vtoževanem znesku. V tem okviru revizija sicer citira določbi 120. in 121. člena navedenega zakona, vendar ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča sklepanja, da je stečajni upravitelj, ker ni odstopil od prodajne pogodbe med pravdnima strankama (prvi odstavek 121. člena ZPPSL), s tem omogočil, da plačilo dodatne kupnine zapade v skladu z dogovorjenim odlogom šele leta 2012. Opisano revizijsko stališče je nejasno, predvsem pa nasprotuje že opisani uporabi določbe 9. člena in prvega odstavka 112. člena ZPPSL. Sodišči druge in prve stopnje sta v tem obsegu materialno pravo pravilno uporabili.

12. V izpodbijani sodbi je materialno pravo pravilno uporabljeno tudi v obsegu odločitve o zamudnih obrestih od dosojenega zneska. Revizija določbo 113. člena ZPPSL, ki naj bi bila uporabljena glede teka zamudnih obresti, citira z navedbo dejanskega stanja, ki v dosedanjem postopku ni bilo predmet obravnave (nedovoljeno navajanje novih dejstev na revizijski stopnji – 372. člen ZPP). Po drugi strani pa ji je mogoče očitati nejasnost: sodišče druge stopnje je namreč določilo tek obresti z začetkom 27. 3. 2001 do plačila, revizija pa se v nasprotju z obrazloženim stališčem, da je terjatev do tožene stranke dospela z uvedbo stečaja, sklicuje na pred stečajem dogovorjeni odlog plačila. Uporaba določbe 113. člena ZPPSL torej ne prihaja v poštev.

13. Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo v skladu z določbo 378. člena ZPP.

14. Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker jih tožeča stranka v odgovoru na revizijo ni zaznamovala.