Jedro

Delna poslovna sposobnost mladoletnika, ki je dopolnil petnajst let (108. člen ZZZDR), ne vsebuje pravice razpolagati z dednimi pravicami, med katere je treba šteti tudi priznanje utemeljenosti razdedinjenja mladoletnega nujnega dediča. Taka razpolaganja pomenijo - upoštevaje daljnosežnost dednih razpolaganj (1. odst. 138. čl. in 221. čl. ZD) vselej - zmanjšanje mladoletnikovega premoženja. Za tako razpolaganje z otrokovim premoženjem, s katerim sicer upravljajo (109. čl. ZZZDR), morajo celo njegovi starši kot zakoniti zastopniki pridobiti odobritev centra za socialno delo (111. čl. ZZZDR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, "da so podani razlogi za razdedinjenje po 1. točki prvega odstavka 42. člena Zakona o dedovanju, ki jih je v svoji oporoki, sestavljeni dne 19.4.1996 v odvetniški pisarni M. in T.M. v ... navedel oporočitelj D.D. in v kateri je toženo stranko ml. K.D. razdedinil v pogledu pravice do dedovanja nujnega deleža iz njegove zapuščine". Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da so bili odnosi med oporočiteljem-zapustnikom in njegovo hčerko toženko ohlajeni in so se začeli resno krhati šele nekaj let predtem. Upoštevaje obdobje odraščanja, v katerem je bila tedaj toženka (ob očetovi smrti je bila v šestnajstem letu), v njenem odnosu do očeta zapustnika ni najti krivdnega ravnanja. Zato ni mogoče ugotoviti, da bi se zoper zapustnika huje pregrešila.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in popolne. Pritrdilo je tudi pravni presoji sodišča prve stopnje, ki jo je še dopolnilo s podrobno razčlenitvijo določbe uveljavljane zakonske podlage za razdedinjenje in jo sklenilo z načelnim stališčem, da zapustnik ne more svojega mladoletnega petnajstletnega otroka z razdedinjenjem kaznovati za hujšo kršitev moralnih obveznosti do njega, saj jih otrok še sploh ni mogel imeti izoblikovanih do take mere, da bi mu jih lahko očitali. Zavrnilo je kot neutemeljene tudi vse pritožbene očitke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na prvi stopnji.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo. Navaja, da uveljavlja "revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepravilne ugotovitve materialnega prava". Pri taki opredelitvi revizijskih razlogov nato obrazloženo uveljavlja le bistveno kršitev določb pravdnega postopka, storjeno s tem, da je bil dovoljen dokaz po zaslišanju strank, ni pa bil v celoti izveden, ker je bila zaslišana samo tožnica in ne tudi toženka, čeprav za to ni bilo nobenega razloga. Gre za absolutno in ne le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, katere naj ne bi bilo po napačni presoji sodišča druge stopnje, ki tudi ni dalo razlogov, zakaj naj bi zaslišanje toženkine zakonite zastopnice moglo nadomestiti zaslišanje same toženke. Tožnica predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi reviziji, "izpodbijano sodbo pa razveljavi in vrne v zakonit postopek in ponovno sojenje".

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku), je tožena stranka na vročeno revizijo odgovorila. Meni, da revizija ni utemeljena, da "pravzaprav uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja /.../ kar pa je v smislu določil 385. člena ZPP nedopustno /.../ in naj pravzaprav revizijsko sodišče revizijo kot takšno zavrže". Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so in kakor so izrečno uveljavljane.

Tožnica v reviziji uveljavlja eno samo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, storjeno zaradi kršitve procesnih pravil o izvajanju dokaza z zaslišanjem strank - ker je bila zaslišana samo tožnica in ne tudi toženka, sicer mladoletna, vendar sposobna za zaslišanje. Po stališču revizije naj bi šlo za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (torej kršitev iz drugega odstavka 354. člena ZPP). Ne pove sicer, za katero takšno kršitev naj bi šlo in je glede na nekatere osamljene teoretične pristope in posamične (od večinske prakse odstopajoče) opredelitve sodne prakse mogoče le ugibati, da morda misli na kršitev iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (storjene, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem). Te kršitve ne bi bilo mogoče ugotoviti pri kakršnem koli teoretičnem pristopu k razlagi ustreznih določb ZPP - zato ne, ker tožnici, ki je bila zaslišana kot stranka, pri izvedbi dokaza z zaslišanjem stranka nikakor ni bila odvzeta "možnost obravnavanja pred sodiščem".

Kadar ne gre za absolutno bistveno kršitev (iz drugega odstavka 354. člena ZPP), gre lahko samo za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz prvega odstavka 354. člena ZPP). Tako kršitev je mogoče z revizijo uveljavljati, samo če je do nje prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). Tožnica je to kršitev postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljala s pritožbo. Zato bi bilo treba šteti, da jo je sodišče druge stopnje perpetuiralo in s tem v postopku na drugi stopnji samo (ponovno) zagrešilo, če bi jo pred njim v resnici storilo sodišče prve stopnje. Formalni pogoji (iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP) za obravnavanje tega revizijskega očitka so zato podani. Vendar pa ta očitek - obenem edini konkretizirani revizijski razlog! - ni utemeljen.

Pritrditi je torej treba sodišču druge stopnje, da v postopku na prvi stopnji ni bilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP (v zvezi s členi 264 do 271, ki določajo pravila za izvedbo dokaza z zaslišanjem strank). Ob enakem razmisleku, kakor je bil zapisan ob zavrnitvi stališča o absolutni bistveni kršitvi glede (neobstoja) prizadetosti tožničinih procesnih pravic, ker ni bila zaslišana mladoletna toženka, se celo izkaže, da je uveljavljani procesni kršitvi mogoče v pretežni vsebini pripisati težnjo po izpodbijanju dejanskega stanja (kar je tudi stališče toženke v odgovoru na revizijo, ki je torej utemeljeno, vendar ne odločilno za tako oceno revizijskega sodišča). Kljub temu pa je na zastavljeno procesno vprašanje umestno podrobneje odgovoriti. Za popoln odgovor je treba upoštevati poleg določb ZPP tudi določbe Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS 15/76 in 23/78) in Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS 14/89, prečiščeno besedilo).

Na splošno vprašanje, kakšna so procesna pravila glede zaslišanja pravdne stranke, ki je mladoletna, je odgovor v določbah ZPP.

Mladoletnik, ki ni pridobil popolne poslovne sposobnosti, je pravdno sposoben v mejah, v katerih mu je priznana poslovna sposobnost (tretji odstavek 79. člena ZPP). Za stranko, ki nima pravdne sposobnosti, se zasliši njen zakoniti zastopnik. Sodišče lahko (!) sklene, da se namesto zakonitega zastopnika ali poleg njega zasliši sama stranka, če je to zaslišanje mogoče (prvi odstavek 267. člena ZPP).

Na posebno vprašanje, kaj je s pravdno sposobnostjo mladoletne pravdne stranke v sporu o utemeljenosti razdedinjenja, je odgovor v določbah ZD in ZZZDR. Dedič z razdedinjenjem izgubi dedne pravice v obsegu razdedinjenja (44. člen ZD). Če nastane spor o utemeljenosti razdedinjenja, mora utemeljenost dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje (tretji odstavek 42. člena ZD). Glede na zadnji dve določbi ima priznanje utemeljenosti razdedinjenja (v obsegu razdedinjenja) enak pomen in učinek kakor odločitev nujnega dediča, da ne uveljavlja nujnega deleža, ta pa ima (glede na to, da je pravica do nujnega deleža po 27. členu ZD dedna pravica) enak pomen in učinek (seveda v mejah nujnega deleža) kakor odpoved dedovanju. Odpoved dedovanju, neuveljavljanje nujnega deleža in priznanje utemeljenosti razdedinjenja so razpolaganja s premoženjem, glede na to, da pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Delna poslovna sposobnost mladoletnika, ki je dopolnil petnajst let, je omejena na sklepanje pravnih poslov in še to z možnostjo zakonskih izjem od tega pravila (108. člen ZZZDR). Ta delna poslovna sposobnost ne vsebuje pravice, razpolagati z dednimi pravicami, med katere je po doslej obrazloženem treba šteti tudi priznanje utemeljenosti razdedinjenja mladoletnega nujnega dediča. Taka razpolaganja pomenijo - upoštevaje daljnosežnost dednih razpolaganj (prvi odstavek 138. člena in 221. člen ZD) vselej - zmanjšanje mladoletnikovega premoženja. Za tako razpolaganje z otrokovim premoženjem, s katerim sicer upravljajo (109. člen ZZZDR), morajo celo njegovi starši kot zakoniti zastopniki pridobiti odobritev centra za socialno delo (111. člen ZZZDR).

V prejšnjih dveh odstavkih obrazloženo seveda pomeni, da je bila zakonita zastopnica - mati mladoletne toženka zaslišana za toženo stranko v skladu s prvim odstavkom 267. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne zasliši namesto nje ali poleg nje tudi same mladoletne toženke, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena (v zvezi s prvim odstavkom 267. člena) ZPP, temveč odločitev sodnika ali sodnega senata v mejah njegovih procesnih pooblastil. Revizija v uvodu sicer omenja tudi "zmotno in nepravilno ugotovitev materialnega prava", vendar pa o uporabi materialnega prava v izpodbijani sodbi nato ne pove ničesar. Revizijsko sodišče mora sicer po uradni dolžnosti paziti, ali ni morda prišlo v izpodbijani sodbi do zmotne uporabe materialnega prava (386. člen ZPP). Vendar to ne pomeni, da bi moralo svoj preskus, ali so bile pri ugotovljeni dejanski podlagi sodbe norme materialnega prava pravilno uporabljene - preskus, opravljen na podlagi izrednega (-!) pravnega sredstva proti pravnomočni (!) sodbi - konkretno ali celo podrobno razložiti, kakor da to še ne bi bilo storjeno v izpodbijani pravnomočni sodbi. Še zlasti ne, če gre za preskus sodbe, kakršna je konkretna sodba sodišča druge stopnje. Namreč sodba, katere razlogi o uporabi prava (1. točke prvega odstavka 42. člena ZD kot uveljavljane podlage spornega razdedinjenja) niso samo pravilni, ampak so izredno skrbni in izčrpni, naravnost zgledno jasni in prepričljivi; čeprav zelo načelno postavljeni, vendarle v celoti prilagojeni konkretni dejanski podlagi (ugotovljeni na prvi stopnji, na drugi stopnji pa prevzeti kot pravilni in pregledno povzeti). Take razloge bi revizijsko sodišče lahko samo ponovilo, za kar pa ni nobene potrebe.

Po vsem obrazloženem se je tako izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega odgovora (po prvem odstavku 166. člena ZPP), ki ga je vložila tožena stranka, ima podlago v določbi prvega odstavka 155. člena ZPP (po kateri se prizna le povračilo potrebnih pravdnih stroškov) in presoji, da ob upoštevanju vsebine revizije in vsebine odgovora nanjo, stroškov revizijskega odgovora ni mogoče šteti kot potrebne pravdne stroške.