Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben in sorazmeren ukrep in v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo težo in način izvršitve kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženi izvršil iz koristoljubnih motivov ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine. Navedeno utemeljeno pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pritožbene navedbe zagovornika tako ne morejo izpodbiti celovitih in jasnih zaključkov sodišča prve stopnje s katerimi je utemeljilo neogibnost in sorazmernost pripora zoper obdolženca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zoper obdolženega podaljšal pripor.

2. Sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in pripor zoper obdolženega odpravi. Podrejeno pa predlaga nadomestitev pripora s hišnim priporom oziroma drugim milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa, tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, kot tudi v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno begosumen in ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Neutemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje v zvezi s presojo obstoja pogojev za podaljšanje pripora le pavšalno sklicuje na zakonske (formalne) razloge. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja vsebinska presoja zahtevanih pogojev za podaljšanje pripora, kot tudi jasni in celoviti razlogi glede vseh odločilnih dejstev, na katerih izpodbijana odločitev temelji. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa ustrezno in razumno obrazložilo obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Pri tem se je oprlo na doslej zbrano dokazno gradivo (uradni zaznamki o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, uradni zaznamki o zbranih obvestilih, zapisniki o ogledu in posnete fotografije in izpovedbe zaslišanih tujcev A. A., B. B., C. C. in D. D.). Ob tem, ko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so priče, zaslišane v preiskavi, potrdile očitke v zvezi s storitvijo očitanega kaznivega dejanja, ki bremeni obdolženca, so pritožbeni očitki, da gre zgolj za sklepanje, ki ne zadosti pravnemu standardu utemeljenega suma, neutemeljeni. Nenazadnje je mogoče ugotoviti, da se od zadnjega podaljšanja pripora niso izkazala kakšna nova dejstva ali okoliščine, ki bi omajale utemeljenost suma. Zagovornik pa z lastno dokazno oceno podatkov na katerih temelji prvostopenjska presoja o obstoju utemeljenosti suma, pravilnosti prvostopenjskega zaključka o obstoju le-tega ne more omajati. Pritožbeno ponujena dokazna ocena je v predmetnem pritožbenem preizkusu neupoštevna. V tej fazi kazenskega postopka se namreč ne ocenjuje dokazov, saj je to pridržano senatu na glavni obravnavi, ki dokaze izvaja neposredno in na podlagi tega sprejema dokazno oceno. Tako bo tudi v predmetnem postopku, v kolikor bo obtožnica prestala formalni in materialni preizkus. Pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje, na podlagi (v 6. točki) obrazložitve navedenih dokazov, pravilno zaključilo, da je utemeljen sum še vedno izkazan, in da je verjetnost, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni.

6. Utemeljeni so razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri obdolženem podan razlog begosumnosti, saj gre za državljana Ukrajine, ki biva na Poljskem, in ga na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne okoliščine, saj tu nima niti stalnega niti začasnega bivališča, niti dovoljenja za delo, družine, znancev, in nikakršnega premoženja. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega utemeljeno sklepalo, da obdolženi prosto prehaja državne meje, saj je tudi sam povedal, da se z opravljanjem prevozov v državah Evropske unije ukvarja poklicno preko podjetja v Krakenu na Poljskem in za plačilo. Očitani prevoz tujcev kot je povedal, naj bi opravil v povezavi s predhodnim prevozom (na relaciji iz Poljske do Ljubljane) v okviru svoje poklicne dejavnosti. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj povzeto pritrjuje izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi se obdolženi v Sloveniji nahajal zgolj v tranzitu in z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja.

Kot neutemeljene se izkažejo pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika, da razlogi begosumnosti pri obdolženem niso podani, saj obdolženi biva na Poljskem, čeravno je tujec in v Sloveniji nima bivališča. Pritožbeno sodišče je namreč večkrat predhodno pojasnilo, da okoliščina, da se obdolženec nahaja na območju Poljske - EU (članice Evropske unije), nikakor ne morejo omajati razlogov begosumnosti pri obdolženem. Glede nadaljnjih pritožbenih navedb zagovornika, da so ugotovitve sodišča prve stopnje napačne, da bi v primeru izpustitve obdolženega na prostost obstajala nevarnost razkritja drugih udeležencev hudodelske združbe, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevajoč soglasje obdolženega za pregled mobilne naprave (elektronske komunikacije glede prevozov) in njegova pripravljenost za sodelovanje v postopku, kvečjemu nakazujejo na to, da bi ravno hudodelska združba lahko imela interes, da obdolženega zaščititi in mu omogočiti, da se izogne kazenskemu postopku. S takšnimi trditvami pritožba glede na navedeno ne more uspeti. Zato je glede vsega povzetega sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je pri obdolženem utemeljeno podan priporni razlog begosumnosti.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sklepalo, da naj bi si obdolženec, kljub zaposlitvi in mesečnim prihodkom (dobiva plačo v višini 1.300 do 1.400,00 EUR) ter občasnemu dodatnemu zaslužku (v višini 200,00 do 300,00 EUR) pridobival še dodatna finančna sredstva z izvrševanjem obravnavanih kaznivih dejanj (po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1). Tako ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja (prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen) namreč izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Kot subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obdolženčeve osebne lastnosti (vztrajnost, trdno odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in obdolženčeva visoka izobraženost, in dejstvo, da naj bi kljub redni zaposlitvi pridobival dodatna sredstva za življenje (sam je povedal, da bi mu naj obljubljenih 100 EUR za opravljen prevoz tujcev veliko pomenilo) tudi po sodbi pritožbenega sodišča kažejo na nevarnost kriminalnega recidiva. Po prepričanju pritožbenega sodišča, tako objektivne kot subjektivne okoliščine v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost podana. Takšnih zaključkov sodišča pa ne morejo izpodbiti pritožbene trditve zagovornika, da obdolženi do sedaj izkazano še ni bil obsojen za kazniva dejanja. Prav tako pritožba glede vsega navedenega ne more uspeti z zatrjevanji, da iz izpodbijanih zaključkov sodišča prve stopnje ne izhajajo konkretno opredeljene negativne lastnosti obdolženca (trdna odločenost, vztrajnost pri izvrševanju kaznivega dejanja) kot subjektivne okoliščine izkazane ponovitvene nevarnosti pri obdolženem.

Glede na zgoraj povzeto se po oceni pritožbenega sodišča izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje o podani ponovitveni nevarnosti obdolženega izkažejo za utemeljene, pritožbene trditve zagovornika pa za neutemeljene. Zaključki sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti namreč ne temeljijo zgolj na ugotovljenih objektivnih, temveč tudi na subjektivnih okoliščinah obravnavanega primera. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljen sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obdolženem izkazana.

8. Pritožbeno sodišče glede na razloge, navedene v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritrjene zaključkom sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep ter v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo težo in način izvršitve kaznivega dejanja (po 308. členu KZ-1) ki naj bi ga je obdolženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine, in tako utemeljeno zaključilo, da navedeno pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pritožbene navedbe zagovornika tako ne morejo izpodbiti celovitih in jasnih zaključkov sodišča prve stopnje s katerimi je utemeljilo neogibnost in sorazmernost pripora zoper obdolženca. Pritožba tako v zvezi z ugotovljenim obstojem pogojev za pripor, zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb kazenskega postopka in 20. člena Ustave Republike Slovenije. Po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep kot predlaga zagovornik v pritožbi.

9. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obdolženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.