Jedro

V času pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin ne morejo biti niti odškodninski (niso podani vsi elementi splošnega civilnega delikta) niti obogatitveni. Splošni odškodninski predpisi pridejo v poštev le za razmerja, ki v ZDen niso urejena, če npr. nastanejo po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ali drugače niso v zvezi z denacionalizacijo.

Brez predhodno pridobljenega izvedenskega mnenja tožniki ne bi mogli oblikovati tožbenega zahtevka, saj se mnenje nanaša na dejanska vprašanja in v tožbi drugače ni mogoče navesti vseh dejstev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek.

Tožena stranka nepremičnine do vrnitve denacionalizacijskim upravičencem ni uporabljala brez pravne podlage. Zato slabše vzdrževanje objekta ne more predstavljati naklepnega (protipravnega) ravnanja, temveč zgolj del poslovnih odločitev toženca. Z odškodninskim zahtevkom zaradi slabšega vzdrževanja vrnjene nepremičnine tožniki tako želijo doseči popolno (matematično) odškodnino, ki pa ni skladna z namenom ZDen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki III. izreka spremeni tako, da se znesek 11.161,78 EUR zviša na 12.387,86 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine v višini 775.418,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2008 naprej do izpolnitve obveznosti (I. točka izreka). V celoti je zavrnilo zahtevek iz naslova manjvrednosti nepremičnine (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 11.161,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na odškodnino zaradi manjvrednosti nepremičnine (II. točka izreka) in odmero pravdnih stroškov (III. točka izreka), se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. alineja prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožujejo tožniki. Predlagajo, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu ugodi v celoti. Sodbo izpodbijajo zaradi napačne interpretacije Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), saj menijo, da zakon izključitve zahtevkov po splošnih pravilih obligacijskega prava ne vsebuje. Poudarjajo, da pri uveljavljanju zahtevka iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen sicer ni potrebno dokazovati protipravnosti in odgovornosti zavezanca, kar pa ne pomeni, da je s tem izključena možnost uveljavljanja odškodninskih zahtevkov po splošnih predpisih, v kolikor je do protipravnega ravnanja zavezanca dejansko prišlo. To bi bilo v nasprotju s 33. členom Ustave RS, ki posameznikom nudi varstvo lastninskih oziroma premoženjskih upravičenj. Sklicujejo se tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996 in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 962/2000 z dne 23. 1. 2000, ki denacionalizacijskim upravičencem ne odrekata pravice do tovrstnih zahtevkov. Poudarjajo, da jim je toženec z opustitvijo vzdrževanja objekta povzročil materialno škodo, saj je bila vrnjena nepremičnina vredna manj, kot bi ustrezalo njeni starosti. Nastala jim je pravno priznana škoda po 155. členu ZOR oziroma 132. členu OZ, ki jo je toženec dolžan povrniti. Izpodbijajo tudi odmero pravdnih stroškov, saj bi moralo sodišče priznati tudi stroške, nastale s pridobitvijo predpravdnega mnenja izvedenca S. d.o.o. v višini 6.612,00 EUR. Gre za izdatke, ki so nastali zaradi postopka in po določbi prvega odstavka 151. člena ZPP sodijo med pravdne stroške.

3.Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožniki so na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Šmarjah pri Jelšah D 322/2008 z dne 11. 12. 2008 pravni nasledniki upravičenca v denacionalizacijskem postopku. Slednjemu je bila z denacionalizacijsko odločbo UE Šmarje pri Jelšah z dne 16. 8. 2004 priznana solastninska pravica v deležu 1423/2500 do celote na nepremičninah parc. št. 4/2.S – dvorišče 790 m2, poslovna stavba 602 m2 in parc. št. 5.S- dvorišče 354 m2, poslovna stavba 62 m2, vse vpisane v z. k. vložku Z, k.o. X. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnikov na plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine za čas od 7. 12. 1991 do 22. 5. 2008 v višini 775.418,38 EUR, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Zoper navedeno odločitev se tožniki ne pritožujejo. Nasprotujejo pa zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova manjvrednosti nepremičnine zaradi popolne opustitve vzdrževanja v času od uveljavitve ZDen do vrnitve nepremičnine.

6.Pritrditi velja pritožnikom, da ZDen ne izključuje premoženjskih zahtevkov po splošnih predpisih, v kolikor ti ne nasprotujejo določbam ZDen (6. člen ZDen). Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS z navedbo, da ZDen ne odreka denacionalizacijskim upravičencem pravice do odškodnine v skladu s splošnimi pravili odškodninskega prava (1). Tako ni podana generalna superiornost ZDen na področju odškodninskega prava kot zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč le vsebinska, ki pa se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej. (2) V dosedanji sodni praksi je tako na primer sodišče dovolilo odškodninski zahtevek zaradi pasivnosti denacionalizacijskega zavezanca v pravdi, ki je privedla do izdaje sodbe zaradi izostanka, kar je vodilo v oškodovanje denacionalizacijskih upravičencev (3). Enako ni izključena uporaba splošnih odškodninskih predpisov v času po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, saj lahko med strankama nastanejo pravna razmerja, ki z denacionalizacijo niso v nikakršni zvezi. (4) Vprašanje, ki se zastavlja v konkretnem primeru pa je, ali odškodninski zahtevek iz naslova poslabšanja stanja vrnjene nepremičnine zaradi slabega vzdrževanja v času od uveljavitve ZDen do pravnomočne odločbe o denacionalizaciji predstavlja zahtevek, ki ne nasprotuje določbam ZDen in kot tak lahko uživa samostojno pravno varstvo. Po stališču pritožbenega sodišča ne, saj se morebitno slabše vzdrževanje nepremičnine upošteva že pri odmeri višine odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Manjši so stroški vzdrževanja nepremičnine, ki jih je imel zavezanec za vrnitev, večji je končni delež doseženih koristi upravičenca (5). Pri ugotavljanju višine koristi je tako pomembna tudi okoliščina, ali je imel zavezanec s premoženjem, ki je predmet vračanja, v tem obdobju kakšne stroške, ki bi sicer bremenili upravičenca do denacionalizacije oziroma novega lastnika (6). Tovrstne stroške bi namreč nosil tudi upravičenec, če bi nepremičnino v last dobil prej. Če so v konkretnem primeru tožniki menili, da toženec z vzdrževanjem nepremičnine ni imel posebnih stroškov, bi morali takšne ugovore podati v zvezi z izdelanim izvedenskim mnenjem. Slednje je namreč pri določitvi vrednosti objekta po metodi donosov že upoštevalo stroške za sanacijo in predelavo za vzpostavitev objekta v stanje, primerno za oddajo v najem. Če so tožniki menili, da toženec tovrstnih stroškov ni imel in da se le-ti posledično ne morejo upoštevati pri zmanjšanju deleža doseženih koristi, bi morali podati ustrezne pripombe na izvedensko mnenje, česar pa (v tej smeri) niso storili. Ob tem pritožniki tudi zanemarjajo dejstvo, da tožena stranka nepremičnine do vrnitve denacionalizacijskim upravičencem ni uporabljala brez pravne podlage. Zato slabše vzdrževanje objekta ne more predstavljati naklepnega (protipravnega) ravnanja, temveč zgolj del poslovnih odločitev toženca. Z odškodninskim zahtevkom zaradi slabšega vzdrževanja vrnjene nepremičnine tožniki tako želijo doseči popolno (matematično) odškodnino, ki pa ni skladna z namenom Zakona o denacionalizaciji. V času pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin tako ne morejo biti niti odškodninski (niso podani vsi elementi splošnega civilnega delikta) niti obogatitveni. Splošni odškodninski predpisi pridejo v poštev le za razmerja, ki v ZDen niso urejena, če npr. nastanejo po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ali drugače niso v zvezi z denacionalizacijo.

7.Utemeljeni pa so pritožbeni očitki glede napačne odmere pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje bi tako moralo priznati tudi stroške izvedenskega mnenja družbe S.., d.o.o. (priloga A6), ki so ga tožniki pridobili pred pričetkom pravde, saj gre za izdatke, ki so nastali zaradi postopka in spadajo po določbi prvega odstavka 151. člena ZPP med pravdne stroške. (7) Brez predhodno pridobljenega izvedenskega mnenja namreč tožniki ne bi mogli oblikovati tožbenega zahtevka, saj se mnenje nanaša na dejanska vprašanja in v tožbi drugače ni mogoče navesti vseh dejstev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek. (8) Pritožbeno sodišče je zato navedene stroške priznalo po temelju, odmerilo pa jih je po (v času izdelave mnenja) veljavnem Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, št. 7/02 s spre., v nadaljevanju: Pravilnik)). Namesto zahtevanih 6.612,00 EUR stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja (list. št. 243) je tako priznalo le 200 točk za študij dokumentacije (45. člen Pravilnika), 300 točk za ogled (drugi odstavek 46. člena Pravilnika), 120 točk za porabljeni čas na ogledu (peti odstavek 47. člena), 1500 točk za izjemno zahtevno izvedensko mnenje (47. člen v zvezi s drugim odstavkom 43. člena Pravilnika), kar skupaj s 5% materialnimi stroški in 20 % DDV znaša 1.226,08 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu pritožbi tožnikov ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako (6. alineja 358. člena ZPP), da je odmerjeni znesek stroškov, prisojenih tožeči stranki ustrezno zvišalo. V preostalem delu je bilo potrebno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

8.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožniki s pritožbo niso uspeli (uspeli so delno le v stroškovnem delu, kar pa predstavlja stransko terjatev), tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožena stranka sama.

(1) Odločba US RS U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996, točka 37 obrazložitve.

(2) Primerjaj Plauštajner, K., Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Odškodninski problemi v zvezi z denacionalizacijo, Podjetje in delo – 1999, št. 6, stran 1268. (3) Odločba Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 962/2000 z dne 23. 1. 2001. (4) Odločba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 267/2001 z dne 12. 12. 2001. (5) Primerjaj Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV Založba, 2000, str. 487 in 488. (6) Ibidem., str. 492. (7) Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 144/2008. (8) Tako tudi N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 39.