Jedro

Poleg objektivnega elementa oderuštva, ki se izkazuje z očitno nesorazmernostjo med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo, je odločilen subjektiven element, ki je v tem, ali so v konkretni zadevi pravni predniki tožene stranke s svojim ravnanjem izkoristili takšno stanje pogodbenice in se s tem okoristili.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, in sicer na ugotovitev, da je neveljavna oziroma nična kupoprodajna pogodba, sklenjena med F. R., roj. P., kot prodajalcem in Trgovskim podjetjem na debelo in drobno V. L., kot kupcem, z dne 15.12.1967, ter aneks, sestavljen dne 8.10.1968, ki so ga podpisale iste stranke, da je zaradi tega neveljaven in ničen tudi dodatek k kupoprodajni pogodbi z dne 15.12.1967, sklenjen med Trgovskim podjetjem na debelo in drobno V. L., kot kupcem in P. A., kot dedinjo po pokojni prodajalki F. R., ki je bil dne 30.7.1970 pred tedanjo Skupščino občine L.V., Davčna uprava, prijavljen za odmero davka, taks, pod prejemni vpisnik št. 422/1-1482/70. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 790.158,24 EUR (prej 189.353.522,24 SIT) ter 298.247,37 EUR (prej 71.472.000,00 SIT) vse skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2000 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 10.165,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka 15 dni do plačila.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, hkrati pa tudi kršitve ustavnih pravic pritožnika. Glede na obširnost navedb tožeče stranke pritožbeno sodišče povzema le sledeči bistveni del pritožbenih trditev: sodba ima številne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj se zaradi napačnega pravnega razmišljanja ne opredeli do posameznih odločilnih dejstev, na katerih pa temelji tožnikov tožbeni zahtevek ali pa so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju; sodišče med postopkom ni uporabilo določb ZPP ali pa jih je uporabilo nepravilno in sicer določb 285. člena ZPP, 224. člena ZPP, 212. člena ZPP, 243. člena in 252. člena ZPP; sodišče ni uporabilo oziroma ni uporabilo pravilno določb materialnega prava ter zato zmotno ocenilo, da naj bi bili sporna pogodba, aneks z dne 8.10.1968 in dodatek iz leta 1970 veljavni; iz nobenega izmed omenjenih pravnih poslov ne izhaja noben pravno veljaven razpolagalni posel ali ustrezna intabulacijska klavzula oziroma zemljiškoknjižno dovolilo prodajalca, kar je podlaga za pravno veljaven prenos stvarnih pravic; pogodbe oziroma konkretni pravni posli niso bili sposobni za zemljiškoknjižno realizacijo, zato bi moralo zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti zavrniti vse predloge za vpis v zemljiško knjigo; sodišče bi moralo konkretni primer ocenjevati s stališča 2. odstavka 18. člena OZ, na katerega smiselno napotuje določilo bivšega 52. člena ZOR oziroma sedaj 39. člena OZ, saj je evidentno, da na strani prodajalke ni bilo resne volje za sklenitev tako pogodbe z dne 15.12.1967 kot ne za sklenitev aneksa; tudi A. P. se v dodatku ne bi smela pravno veljavno sklicevati na pogodbo iz leta 1967, očitno je bila tudi sama zavedena; sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi bilo dolžno, če je ovrglo mnenje izvedenca B., ugotavljati relevantna dejstva glede uživanja alkohola F., njene karakteristike in način dojemanja okolice in njenih vplivov, njenega zdravstvenega in duševnega stanja, kot tudi vse potrebne okoliščine v zvezi s sklepanjem spornih poslov; ker je bilo zanemarjeno ocenjevanje prave in resnične volje pokojne F., se zaradi tega ni izpeljala pravilna pravna posledica, posledično je bil pritožnik prikrajšan za argumentirano in prepričljivo obrazložitev v delu, na katerem v bistvu vseskozi gradi svoj tožbeni zahtevek; sodišče bi moralo poskrbeti za morebitno dopolnitev procesnega gradiva, ne pa da je samo delalo zaključke, ki sodijo v domeno stroke, s čimer je sodba povzročila presenečenje; dejansko stanje je ostalo nepopolno glede groženj, ki so se vršile tudi proti tožnikovi materi; sodišče je s sodbo kršilo več ustavno zavarovanih pravic tožene stranke, in sicer je kršilo pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave, ker ni navedlo prepričljivega odgovora na vsa pravno relevantna vprašanja, tožniku je bila odvzeta pravica do izjave, pravica doseči odločitev, posledično pa tudi pravica do sodnega varstva; tožnik se posebej sklicuje na svojo osebno izjavo, iz katere nedvomno izhaja grajanje predmeta pogodbe iz leta 1967, predmet pogodbe ni bil identičen dejanskemu in resničnemu stanju, saj iz pogodbe izhaja, da so kupci kupili njive in travnike, v resnici pa je šlo na strani pokojne F. za lastninsko pravico na pozidanem stavbnem zemljišču skupaj z zgradbami; kupci so izkoristili tako lahkovernost kot tudi duševno motenost F., kar kaže na ničnostne razloge oderuške pogodbe, saj so kupci želeli prevzeti njeno premoženje dobesedno zastonj, upoštevaje, da so navedena zemljišča že pred sklenitvijo pogodbe brezplačno in nezakonito uporabljali od 50-ih let prejšnjega stoletja.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Glede številnih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ni podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in si med seboj ne nasprotujejo. Glede predmeta pogodbe (le zemljišče ali tudi objekti) sodba obrazloži zaključek, zakaj šteje, da je bil dogovorjeni predmet pogodbe le zemljišče, saj navedeno izhaja iz vsebine pogodbe. Res sodišče v obrazložitvi ne pove določno, ko ugotovi, da je očitno prišlo do spremembe namembnosti zemljišča, kateri "sklop okoliščin tedanjega obdobja" je imelo v mislih, kot mu očita pritožba. Vendar v zvezi s tem sodbi ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, saj za odločitev ni pomembno, zakaj in na kakšen način se je izvajala sprememba namembnosti zemljišča. Prav tako ni odločilno dejstvo, glede na vse v nadaljevanju navedene razloge, ali je bilo prodajalki R. F. glede na vsebino aneksa z dne 8.10.1968 znano, da je bil izveden delilni načrt, kakor tudi točna izmera prodanega zemljišča. Nobenega nasprotja ni v razlogih sodbe, ko sodišče na eni strani ugotovi, da A. F. zaradi bolezni in smrti ni sodno overila svojega podpisa na aneksu, ki prav zato ni mogel biti podlaga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo ter prej omenjeno ugotovitvijo sodišča, da je aneks nedvomno podpisala B. F., zaradi česar je sodišče glede na vsebino aneksa ocenilo, da ji je bilo znano, da je bila izvedena točna izmera prodanega zemljišča. Pritožnik nadalje neutemeljeno očita sodišču pomanjkanje razlogov o tem, ali šteje prodajalkino voljo za resno ali ne, v povezavi z določbo prej veljavnega 52. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Gre za vprašanje sposobnosti pokojne R. F. za razsojanje v času podpisa pogodbe z dne 15.12.1967, o tem pa sodba vsebuje razloge že v delu, ko povzema in delno sprejema zaključke izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke. Glede zapisnika z dne 15.5.1969 kot dokazne listine, s katero tožnik dokazuje hude duševne motnje prodajalke, sodišče v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da iz tega zapisnika izhajajo katastrofalne razmere, v katerih je zadnje obdobje živela tožnikova teta. Torej ne drži, da se sodišče glede navedenega dokaza ni opredelilo. Glede odnosa med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom oziroma razmerja med sklenjeno pogodbo med pravnimi predniki pravdnih strank z dne 15.12.1967 in dodatkom z dne 30.7.1970, pa sodba vsebuje jasne in pravilne razloge, pritožbeno sodišče v celoti z njimi soglaša, medtem ko pritožba, poleg trditev o ničnostnih razlogih, poskuša brez podlage zmanjšati pomen sklenitve dodatka k kupoprodajni pogodbi, ki ga je sklenila tožnikova pokojna mati leta 1970. Pritožba nadalje neutemeljeno očita sodišču, da je v postopku zanemarilo materialno procesno vodstvo, urejeno v določbi 285. člena ZPP. Navedena določba nalaga sodišču, da poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče. Vendar uporaba materialnega procesnega vodstva ne pride v poštev, kadar stranka sama od sebe navede vsa odločilna dejstva in ponudi dokazila, ki se nanašajo na njene navedbe in torej posebna aktivnost sodišča v tej smeri ni potrebna. Tožeča stranka je v tem postopku obširno navajala in utemeljevala tako dejansko kot pravno podlago spora ter predlagala dokazila, ki se nanašajo na njene navedbe. Zato ni jasno, kakšna aktivnost sodišča bi bila še potrebna, niti ni na mestu očitek pritožbe, da je bil tožnik nad odločitvijo sodišča presenečen, ker je na zadevo gledalo drugače oziroma z drugega pravnega stališča, kot je sam pričakoval. Ni se moč strinjati s pritožbo v tistem delu, ko trdi, da imata mnenji stalnih sodnih izvedencev značaj javne listine ter v zvezi s tem z očitkom kršitve 224. člena ZPP. Splošno določilo 212. člena ZPP tudi ni bilo kršeno s tem, ko tožnik šteje, da tožena stranka ni na pravilen način izražala svoje nestrinjanje z dokazi, ki jih je sam predlagal. Sodišče nadalje ni kršilo določb 243. in 252. člena ZPP, ki se nanašajo na izvedbo dokazovanja z izvedenci. S tem, ko sodišče ni v celoti sledilo ugotovitvam izvedenca psihiatrične stroke, ni kršilo procesnih določb o dokazovanju z izvedenci. Tudi v sodbi izraženi dvomi o pravilnosti mnenja se ne nanašajo na izvedenčevo strokovnost, pač pa na posebne okoliščine tega primera, ko je moral izvedenec zaradi odsotnosti kakršnekoli zdravstvene dokumentacije pokojne R. F. mnenje izdelati zgolj po proučitvi nekaterih listin in podatkov v spisu ter navedb in izpovedbe tožnika. Sodišče se torej ob presoji izvedenskega mnenja ni spustilo na področje, kjer nima potrebnega znanja, niti ni prekoračilo svojih pooblastil, kot mu očita pritožba. Ostale obširne pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa že posegajo v področje dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja (ali je pravna prednica tožene stranke izkoristila stanje prodajalke, o sposobnosti za razsojanje oziroma poslovni sposobnosti prodajalke v času sklenitve pogodbe) ali pa gre za dejstva, ki niso odločilna v sporu. Pritožbeno sodišče pa je obstoj pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka preizkusilo še glede tistih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Teh kršitev ni ugotovilo.

Tožeča stranka očita sodišču, da je s sodbo kršilo več ustavno zavarovanih pravic, pri čemer se vsebinsko v pritožbi očitek nanaša predvsem na 22. člen Ustave, ki zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitve ustavnih pravic tožnika v postopku, predvsem ne kršitve 22. člena Ustave, saj bi bila v tem primeru vsekakor ugotovljena in po uradni dolžnosti upoštevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Predmet presoje je ugotovitev neveljavnosti kupoprodajne pogodbe za prodajo zemljišč v k.o. B., ki jo je 15.12.1967 sklenila pokojna teta tožnika R.F. s pravnim prednikom tožene stranke, aneksa k tej pogodbi z dne 8.10.1968 ter neveljavnosti dodatka k navedeni kupoprodajni pogodbi, ki ga je sklenila tožnikova mati A.P. s pravnim prednikom tožene stranke dne 30.7.1970. Tako pogodba kot oba dodatka k pogodbi so bili sklenjeni v obdobju pred formalnim sprejemom ZOR, zato je mogoče presojati veljavnost pogodb le v okviru pravnih pravil občnega državljanskega zakonika (ODZ), ki so imela moč oziroma učinek neobveznih pravnih norm. Tožnik v pritožbi vztraja pri vseh razlogih, s katerimi je v postopku utemeljeval ničnost pogodbe in dodatka k pogodbi. Trdi, da je bila A. F. v času sklenitve pogodbe zaradi duševnih motenj v tako hudi duševni in socialni stiski, da ni mogla razumeti pomena svojega ravnanja, tožena stranka oziroma njen pravni prednik kot občutno močnejša pogodbena stranka pa je izkoristila neugoden položaj pokojne F. in ji je slednja zaradi tega prodala nepremičnino močno pod ceno. Zato tožnik zahteva poleg ugotovitve ničnosti pogodbe in dodatkov, da mu tožena stranka plača ustrezno valorizirano razliko med tržno vrednostjo nepremičnin ter kupnino zanje, saj kot dedič po pokojni A. P. izkazuje pravni interes tako za ugotovitveno kot dajatveno tožbo.

Obligacijski zakonik v 93. členu (enako 110. člen ZOR) določa, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen OZ oziroma 109. člen ZOR). Vendar bi moral tožnik ničnost pogodbe ne le zatrjevati, ampak tudi dokazati ob uporabi pravnega pravila paragrafa 879 ODZ. Ta v 4. točki opredeljuje kot nične zlasti pogodbe, če kdo izkorišča lahkomiselnost, stisko, slaboumnost, neizkušenost ali razburjenost drugega s tem, da pusti sebi ali drugemu obljubiti ali dati za dajatev protidajatev, ki po premoženjski vrednosti očitno ni v razmerju z vrednostjo dajatve. Navedeno pravno pravilo ODZ je vsebinsko zelo približano določbi 119. člena sedaj veljavnega OZ in 141. člena ZOR, ki urejata oderuško pogodbo. Ali je bila pokojna R. F. sposobna za razsojanje v času podpisa pogodbe, kar je predpostavka tako za veljavnost sklenitve pogodbe, kot tudi eden od elementov oderuške pogodbe po pravilih ODZ, je tožnik dokazoval z listinami (zapisnik z dne 15.5.1969), svojo izpovedbo in izpovedbo priče S. P. ter predvsem izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatrične stroke B. B. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe korektno povzelo sledeče zaključke izvedenskega mnenja: da je imela A. F: v času podpisa pogodbe in aneksa izražene hude duševne motnje, da je bila kljub motnjam verjetno sposobna razumeti pomen odsvojitve premoženja in podpisa prodajne pogodbe, da je bila zagotovo zaradi duševnih motenj zelo naivna in sugestibilna in ni znala pravilno oceniti vrednost premoženja, ki ga je prodajala. Izvedenec meni, da so bile njene sposobnosti zelo verjetno toliko okrnjene, da ni mogla v celoti razumeti pomena svojih dejanj (predvsem koliko bi lahko iztržila ob prodaji) in ni znala ustrezno zaščititi svoje koristi in interese. Sodišče prve stopnje sicer v celoti ne sledi vsem zaključkom izvedenca in sicer tistim, ko ugotavlja, da je bila pokojna F. zaradi vpliva duševne motnje sugestibilna in naivna, ker meni, da izvedenec glede na dokazno gradivo v spisu ob pripravi izvedenskega mnenja ni mogel vsestransko razčistiti splošnega stanja F. v času sklepanja pogodbe in aneksa. Pritožbeno sodišče sicer ocenjuje, da zaključki izvedenca, ki jih je sodišče povzelo v sodbi, zadostujejo za sklepanje o stanju lahkomiselnosti in stiske (ne pa za stanje slaboumnosti, neizkušenosti ali razburjenosti) F. ob podpisu pogodbe, a to ne vpliva na pravilnost odločitve. Poleg objektivnega elementa oderuštva, ki se izkazuje z očitno nesorazmernostjo med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo, je odločilen subjektiven element, ki je v tem, ali so v konkretni zadevi pravni predniki tožene stranke s svojim ravnanjem izkoristili takšno stanje pogodbenice in se s tem okoristili. Kot rečeno je pomembno, da mora pogodbena stranka, ki se ji očita, da je izkoristila neugoden položaj nasprotne pogodbene stranke, ravnati vedoma in ne zadošča, da bi glede na vse okoliščine to morala in mogla vedeti. Tožnik je v postopku sicer zatrjeval, da so pravni predniki tožene stranke ob sklepanju pogodbe izkoristili stanje prodajalke ter da bi glede na vse okoliščine morali vedeti, da so pri njej izražene hude duševne motnje. V zvezi s tem pa sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotavlja, da tožnik ni dokazal, da se je pravni prednik tožene stranke zavedal in vedel, v kakšnem stanju je bila ob podpisu pogodbe pokojna F. Sodba v zvezi s tem zaključke opira tudi na ugotovitve izvedenca, da imajo duševne motnje, ki so bile najverjetneje prisotne pri pokojni R. F., začetno fazo, ki lahko traja tudi nekaj let, ko so motnje že nedvomno prisotne, vendar jih niti oseba sama niti okolica ne zazna, pri čemer izvedenec ugotavlja kot možno, da je v decembru leta 1967 (sklenitev pogodbe) in januarju 1968 (sklenitev aneksa) pokojna F. navzven funkcionirala še kolikortoliko zadovoljivo, oziroma se je v določenih situacijah obnašala ustrezno. Ob odsotnosti drugih dokazov je zato utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče ugotoviti ničnosti pogodbe, sklenjene dne 15.12.1967, niti aneksa z dne 8.10.1968. Glede na takšne ugotovitve ni potrebno posebej presojati veljavnosti sklenjenega dodatka k pogodbi, ki ga je predpisala mati tožnika A. P., hkrati pa drži, da so trditve tožeče stranke o grožnjah njegovi materi, ki naj bi jih izvajala tožena stranka oziroma pravni predniki, ostale le zatrjevane in ne dokazane. Če pogodba ni nična, pa ni podlage za kondikcijski zahtevek (1. odstavek 87. člena OZ). Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem zavrača dajatveni zahtevek na plačilo razlike v vrednosti prodanih nepremičnin do zatrjevane prave tržne vrednosti. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka nosi sama stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, saj tožena stranka v vlogi le ponavlja svoja stališča, kot jih je navajala v svojih vlogah že doslej.