Jedro

V konkretnem primeru tožnik ni carinski dolžnik, saj se odmerna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov ne glasi nanj. Tožnik v obravnavani zadevi nastopa kot garant oziroma kot porok za osebe, ki uporabljajo režim TIR. Tožnik je zavezan zgolj na podlagi pogodbe oziroma konkretno na podlagi dogovora. Ni pa zavezan na podlagi odmerne odločbe, ki jo carinski organ napačno navaja kot izvršilni naslov za izterjavo carinskega dolga od tožnika. Za davčno izterjavo od tožnika tako ni podanega izvršilnega naslova.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Carinskega urada Nova Gorica št. DT 4931-2/2011-2 z dne 13. 1. 2011 odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Nova Gorica na podlagi seznama izvršilnih naslovov št. 4931-1/2011-2 z dne 10. 1. 2011 tožniku naložil plačilo carinskega dolga v višini 45.283,20 EUR z zamudnimi obresti v višini 693,45 EUR in stroški v višini 20,86 EUR ter nadaljnjimi zamudnimi obresti od 11. 1. 2011 do dneva plačila, z rubežem denarnih sredstev tožnika do višine dolgovanega zneska, ki ga ima dolžnik na računu pri ..., s tem da pritožba ne zadrži davčne izvršbe. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da tožnik ni v roku poravnal denarnih obveznosti, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa. Izvršitev odmernih odločb je bila do 9. 11. 2010 odložena. Sklicuje se na 232. člen Uredbe Sveta št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L 302, 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS), 3. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04 in spremembe, v nadaljevanju ZICPES) in 143., drugi odstavek 87., prvi odstavek 96., drugi odstavek 166., prvi odstavek 94., tretji odstavek 93., 168., 170., 152. in tretji odstavek 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Sledi obrazložitvi izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Izpolnjeni so vsi pogoji za izvršbo v skladu z določbami ZDavP-2. Z odločbami carinskega urada je tožniku naložena obveznost, da za sporno blago plača v izpodbijanih odločbah odmerjene dajatve s pripadajočimi obrestmi v roku 3-mesecev po vročitvi odločbe, kolikor imetnik zvezka TIR in prevoznik blaga kot solidarna dolžnika dajatev ne bosta plačala v roku 10-dni po vročitvi odločb. Odločbe so postale izvršljive 15. 6. 2010. Izpolnjena je procesna predpostavka za začetek davčne izvršbe, izpodbijani sklep vsebuje vse zakonske sestavine. S pritožbo zoper sklep o izvršbi pa ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Sklicuje se na obrazložitev iz sodb Upravnega sodišča RS, ki je zavrnilo tožbe tožnika zoper odmerne odločbe. Tožnik je bil obveščen, da dolg ni bil poravnan in pozvan k takojšnemu plačilu ter svoje obveznosti tudi po pozivu za plačilo ni izpolnil. Ne gre za poplačilo carinskega dolga iz instrumenta zavarovanja garantnega združenja, ki ga je s sklenitvijo poroštvene pogodbe s CURS zagotovil tožnik. Določbe CZS so v razmerju do Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lex specialis. Gre za javnopravno obveznost, zato je podlaga za postopek davčne izvršbe in gre za odločanje o stvari, o kateri je mogoče odločati v upravnem postopku. Navaja sodbo SEU v zadevi C-488/09. Zamudne obresti so zaračunane na podlagi drugega odstavka 87. člena in prvega odstavka 96. člena ZDavP-2, znesek nadaljnjih zamudnih obresti do dneva plačila bo znan šele ko bo dolg plačan.

3. Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je potem, ko je tožena stranka odločila o pritožbi, razširil tudi zoper drugostopenjski akt. Očita napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Izpostavlja, da v konkretnem primeru ne obstoji pravna podlaga za prisilno izterjavo carinskih obveznosti od tožnika. Tožnik ni carinski dolžnik, nastopa kot civilno pravni porok carinskega dolžnika. Tudi v carinskem postopku ni nastopal kot carinski dolžnik. Pogodbeno se je zavezal, da v razmerju do carinske uprave nastopa kot porok po predpisih civilnega prava. Toženi stranki očita, da ni upravičena zoper tožnika kot poroka sprožiti prisilne izterjave po določbah davčne izvršbe. Vztraja, da so odmerne odločbe nepravilne. Tožnik je subsidiarni civilni porok carinskega dolžnika. Carinski organ bi moral prvotno terjati carinskega dolžnika, kolikor pri tem ne bi bil uspešen, bi tožnika terjal na podlagi civilno pravnih predpisov s stvarno pristojnostjo splošnega sodišča. Sklicuje se na obrazložitev sodb Upravnega sodišča RS, strokovno mnenje dr. Škofa, dr. Juharta in dr. Grilca, sodno prakso sodišča Republike Nemčije, Republike Poljske in Grčije. Pojasnjuje obstoj stvarne nepristojnosti za izdajo odmernih odločb. Razmerje med toženo in tožečo stranko je razmerje civilne narave v obliki civilne pogodbe o poroštvu, ki je osnovana na carinski Konvenciji o mednarodnem prevozu blaga na podlagi karnetov TIR (v nadaljevanju Konvencija TIR). Na njeni podlagi je sklenjena pogodba - Dogovor o izdajanju zvezkov TIR in poroštvu za obveznosti, ki izhajajo iz postopka TIR z dne 16. 2. 1999 (v nadaljevanju Dogovor). Določila Konvencije TIR določajo dispozitivno naravo garancije TIR. Sklicuje se na pojasnila k členu 11/3 Konvencije TIR, 43. člen Konvencije TIR, prvi in sedmi odstavek 8. člena Konvencije TIR. Gre za zasebno pravno razmerje, sui generis civilno pravno pogodbo. Konvencija TIR se neposredno sklicuje na garancijski dogovor, ki ga skleneta garantno združenje in carinske oblasti, podrobnejše urejanje takšnega garancijskega dogovora pa je prepuščeno nacionalnim pravnim pravilom. Kolikor želi tožena stranka uveljavljati zahteve z naslova poroštvene obveznosti tožnika, mora najprej terjati vse glavne carinske dolžnike, pod pogojem, da njihov dolg obstoji (načelo akcesornosti, ki ga pojasni pod II. točko tožbe). Šele če noben od glavnih dolžnikov carinskega dolga ne plača, sme tožena stranka uveljavljati terjatve iz civilnega poroštva od tožnika (načelo subsidiarnosti, ki ga obrazloži pod III. točko tožbe). V upravnem postopku je odločeno o stvari iz sodne pristojnosti, gre za ničnost odločbe. Navaja sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-266/01. Sklicuje se na sodno prakso tujih sodišč, kot jih navaja, in določila CZS (člene 193 do 195). Toženi stranki očita, da v smeri izterjave carinskega dolga od glavnih dolžnikov niti ni začela davčne izvršbe ter je neutemeljeno opustila izvedbo ukrepov, ki jih za izterjavo carinskega dolga od glavnih dolžnikov nalagata Direktiva Sveta z dne 15. 3. 1976 in Direktiva Sveta 2008/55 ES o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev. Prilaga pravni mnenji IRU iz leta 2008 in ženevskega profesorja L. Thevenoza ter dokument, posredovan s strani Evropske Komisije z dne 17. 5. 2005. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in postopek ustavi oz. podrejeno zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sklicuje na sodbo SEU C-488/09 in na obrazložitev iz sodbe Upravnega sodišča RS (I U 1817/2010). Če je zahteva za plačilo zneskov sporočena z odločbo, ki v tem postopku predstavlja enega izmed v seznamu naštetih izvršilnih naslovov, upravna zadeva in je postavljena v upravnem postopku, gre pa za javnopravno obveznost, potem ima carinski organ podlago, da začne postopek davčne izvršbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru gre za davčno izvršbo, torej postopek, ki ga je carinski organ izvedel po določbah ZDavP-2 z izdajo sklepa o davčni izvršbi (150. člen ZDavP-2) po uradni dolžnosti na podlagi seznama izvršilnih naslovov zoper tožnika (9. točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2), ker dolžnik ni poravnal denarne obveznosti (143. členom ZDavP-2). Vendar po mnenju sodišča ne gre za takšno situacijo. V obravnavanem primeru po mnenju sodišča ne gre za dolžnika carinskega dolga. Iz odločb, ki predstavljajo izvršilne naslove po seznamu izvršilnih naslovov, ki se nahajajo v upravnih spisih, je razvidno, da se kot glavni carinski dolžniki navajajo druge osebe, to so imetniki zvezka TIR in osebe, ki so tam navedene. Dolgovani znesek so dolžni plačati carinski dolžniki, ki so v odmernih odločbah navedeni. Da je temu tako izhaja iz odmernih odločb. Le v primeru, če je več dolžnikov za carinski dolg, so ti po CZS solidarno odgovorni (213. člen CZS). Samo v tem okviru po mnenju sodišča lahko davčni organ izbira, katerega od solidarnih dolžnikov bo terjal za neplačani carinski dolg. Tožnik v kategorijo teh oseb ne sodi. Posledično to pomeni, da ni dolžnik, saj se izvršilni naslovi ne glasijo nanj. Tožnik, ki v obravnavani zadevi nastopa kot garant oz. kot porok za osebe, ki uporabljajo režim TIR, se je za svoje obveznosti zavezal s pogodbo oz. Dogovorom o izdajanju zvezkov TIR in poroštvu za obveznosti, ki izhajajo iz postopka TIR z dne 16. februarja 1999 (Dogovor) in ne z odmerno odločbo. Zato po povedanem po mnenju sodišča za davčno izterjavo od tožnika kot dolžnika v obravnavani zadevi ne obstoji izvršilni naslov.

7. Izvršilni naslovi, ki se navedeni v izpodbijanem sklepu, se glasijo na carinske dolžnike, garantno združenje je po odmernih odločbah pozvano k prostovoljnemu plačilu v zakonsko določenem roku, kolikor solidarni dolžniki (prostovoljno) ne plačajo. Le v primeru, da dolgovani znesek ne bo poravnan, se bo znesek poplačal iz instrumenta zavarovanja garantnega združenja (tožnika) oz. se bo zoper solidarne dolžnike uvedel postopek izterjave v skladu s pravili ZDavP-2 (3. točka odmernih odločb, ki predstavljajo izvršilne naslove). Ker tožnik ni solidarni dolžnik po CZS, nimata prav carinska organa, ko menita, da je v izpodbijanem sklepu dana podlaga za izterjavo dolga od tožnika po ZDavP-2. Ob tem sodišče še dodaja, da iz izvršilnih naslovov (odmernih odločb) za tožnika ni vzpostavljena nobena nova javnopravna obveznost. Ta se brez dvoma nanaša na glavne carinske dolžnike in ne na tožnika. Po CZS je le carinskemu dolžniku mogoče z odmerno odločbo naložiti plačilo obveznosti. Iz izvršilnih naslovov ne izhaja odgovornost tožnika kot carinskega dolžnika za plačilo. O tem ni dileme ne na strani carinskega organa ne na strani tožnika. Njegova obveznost izhaja iz drugačne pravne podlage kot obveznost glavnih dolžnikov po CZS. Zato ga ni mogoče enačiti s carinskimi dolžniki oz. zoper njega kot solidarnega carinskega dolžnika izterjati carinski dolg po ZDavP-2. Tožniku z odmernimi odločbami, ki se nanje sklicuje carinski organ v izpodbijanem sklepu, in ki tudi po mnenju tožene stranke predstavljajo pravno podlago za izvršbo, ni naložena nikakršna drugačna oz. nova obveznost od tiste, ki jo je imel (in jo še ima) po pogodbi (Dogovoru) s toženo stranko. Stališče obeh carinskih organov, da odmerne odločbe predstavljajo izvršilne naslove po ZDavP-2 za tožnika, je po mnenju sodišča napačno. Sodišče je stališče glede same vsebine v tej zadevi obravnavanih odmernih odločb oz. izvršilnih naslovov, kar sicer ne more biti predmet tega postopka (5. odstavek 157. člena ZDavP-2), že pojasnilo v drugih sporih. Tako je navedlo, da iz njih ne izhaja tožnikova obveznost kot carinskega dolžnika, temveč je ugotovljen njegov položaj garanta in da je njegovo obveznost treba razlagati v okviru Dogovora in določb Konvencije TIR (npr. sodba I U 1816/2010 z dne 15. 3. 2011). Drugačna razlaga bi namreč pomenila, da se uvaja institut garanta mimo nacionalnega pravnega reda in instituta garancije po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ). Zato nima prav tožena stranka, ki tožnika glede zahtevka za plačilo po 7. točki 8. člena Konvencije TIR enači z glavnimi dolžniki in kolikor ga šteje za solidarnega dolžnika v smislu določb CZS. Takšno stališče tožene stranke je po mnenju sodišča napačno.

8. Na drugačno odločitev ne vpliva okoliščina, da je tožnik v izreku odmernih odločb oz. izvršilnih naslovih naveden kot porok, ki jamči za carinski dolg glavnih dolžnikov oz. oseb, ki uporabljajo režim TIR, na kar se sklicuje tožena stranka. Iz spornih izvršilnih naslovov namreč izhaja, da nastopi njegova odgovornost le v primeru, da carinski dolžniki ne plačajo carinskega dolga. To je skladno tudi z 8. členom Konvencije TIR, po katerem pristojni organi zahtevajo plačilo od neposredno odgovornih oseb in vložijo zahtevek zoper garantno združenje šele, če od njih dolga ne morejo izterjati. Navedeno pomeni, naj se jamstvena organizacija ne obremenjuje v primerih, ko je izterjava možna zoper glavnega dolžnika in da le kolikor neposredno odgovorne osebe ne izpolnijo obveznosti, je šele možno zahtevati plačilo od garanta. To pa ne pomeni, da je do te situacije prišlo kar z izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi na denarna sredstva tožnika, ker npr. solidarni carinski dolžniki niso prostovoljno plačali carinskega dolga. Pa tudi sicer iz izvršilnih naslovov izhaja, da se bo v tem primeru znesek poplačal iz instrumenta zavarovanja oz. se bo (le) zoper solidarne dolžnike uvedel postopek izterjave po ZDavP-2. 9. V obravnavanem primeru po povedanem za izdajo sklepa o izvršbi zoper tožnika ne obstaja izvršilni naslov po 145. členu ZDavP-2. Status in funkcija tožnika pa v zadevi nista sporni, obveznosti izhajajo iz Dogovora, ki ga je sklenil s carinsko upravo, in ne iz odmernih odločb. Določbe Konvencije TIR po mnenju sodišča ne dajejo javno pravni značaj omenjenemu Dogovoru. Pritrditi je sicer toženi stranki, da je tožnik sklenil Dogovor prostovoljno, in da se je z njim zavezal za določeno vrsto in obliko svoje odgovornosti za plačilo uvoznih ali izvoznih dajatev, vendar po mnenju sodišča to ne gre enačiti s solidarno odgovornostjo glavnih dolžnikov v smislu 213. člen CZS in s tem pravico tožene stranke, da sama izbere od katerega od solidarnih dolžnikov bo zahtevala plačilo.

10. V obravnavanem primeru torej ne gre za to situacijo, kot želi prikazati tožena stranka, razmerje med državo in garantom v okviru navedenega Dogovora pa ne pomeni uresničevanje pooblastil države. Po mnenju sodišča ne gre za spor izven uporabe Bruseljske uredbe, kar je skladno s sodbo SEU C-266/01. Sodba SEU C-488/09, ki se nanjo sklicuje tožena stranka, pa v obravnavanem primeru ni uporabljiva, saj gre za vprašanje kraja nastanka carinskega dolga in v tej zvezi za vprašanje pristojnosti carinskega organa za izterjavo carinskega dolga glede na ozemlje, na katerem je bila ugotovljena kršitev in za vprašanje zastaralnih rokov.

11. Po povedanem v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o izvršbi v upravnem postopku na tožnikova denarna sredstva iz razloga, ker ne obstoja izvršilni naslov po 145. členu ZDavP-2 zoper tožnika. Zato je izpodbijani sklep nezakonit in ga je treba odpraviti. Carinski organ bo lahko zahteval plačilo iz naslova Dogovora o izdajanju zvezkov TIR in poroštva za obveznosti, ki izhajajo iz postopka TIR, na način in po postopku, ki je enak pravnemu varstvu v podobnih civilno pravnih položajih.

12. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 13. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1.