Jedro

Izstavitev oziroma prejem računa ni pogoj za nastanek obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju I 2006/20 z dne 29. 3. 2006 v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v skupnem znesku 283,97 EUR, tako da je toženec dolžan plačati prvi tožnici znesek 37,13 EUR, drugi tožnici znesek 29,32 EUR, tretji tožnici pa znesek 217,52 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2005 dalje do plačila, in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 50,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2010 dalje do plačila. Odločilo je še, da je toženec dolžan v roku 8 dni plačati tožnicam pravdne stroške v znesku 209,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se po začasni zastopnici pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da so mu tožnice pošiljale račune za opravljene storitve. Teh računov toženec ni prejel, zato tudi ni mogel vedeti, kaj in koliko dolguje. Prav tako se ne strinja z obrazložitvijo, da so tožnice dejansko opravile storitve, katerih plačilo terjajo. Nadalje se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj ne bi ugovarjal višini postavljenega tožbenega zahtevka oziroma da naj ji ne bi ugovarjal substancirano. Pojasnjuje, da nima nobenih dokumentov, na podlagi katerih bi lahko bolj natančno ugovarjal višini zahtevka. Vse kar ima, je prejel od tožnic v tej pravdi, zato bolj obrazloženega ugovora tudi ni mogel podati. Meni še, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo ugovor zastaranja, saj o njem sploh ni vsebinsko odločalo.

3. Tožnice so na pritožbo odgovorile. Menijo, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlagajo njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana pravdna zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Izpodbijane sodbe torej ni dopustno izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. S pritožbenimi navedbami o tem, da naj ne bi bilo dokazano, da so tožnice dejansko opravile storitve, katerih plačilo terjajo, in da so tožencu pošiljale račune za opravljene storitve, toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zato so te navedbe glede na gornjo obrazložitev neupoštevne. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče v zvezi z izstavitvijo računov pojasnjuje, da izstavitev oziroma prejem računa tudi sicer ni pogoj za nastanek obveznosti. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je bistveno, da obstoji temelj terjatve, v konkretni zadevi so tožnice opravljale storitve na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja v večstanovanjski hiši na naslovu K. (kjer se nahaja tudi tožencu lastno stanovanje).

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da toženec ni imel možnosti podati bolj obrazloženega ugovora glede višine tožbenega zahtevka. Tožnice so pripravljalni vlogi z dne 21. 4. 2011 predložile natančno specifikacijo tožbenega zahtevka (prilogi A12 in A13), ki je bila vročena tožencu (oziroma njegovi začasni zastopnici), ki pa zoper njo (razen glede neskladja na račun stroškov, nastalih zaradi izterjave vtoževane terjatve, ki ga je sodišče prve stopnje pojasnilo) ni podal obrazloženega ugovora.

8. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je pravilna presoja utemeljenosti ugovora zastaranja, ki je sicer ugovor materialnega prava, nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami. Pri tem je trditveno breme za dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, na strani toženca, ki zastaranje tudi ugovarja. Toženec pa v zvezi s tem ni podal nobenih konkretnih trditev oziroma je podal povsem neobrazložen ugovor zastaranja. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da vtoževane terjatve niso zastarale. Vtoževane terjatve zastarajo v enem letu (prvi odstavek 355. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), pri čemer začne zastaranje teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo (drugi odstavek 355. člena OZ). Najstarejša vtoževana terjatev je zapadla v plačilo 29. 2. 2004. Zastaranje je tako začelo teči dne 1. 3. 2005, predlog za izvršbo pa je bil vložen dne 28. 12. 2005, torej pred potekom enoletnega zastaralnega roka.

9. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).