Jedro

Državljanstva Republike Slovenije po 2. odstavku 12. člena ZDS ne more pridobiti oseba, ki je poročena z državljanom RS, ki že od leta 1962 živi in dela v tujini, ker ne izpolnjuje pogoja dejanskega, vsaj enoletnega neprekinjenega življenja v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik v vlogi za sprejem navedel, da od leta 1962 živi v Nemčiji, kjer je tudi zaposlen. Tožena stranka je v upravnem postopku ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena v zvezi z 2. odstavkom 12. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ker v Republiki Sloveniji ne živi. Tožnik je po lastni navedbi sicer prišel v Slovenijo leta 1954, vendar pa je odšel na začasno delo v Republiko Nemčijo leta 1962, kjer še vedno živi in dela. Ker po mnenju tožene stranke ne izpolnjuje enega izmed temeljnih pogojev za redno naturalizacijo, tožena stranka ni ugotavljala drugih pogojev iz 10. člena navedenega zakona, ker to ne bi vplivalo na odločitev o stvari. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka odločila, da se tožnikova vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrne.

Tožnik v tožbi navaja, da je prišel v Slovenijo leta 1954, kjer se je zaposlil v gradbenem podjetju. V tem podjetju je delal do leta 1957. Po tem letu je služil vojaški rok, in sicer do leta 1959. Po odslužitvi vojaščine se je zaposlil v ... V letu 1960 je sklenil zakonsko zvezo s Š.S. Z ženo sta v Sloveniji živela do odhoda v Nemčijo, kjer sta začasno zaposlena. Vsak svoj dopust in praznik je koristil za gradnjo stanovanjske hiše v Sloveniji, kjer je tudi njegovo stalno prebivališče. Ima dve hčerki, ki sta državljanki Republike Slovenije. Meni, da izpolnjuje pogoje za redno naturalizacijo, saj je prijavljen za stalno v Sloveniji od leta 1954, obvlada slovenščino, izučil se je za kvalificiranega zidarja v Sloveniji, pa tudi žena in otroci, ki so državljani Republike Slovenije, imajo stalno prebivališče v Sloveniji. Izpolnil je svojo državljansko dolžnost, ko se je 23.12.1990 udeležil plebiscita v Sloveniji, kamor je prišel iz Nemčije. Ima 10 let delovne dobe v Sloveniji. Ker ima veliko zaupanje v slovensko državo je vse svoje prihranke naložil v ... banko. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in še dodaja: Tožnik ni bil zaslišan, ker iz njegove vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in iz tožbe izhaja, da živi in dela v ZR Nemčiji. Njegovo bivanje v Republiki Sloveniji ob praznikih in med dopustom se po mnenju tožene stranke ne more šteti za neprekinjeno enoletno dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji, saj kot je sam navedel v vlogi, živi in dela v ZR Nemčiji. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje zakonitega pogoja za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Po določbi 2. odstavka 12. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje, lahko oseba, ki je poročena z državljanom Republike Slovenije, z naturalizacijo pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto in če izpolnjuje pogoje iz 4.,5., 6.,7. in 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona. Tožnik kot državljan druge Republike (Hrvatske) namreč v Republiki Sloveniji dejansko ne živi, ampak od leta 1962. leta naprej živi in dela v ZR Nemčiji, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih in iz njegovih navedb v tožbi. Zato je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko je zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Sodišče pojasnjuje tožniku, da njegove tožbene navedbe ne morejo vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, ki ima oporo v citirani določbi zakona.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis.