Jedro

Katero dejanje delodajalca se šteje za "podajo" odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v ZDR-1 ni opredeljeno. Pri odgovoru na to vprašanje je treba izhajati iz narave roka za odpoved, ki je glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča prekluziven, kar pomeni, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi. Ob upoštevanju takšne narave roka za podajo odpovedi zato ni dovolj, da delodajalec najkasneje zadnji dan izteka roka samo sestavi besedilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mora biti znotraj prekluzivnega roka iz njegovih dejanj razvidna tudi resna namera, da naj sestavljena odpoved učinkuje.

Ker je tožena stranka odpoved z datumom 3. 9. 2015 prvič poskusila vročiti tožnici šele 2. 11. 2015, kar je skoraj 3 mesece po datumu vrnitve tožnice na delo po zatrjevanem neupravičenem izostanku z dela (10. 8. 2015) in 2 meseca od datuma zagovora kot skrajnega roka za začetek teka roka za podajo odpovedi, je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je tožena stranka tožnici podala odpoved v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Tožena stranka je odpoved glede na datum na njej sicer res sestavila pravočasno, vendar pa ob vsaj dvomesečnem zamiku (poskusa) vročitve odpovedi tožnici in odsotnosti drugih navedb tožene stranke, ki bi kazale na resno namero, da naj sestavljena odpoved tudi dejansko učinkuje v razmerju do tožnice, sporna odpoved ni bila podana v zakonsko določenem prekluzivnem roku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2015 nezakonita in da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 4. 11. 2015, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi.

2. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter jo prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 4. 11. 2015 dalje, ji obračunati bruto plačo, od nje plačati davke in prispevke ter ji izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska do plačila.

3. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 941,78 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila."

II. Tožena stranke je dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 214,18 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2015, ki jo je tožena stranka izdala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi ter da tožeči stranki delovno razmerje 4. 11. 2015 ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, za poziv nazaj na delo, za priznanje vseh pravic iz naslova delovnega razmerja, za prijavo v matično evidenco ZPIZ od 4. 11. 2015 dalje ter za obračun bruto plače, plačilo davkov in prispevkov in izplačilo neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: njen izpodbijani del) zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnica. Predlaga njeno spremembo tako, da se njenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je tožena stranka razlog za izredno odpoved delovnega razmerja, kot je naveden v sami izredni odpovedi in vabilu na zagovor, med postopkom pred sodiščem spremenila. Pove, da je neizobražena in ima nizke intelektualne sposobnosti ter da se je zaposlila pri toženi stranki v t. i. invalidskih delavnicah. Navaja še, da je bila že od samega začetka trn v peti tožene stranke (zaradi preteklih individualnih delovnih sporov). Meni, da se je je tožena stranka želela znebiti, zato ji podala sporno odpoved. Pojasnjuje svoje videnje razpisa kolektivnega letnega dopusta za leto 2015 pri toženi stranki ter pojasnjuje svoje ravnanje v zvezi s tem. Nasprotuje izpovedi priče A.A., ki je vodja proizvodnje pri toženi stranki, sestra direktorja tožene stranke in hči lastnika tožene stranke, kar je po njenem mnenju treba upoštevati pri presoji njene verodostojnosti. Tudi sicer nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem prijave letnega dopusta poleti 2015. Uveljavlja zastaranje disciplinskega postopka iz razlogov, ki jih je navedla v tožbi, in nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje o nezastaranju kot neprepričljivim. Trdi, da bi moral biti disciplinski postopek zoper tožnico vložen najkasneje v enem mesecu od dneva, ko je tožena stranka izvedela za kršitev, tožena stranka pa je zanjo izvedela že 7. 8. 2015, ko tožnice peti dan ni bilo na delo. Trdi, da ni res, da je tožena stranka sprejela svojo odločitev 3. 9. 2015, saj ni predložila nobenega dokaza o tem, odločitev je po njenem mnenju sprejela očitno 3. 11. 2015, kar je dva meseca po opravljenem zagovoru. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga, da se pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na pravilno ugotovljena odločilna dejstva pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Drugi odstavek 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1) določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi zavzelo stališče, da se rok za podajo izredne odpovedi šteje od datuma odpovedi in ne od njene vročitve, kar pomeni, da je pomemben datum izdaje odpovedi in ne datum vročitve, pri tem pa se sklicuje na judikat - sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 512/2004 z dne 16. 4. 2004. Štelo je, da je izpodbijana izredna odpoved podana v zakonsko določenem 30-dnevnem roku, saj je ugotovilo, da je tožena stranka razlog za odpoved ugotovila 10. 8. 2015, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pa podala 3. 9. 2015. Ugotovitev, da je tožena stranka tožnici podala odpoved 3. 9. 2015 je materialnopravno zmotna.

7. Tožnica v pritožbi sicer neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka ni upoštevala določb ZDR-1 v zvezi s potekom disciplinskega postopka in njegovim zastaranjem, saj v predmetni zadevi ne gre za disciplinski postopek, pač pa za postopek izredne odpovedi. Vendar pa vsebinsko pravilno uveljavlja (in je to po vsebini uveljavljala že v tožbi), da je po zagovoru dne 2. 9. 2015 prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z datumom 3. 9. 2015 šele 3. 11. 2015, kar je po izteku zakonskega roka za podajo odpovedi. Tožena stranka je zatrjevala, to pa izhaja tudi iz zapisa na izredni odpovedi, ki jo je predložila v spis (listina B 3), da je najprej poskušala tožnici vročiti izredno odpoved na delovnem mestu 2. 11. 2015, ker pa tožnica pisanja ni želela sprejeti, ji ga je istega dne poslala na domači naslov priporočeno po pošti (B 6, A 10). Tožnica je pisanje prejela 3. 11. 2015. 8. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (prim. npr. z odločbama opr. št. VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010 in opr. št. VIII Ips 27/2016 z dne 5. 4. 2016), ki izključuje uporabo (ene) predhodne drugačne odločitve nižjega sodišča, na katero se je pri odločanju nepravilno oprlo sodišče prve stopnje, za pravočasno "podajo odpovedi" ni dovolj, da delodajalec izredno odpoved v roku 30 dni zgolj napiše in podpiše. Katero dejanje delodajalca se šteje za "podajo" odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v ZDR-1 ni opredeljeno. Pri odgovoru na to vprašanje je treba izhajati iz narave roka za odpoved, ki je glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča prekluziven, kar pomeni, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi. Ob upoštevanju takšne narave roka za podajo odpovedi zato ni dovolj, da delodajalec najkasneje zadnji dan izteka roka samo sestavi besedilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mora biti znotraj prekluzivnega roka iz njegovih dejanj razvidna tudi resna namera, da naj sestavljena odpoved učinkuje. S sprejemom nasprotnega stališča, tj. da za podajo odpovedi in s tem za spoštovanje roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 zadošča že, da jo delodajalec zadnji dan roka za odpoved samo sestavi, bi namreč dopustili, da bi bilo v delodajalčevi prosti presoji, kdaj (in če sploh) bo sprejel nadaljnjo odločitev o tem, da naj sestavljena odpoved nasproti delavcu tudi dejansko učinkuje in s tem namenom izvršil dejanje, katerega cilj bo nastop učinkovanja sestavljene odpovedi. Takšno stališče bi bilo v neskladju z ZDR-1, saj bi pomenilo, da uveljavitev delodajalčeve pravice do odpovedi pogodbe o zaposlitvi s časovnega vidika ne bi bila vezana na predpisani prekluzivni rok, temveč bi bila prepuščena volji delodajalca. S tem pa bi bila tudi izničena vloga, ki jo ima rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 nasproti delavcu, ki ga ščiti pred pravno negotovostjo glede njegovega delovnopravnega statusa, torej ali je delodajalec, ki je sprožil zoper njega postopek odpovedi, ugotovil obstoj utemeljenega odpovednega razloga in drugih pogojev za odpoved, in ali mu bo zato pogodbo o zaposlitvi odpovedal ali ne. Odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati šele z vročitvijo delavcu, zato je mogoče kot dejanje delodajalca, ki je bilo storjeno najkasneje zadnji dan izteka roka za odpoved in izraža njegovo resno namero, da naj sestavljena odpoved tudi dejansko učinkuje, šteti na primer (priporočeno) oddajo odpovedi na pošto, vročitev odpovedi delavcu v prostorih delodajalca (v tem okviru bi zadoščalo tudi, če bi delodajalec dokazal, da je bil poskus vročitve v prostorih delodajalca neuspešen), in drugo.

9. Ker je tožena stranka odpoved z datumom 3. 9. 2015 prvič poskusila vročiti tožnici šele 2. 11. 2015, kar je skoraj 3 mesece po datumu vrnitve tožnice na delo po zatrjevanem neupravičenem izostanku z dela (10. 8. 2015) in 2 meseca od datuma zagovora kot skrajnega roka za začetek teka roka za podajo odpovedi, je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da je tožena stranka tožnici podala odpoved v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Tožena stranka je odpoved glede na datum na njej sicer res sestavila pravočasno, vendar pa ob vsaj dvomesečnem zamiku (poskusa) vročitve odpovedi tožnici in odsotnosti drugih navedb tožene stranke, ki bi kazale na resno namero, da naj sestavljena odpoved tudi dejansko učinkuje v razmerju do tožnice, sporna odpoved ni bila podana v zakonsko določenem prekluzivnem roku. Na tek prekluzivnega roka ne vplivajo trditve, da je bila tožnica v času od zagovora do vročitve odpovedi v bolniškem staležu. Ker je odpoved z datumom 3. 9. 2015 že zato nezakonita, ni bilo podlage za ugotavljanje njene vsebinske utemeljenosti, zato je bilo treba pritožbi tožnice ugoditi in sodbo v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo ugodi, tožena stranka pa ji je dolžna povrniti stroške postopka (peta alineja 358. člena ZPP).

10. Tožnica je s tožbenim zahtevkom v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti uspela, zato ji je tožena stranka skladno s 154. členom ZPP dolžna povrniti naslednje stroške tega postopka v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 - OT): nagrado za sestavo tožbe v višini 300 točk, nagradi za prvi pripravljalni spis v višini 225 točk in za drugi pripravljalni spis v višini 168 točk, nagrado za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo v višini 300 točk, nagrado za zastopanje na dveh nadaljnjih narokih za glavno obravnavo v skupni višini 300 točk (2 x 150 točk) in za odsotnost iz pisarne za tri naroke v skupni višini 300 točk (3 x 100 točk), skupaj torej 1.593 točk oziroma 731,19 EUR, čemur je treba prišteti še kilometrino za udeležbo pooblaščenca na treh narokih za glavno obravnavo v skupni višini 28,86 EUR (6 x 13 km x 0,37 EUR), materialne stroške v višini 11,90 EUR (2 % od 1.000 točk in 1 % od 593 točk) in 22-odstotni DDV v višini 169,83 EUR, skupaj torej 941,78 EUR. Višji priglašeni stroški tožnici na podlagi OT ne pripadajo, zato ji jih pritožbeno sodišče ni priznalo. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo tudi v delu, ki se je nanašal na stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer je toženi stranki naložilo, naj tožnici povrne stroške v višini 941,78 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka skladno s 154. členom ZPP dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, in sicer nagrado za pritožbo v višini 375 točk oziroma 172,12 EUR (točka c) 1. točke tar. št. 15 OT ni podlaga za odločitev o stroških zastopanja delavca), materialne stroške v višini 3,44 EUR in 22-odstotni DDV v višini 38,62 EUR, skupaj torej 214,18 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT, zato jih pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo. V primeru zamude mora tožena stranka tožnici povrniti tudi zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov pritožbenega postopka.