Jedro

Tožeča stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 29.12.1998 pojasnila, da je bilo plačilo izvršeno po predračunu, ki se na predmetno pravdno zadevo ne nanaša, tožena stranka pa je predračun morala plačati, saj ji brez vnaprejšnjega plačila, ni hotela več izročati blaga. Te trditve tožeče stranke pa s strani tožene stranke niso bile prerekane. Tožena stranka tako ni dokazala, da bi karkoli od tega, kar se vtožuje, plačala. V postopku v gospodarskih sporih se lahko v pritožbi navedejo nova dejstva le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 22.01.1999 razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. Ig 96/00543 z dne 03.10.1996 v celoti vzdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki pa je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz "vseh" pritožbenih razlogov. Navedla je, da se s sodbo sodišča prve stopnje ne more strinjati. Prepričana je, da je svoj dolg do tožeče stranke zmanjšala s plačili z dne 31.12.1997 in 12.11.1998. Poleg tega je tožeči stranki 24.12.1996 nakazala še znesek v višini 50.000,00 SIT. Zato vztraja pri svojih navedbah in prepričanju, da tožeči stranki ne dolguje ničesar več. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branila z ugovorom, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, saj ji je že plačala 30.594,00 SIT in 93.013,89 SIT. Tožeča stranka, ki je vtoževala plačilo računov (priloge A1-A10) v skupnem znesku 550.693,80 SIT s pripadajočimi obrestmi, iz naslova dobaljenega blaga, je ugovoru dolžnika nasprotovala s trditvijo, da se zatrjevana plačila ne nanašajo na vtoževane račune. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo tudi v listini, ki jih je v dokaz svojih trditev predložil dolžnik (priloga B4 in B5) in pri tem ugotovilo, da je bil z zneskom 93.013,89 SIT plačan dolg po sodnem sklepu opr. št. Ig 126/97. Glede na to, da je v konkretni zadevi izvršilni postopek vodilo Okrajno sodišče v Brežicah pod opr. št. Ig 96/00543, tožena stranka s predloženo listino ni uspela dokazati, da je bilo plačilo izvršeno prav zaradi delnega plačila v tem postopku vtoževanega zneska. Iz potrdila o plačilu 30.594,00 SIT (priloga B5) pa je sodišče prve stopnje razbralo, da se plačilo nanaša na predračun št. 20. Tožeča stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 29.12.1998 pojasnila, da je bilo plačilo izvršeno po predračunu, ki se na predmetno pravdno zadevo ne nanaša, tožena stranka pa je predračun morala plačati, saj ji brez vnaprejšnjega plačila, ni hotela več izročati blaga. Te trditve tožeče stranke pa s strani tožene stranke niti niso bile prerekane. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi karkoli od tega, kar se vtožuje, plačala. Pritožbene navedbe, da je bil dolg do tožeče stranke zmanjšan tudi s plačilom z dne 24.12.1996 v znesku 50.000,00 SIT, v pritožbenem postopku ni moč upoštevati. V postopku v gospodarskih sporih se namreč lahko v pritožbi navedejo nova dejstva le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave (1. odst. 496.a člena ZPP/77). Kaj takega pa tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje. Dejansko stanje torej ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane odločbe tako ni našlo kršitev na katere opozarja pritožba. Sodbo sodišča prve stopnje pa je preizkusilo tudi glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/77). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (2. odst. 354. člena ZPP/77) in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo na podlagi 368. člena ZPP/77 potrdilo. Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99).