Jedro

Tožnik zahteva povrnitev vlaganj oziroma stroškov investicij v sporne nepremičnine, pri tem pa ne navaja, zakaj bi bili toženci obogateni, niti ne trdi, da se je vrednost nepremičnin z njegovimi vlaganji kakorkoli povečala in bi v tem smislu večvrednost nepremičnin predstavljala obogatitev na strani tožencev kot lastnikov nepremičnin. Za zahtevek, kot ga uveljavlja tožnik, tako ni pravne podlage. Na nesklepčnost tožbenega zahtevka v tem delu so toženci opozorili že v odgovoru na tožbo, kasneje pa so še natančneje opredelili, zakaj menijo, da zahtevek ni sklepčen.

Kljub navedenemu tožnik, ki ga je zastopal odvetnik, trditev v tej smeri ni dopolnil. Sodišče prve stopnje tožnika glede na tako jasno opozorilo nasprotne stranke o nesklepčnosti zahtevka, samo ni bilo dolžno še na to posebej opozarjati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo in sklepom zavrglo primarni tožbeni zahtevek glede ničnosti oziroma neveljavnosti pravnega posla (I. točka izreka, zoper katero pritožba ni vložena, pravilno bi bilo sicer tožbo). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek na plačilo 165.012,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) je naložilo povračilo pravdnih stroškov v višini 13.224,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo se v delu, v katerem je bil podredni tožbeni zahtevek zavrnjen, pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je napačno pri odločanju v zadevi uporabilo 48. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Iz navedene določbe izhaja, da je za njegovo uporabo potrebno soglasje lastnika nepremičnine, tega soglasja pa, kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, ni bilo. V kolikor bi sodišče ocenilo vse dokaze, bi ugotovilo, da glede soglasja za vlaganja stranke nikakor niso bile enotne. Tožnik je v svoji izpovedbi povedal, da mu je prva toženka zagotavljala, da bo po smrti očeta vodil kmetijo in bo vse njegovo. Zato se je tudi odločil za izboljšave objektov na kmetiji ter graditev novih. Vse je financiral sam, vlagal je sredstva, ki jih je ustvarjal na kmetiji in druga sredstva. Vsi toženci pa so izpovedali, da je prva toženka financirala nov hlev in tudi druga vlaganja. Navedenih dokazov sodišče ni ocenjevalo, zato ni razumljivo, kako je prišlo do zaključka, da je bilo podano soglasje lastnika nepremičnine za vlaganja. Navedeno predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ni razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče v izpodbijani sodbi očita tožniku, da ne navaja pravne podlage in da uveljavlja le povrnitev vlaganj, ne pa večvrednosti nepremičnin. Vendar sodišče ni vezano na pravno podlago, te stranki niti ni potrebno navajati. Sodišče je imenovalo tudi več izvedencev, ki so ocenjevali večvrednost nepremičnin. Sodišče ni upoštevalo tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, oziroma, da podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodi in tožencem naloži plačilo pravdnih stroškov.

3. Toženci so v odgovoru na pritožbo nasprotovali pritožbenim navedbam in predlagali zavrnitev pritožbe ter zahtevali povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik s podrejenim zahtevkom uveljavlja plačilo zneska 165.012,21 EUR iz naslova vlaganj v kmetijo. Navaja, da je v kmetijo, ki jo je obdeloval in mu je bila obljubljena s strani prve toženke, vložil znesek 165.012,21 EUR v izgradnjo in vzdrževanje nepremičnin. Glede na trditve tožnika je sodišče prve stopnje pravilno pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka uporabilo določbo 48. člena SPZ. Ta v prvem odstavku določa, da lahko graditelj, ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten, ne pridobi pa lastninske pravice. Takšnemu vlagatelju pripada verzijski zahtevek, zato lahko od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten.

7. Glede na podane trditve pravdnih strank med njimi ni bilo spora, da so bila vlaganja opravljena s soglasjem prve toženke, lastnice nepremičnin v času vlaganj. Toženci so celo izrecno trdili, da so bila vlaganja opravljena s sredstvi prve toženke oziroma s pridobljenimi nepovratnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno posebej izvajati dokazov glede soglasja prve toženke v zvezi z zatrjevanimi vlaganji in glede slednjega sprejemati dokazne ocene. Pritožbena navedba, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, zato ni utemeljena in uveljavljena procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ob tem je še dodati, da tudi če bi prva toženka zatrjevanim vlaganjem tožnika nasprotovala, bi tudi v tem primeru tožnik pridobil le ustrezen verzijski zahtevek, oziroma bi lahko prva toženka kot tedanja lastnica spornih nepremičnin zahtevala ustavitev gradnje in vzpostavitev prejšnjega stanja.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi bilo potrebno v zadevi kot pravno podlago uporabiti tretji odstavek 190. člena OZ. Tožnikove navedbe o obljubi dedovanja namreč ne zadoščajo za ugoditev zahtevku na tej podlagi. V danem primeru namreč gre za primer, ko nekdo nekaj izroči glede na pričakovano podlago, ki pa se ni uresničila (condictio causa data causa non secuta). Sodišče bi lahko presojalo utemeljenost zahtevka po navedenem pravilu le, če bi tožnik podal ustrezne trditve o sklenitvi določenega posla glede spornih nepremičnin in njegovi neveljavnosti, tožnik pa takšnih trditev ni podal. Sodišče sicer mora na podlagi trditev strank morebitno utemeljenost zahtevka preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Stranko mora v okviru materialnega procesnega vodstva tudi spodbuditi k dopolnitvi nepopolnih navedb o pravno pomembnih dejstvih in jo izrecno opozoriti na morda spregledano pravno podlago, na katero namerava opreti odločitev. S tem strankama zagotovi učinkovito udejanjanje pravice do izjave v postopku. Vendar mora možnost drugačne pravne kvalifikacije spora vselej izhajati iz že navedenih pravno odločilnih dejstev.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da ima v danem primeru specialni predpis 48. člena SPZ prednost pred splošnimi pravili o neupravičeni pridobitvi iz 190. člena OZ. Sicer pa določba 48. člena SPZ (enako kot določba prvega odstavka 190. člena OZ) temelji prav tako na obogatitvenem principu, skladno s katerim bi lahko tožeča stranka od tožene stranke kot lastnika nepremičnine zahtevala povrnitev zneska dosežene koristi in ne vrednosti izvedenih vlaganj1. Tožnik zahteva povrnitev vlaganj oziroma stroškov investicij v sporne nepremičnine, pri tem pa ne navaja, zakaj bi bili toženci obogateni, niti ne trdi, da se je vrednost nepremičnin z njegovimi vlaganji kakorkoli povečala in bi v tem smislu večvrednost nepremičnin predstavljala obogatitev na strani tožencev kot lastnikov nepremičnin. Za zahtevek, kot ga uveljavlja tožnik, tako ni pravne podlage. Na nesklepčnost tožbenega zahtevka v tem delu so toženci opozorili že v odgovoru na tožbo, kasneje pa so še natančneje opredelili, zakaj menijo, da zahtevek ni sklepčen. Pooblaščenec tožencev je tako na naroku dne 29. 9. 2017 izrecno izpostavil, da zahtevek ni sklepčen, ker ni ustreznih trditev o večvrednosti nepremičnin in da je takšna tudi sodna praksa, kasneje je to navajal tudi v vlogi z dne 12. 10. 2017. Kljub navedenemu tožnik, ki ga je zastopal odvetnik, trditev v tej smeri ni dopolnil. Sodišče prve stopnje tožnika glede na tako jasno opozorilo nasprotne stranke o nesklepčnosti zahtevka, samo ni bilo dolžno še na to posebej opozarjati. Ob upoštevanju pripomb tožencev pa je kljub temu kasneje postavljenima izvedencema naložilo ugotavljanje večvrednosti nepremičnin2. 10. Pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo samo ugotavljati večvrednost nepremičnin in da je tožnik s trditvami o vlaganjih v nepremičnine zadostil trditvenemu bremenu o večvrednosti nepremičnin, sodišče druge stopnje tako ne more pritrditi. V predmetni zadevi namreč tožnik kljub izrecnim opozorilom tožencev večvrednosti nepremičnin, s čimer bi dokazal na strani tožencev doseženo korist, ni zatrjeval niti na splošno. Sodišče druge stopnje je zato mnenja, da sodišče samo v okviru uporabe materialnega prava ne more ugotavljati večvrednosti nepremičnin, ker bi naj tožnik vanje vlagal svoja sredstva.3 Navedena odločitev je tudi v skladu s sodno prakso. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat poudarilo, da trditve o vrednosti vlaganj ne pomenijo trditev o večvrednosti nepremičnine.4

11. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) v izpodbijanem delu, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženci so sicer zahtevali povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da le-ti niso bili potrebni, saj v odgovoru ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi. Na podlagi 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je zato odločilo, da te stroške toženci krijejo sami.

1 Tako tudi VSL sodba I Cp 969/2020 z dne 2. 9. 2020, sodba I Cp 534/2020 z dne 17. 6. 2020. 2 Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pojasnilo, da bi tožnik v skladu s tretjim odstavkom 184. člena ZPP do konca glavne obravnave lahko spremenil oziroma dopolnil trditveno podlago tako, da bi vtoževal (neupravičeno) obogatitev tožencev, česar pa ni storil kljub opozorilom pooblaščenca toženca. 3 Toženci so sicer nasprotovali temu, da bi naj vlaganja financiral tožnik, saj se je ob gradnji hleva šele vrnil iz služenja vojaškega roka, sredstva pa je pridobival iz kmetije, na kateri je tudi delal, prva toženka pa bi naj sredstva pridobila tudi iz nepovratnih sredstev. 4 Glej npr. sodbo II Ips 97/2016 z dne 11. 8. 2016 in tudi VSL sodba II Cp 2483/2011 z dne 29. 2. 2012, v zvezi z navedenim stališčem je številno sodno prakso navedlo že sodišče prve stopnje.