Jedro

Tožena stranka bi morala upoštevati, da Pravilnik o evidencah in dokumentaciji v izobraževanju odraslih (Uradni list RS, št. 32/00) določa, da je potrebno sprožiti sodni postopek zaradi razveljavitve ocene in izdanega spričevala, na to opozarja tudi Inšpektorat RS za šolstvo in šport v svojem dopisu oziroma mnenju. Ker citirani Pravilnik izrecno določa pristojnost upravnega sodišča pri ugotavljanju utemeljenosti razveljavitve ocene in izdanega spričevala, je zato tožena stranka neupravičeno sledila mnenju Inšpektorata RS za šolstvo in šport in sama odvzela verodostojnost obeh spričeval tožnice.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za šolstvo, znanost in šport št. 164-1492/2003-PP-310 z dne 16. 3. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prijavo tožnice k strokovnemu izpitu. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnica 15. 9. 2003 vložila prijavo k strokovnemu izpitu za področje vzgoje in izobraževanja. K prijavi je priložila tudi razna potrdila in je bilo tako ugotovljeno, da opravlja praktične nastope pri predmetu praktični pouk v programu živilec - slaščičar. Tožena stranka se sklicuje na 19. člen Pravilnika o pripravništvu in o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 30/96 in nadaljnji, v nadaljevanju Pravilnik) in na 96. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, 55/03 - uradno preč. bes., v nadaljevanju ZOFVI). Tožena stranka tudi navaja, da je kadrovske pogoje za učitelja praktičnega pouka v programu živilec sprejel Strokovni svet RS za vzgojo in izobraževanje na 17. seji dne 23. 5. 1991. Določeno je, da mora imeti učitelj praktičnega pouka višjo izobrazbo živilske smeri ali srednjo izobrazbo živilski tehnik ali živilski poslovodja. Na podlagi priložene fotokopije spričevala pa je bilo ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje zahtevanih kadrovskih pogojev za učitelja praktičnega pouka v programu živilec. To ugotovitev je tožena stranka oprla na spričevalo o zaključnem izpitu za poklic trgovinski poslovodja. Tožnica je dopolnila svojo prijavo s tem, da je predložila fotokopijo spričevala o zaključnem izpitu, s katerim je pridobila poklic živilski poslovodja. Iz obeh spričeval o zaključnem izpitu: trgovinski poslovodja in živilski poslovodja izhaja, da sta spričevali identični, razlikujeta se le v poklicu, ki naj bi ga kandidatka pridobila ter v podpisu odgovorne osebe oziroma ravnatelja. Pojavilo se je tako predhodno vprašanje v zvezi s pridobljeno srednjo strokovno izobrazbo na Zavodu za tehnično izobraževanje v Ljubljani, zato je tožena stranka ustavila postopek in rešitev predhodnega vprašanja v zvezi s priloženimi spričevali posredovalo Inšpektoratu RS za šolstvo in šport. Tožena stranka je prejela odgovor Inšpektorata RS za šolstvo in šport, ki navaja, da iz podatkov v spričevalu trgovinski poslovodja izhaja, da so v njem vpisani enaki podatki kot v prvem spričevalu za poklic živilski poslovodja. To spričevalo pa se od spričevala trgovinskega poslovodja razlikuje le v podpisu. Inšpektorat RS za šolstvo in šport je na podlagi pridobljenih podatkov navedlo, da to pomeni, da ob izdaji spričevala dne 26. 1. 1999 ni moglo priti do podpisa navedene direktorice. Tožena stranka povzema v nadaljevanju tudi vse ugotovitve inšpektorata in njegov zaključek, da podatki spornih javnih listin niso identični z evidencami in dokumenti, iz katerih so povzeti in da ni mogoče potrditi verodostojnosti kandidatkinih spričeval za poklic trgovinski poslovodja ter za poklic živilski poslovodja, zato bo inšpektorat sprožil postopek za razveljavitev spričeval pred pristojnim sodiščem. Tožena stranka je na podlagi 19. člena Pravilnika ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določenih pogojev o izobrazbi za pristop k opravljanju strokovnega izpita, zato je prijavo k opravljanju strokovnega izpita s področja vzgoje in izobraževanja zavrnila.

Tožnica v tožbi navaja, da odločbo tožene stranke izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka meni, da tožnica ne izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje o izobrazbi, tožena stranka pa povzema, da je Inšpektorat RS za šolstvo in šport od izdajatelja spričeval zahteval uvedbo postopka za razveljavitev spričeval tožnice. Pri tem pa tožnica opozarja, da je spričevalo javna listina, za katero velja domneva, da je njena vsebina resnična, dokler se s pravnomočno sodno odločbo ne ugotovi drugače oziroma izpodbije njena vsebina. Navaja, da je njeno spričevalo z dne 26. 6. 1999 še vedno pravno veljavno, saj ga ni razveljavila nobena odločba. Predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in ugotovi, da tožnica izpolnjuje pogoje za opravljanje strokovnega izpita za področje vzgoje in izobraževanja, podrejeno pa, da se odločba tožene stranke odpravi in vrne v ponovno odločanje, hkrati pa zahteva povrnitev stroškov postopka. Naknadno pa je tožnica še navedla, da je tožena stranka prekinila postopek prijave na strokovni izpit do pridobitve mnenja o predhodnem vprašanju in pri tem opozarja, da prekinitev postopka ne predvideva takšnega postopanja do pridobitve mnenja drugega organa, ampak le do dokončne oziroma pravnomočne rešitve drugega organa o predhodnem vprašanju. Zato je ravnanje tožene stranke napačno, ko je prekinila postopek le do pridobitve mnenja Inšpektorata RS za šolstvo in šport. Le-ta pa je izdajatelju spričevala podal zahtevo za uvedbo postopka pred pristojnim sodiščem za razveljavitev spričeval. Pri tem opozarja, da je tožena stranka kljub prekinitvi postopka in še ne odločenem predhodnem vprašanju sprejela svojo odločitev. Tožena stranka je tako odločila na podlagi vnaprej presumiranih dejstev, o katerih še ni bilo dokončno oziroma pravnomočno odločeno. Tožnica zato meni, da bi morala tožena stranka v skladu z načeli upravnega postopka izbrati tak ukrep, ki bi bil za tožnico ugodnejši. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih svoje izpodbijane odločbe. Navaja, da je v postopku odločanja o stvari naletela na vprašanje verodostojnosti spričevala, ki dokazuje ustreznost izobrazbe. Tožena stranka je ugotovila, da so podani pogoji za reševanje predhodnega vprašanja, ob uporabi 147. v zvezi s 150. členom Zakona o splošnem upravnem postopku pa je tožena stranka predhodno vprašanje sama obravnavala in ga rešila kot sestavni del stvari ter na tej podlagi odločila o sami stvari. Tožena stranka nadalje še navaja, da je prekinila postopek zaradi pridobitve mnenja o predhodnem vprašanju in postopek prekinila na podlagi 1. odstavka 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Inšpektorat RS za šolstvo in šport pa je presodil, da gre za nezakonito izdajanje spričeval in da torej ni mogoče potrditi verodostojnosti izdanih spričeval tožnici za poklic živilski poslovodja in poklic trgovinski poslovodja. Podatki v spričevalu za poklic živilski poslovodja se ne ujemajo z evidencami in dokumenti. Program za poklic živilski poslovodja izdajatelja spričevala, se ni mogel in ni smel izvajati, ker Zavod za tehnično izobraževanje ni bil verificiran za izvajanje navedene smeri. Na podlagi tega mnenja je tožena stranka nadaljevala postopek z obravnavo predhodnega vprašanja in presodila na podlagi 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, da tožnica nima ustreznega spričevala, ki bi dokazovalo pridobitev izobrazbe, ki jo mora imeti učitelj praktičnega pouka, to je višjo izobrazbo živilske smeri ali srednjo izobrazbo živilski tehnik ali živilski poslovodja. Tožena stranka zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da se je tožnica prijavila k strokovnemu izpitu za področje vzgoje in izobraževanja. Kot dokaz o tem, da izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje o izobrazbi, je predložila spričevalo o zaključnem izpitu za poklic trgovinski poslovodja, naknadno pa še spričevalo o pridobitvi poklica živilski poslovodja, obe listini izdani na Zavodu za tehnično izobraževanje v A istega dne 26. 1. 1999. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na obe spričevali, ki ju je predložila tožnica in na odgovor Inšpektorata RS za šolstvo in šport in zaključuje, da ni mogoče potrditi verodostojnosti obeh spričeval, ki ju je tožnica predložila. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da je Inšpektorat RS za šolstvo in šport v svojem dopisu z dne 23. 2. 2004 navedel, da podatki v obeh javnih listinah niso identični z evidencami in dokumenti, iz katerih so povzeti, kar pomeni, da ni mogoče potrditi verodostojnosti izdanih spričeval za tožnico in sicer za poklic živilski poslovodja in poklic trgovinski poslovodja. Prav tako je navedeno, da gre po njihovi presoji za nezakonito izdajanje spričeval s strani Zavoda za tehnično izobraževanje v Ljubljani. Tožena stranka je tako zaključila, da obe spričevali nista verodostojni.

Obe spričevali pa sta po presoji sodišča javni listini in torej dokazujeta tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odstavek 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP). V upravnem postopku je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena z dokaznimi sredstvi (1. odstavek 171. člena ZUP). Tožena stranka pa je pridobila le odgovor Inšpektorata RS za šolstvo in šport z njihovim mnenjem in ni pridobila niti stališča Zavoda za tehnično izobraževanje v A kot izdajatelja obeh listin. Poleg tega pa bi tožena stranka morala upoštevati, da Pravilnik o evidencah in dokumentaciji v izobraževanju odraslih (Uradni list RS, št. 32/00) določa, da je potrebno sprožiti sodni postopek zaradi razveljavitve ocene in izdanega spričevala, na to opozarja tudi Inšpektorat RS za šolstvo in šport v svojem dopisu oziroma mnenju. Ker citirani Pravilnik izrecno določa pristojnost upravnega sodišča pri ugotavljanju utemeljenosti razveljavitve ocene in izdanega spričevala, je zato tožena stranka neupravičeno sledila mnenju Inšpektorata RS za šolstvo in šport in sama odvzela verodostojnost obeh spričeval tožnice. Tožena stranka ni upoštevala določila 1. odstavka 27. člena Pravilnika o evidencah in dokumentacijah v izobraževanju odraslih, na podlagi katerega je mogoče ugotavljati verodostojnost izdanih spričeval kot razveljavitev teh spričeval le v sodnem postopku pred sodiščem, pristojnim za upravne spore.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pribaviti podatke ali je bil sprožen sodni postopek pred upravnim sodiščem oziroma pribaviti ustrezno sodno odločbo in o zadevi ponovno odločiti. Pri tem pa bo morala tudi pretehtati ugovor tožnice v zvezi z varstvom njenih pravic in varstvom javnih koristi (7. člen ZUP).

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka.

K 2. točki izreka: Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta tožene stranke, zato vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS). Sodišče je zato zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi citiranega določila.