Jedro

Toženki je mati za časa življenja od svoje pokojnine dajala občasno 5.000,00 do 10.000,00 SIT. Takšna darila so običajna manjša darila, ki se ne vračunajo v dedni delež.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev, da iz hranilne knjižice pokojne M.V., odprte pri Banki d.d., št. 973-5019/13, s strani toženke L.V. dvignjena pokojnina v znesku 260.300,00 SIT predstavlja darilo toženki, ki se toženki všteva v njen dedni delež. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 212.335,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.8.2000 dalje do plačila. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe tako, da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da sodišče ni odgovorilo na temeljno vprašanje, ali je toženka pokojnino materi dvignila in jo izročila pokojni materi, ki je z njo razpolagala, ali ji je mati pokojnino podarila. Ponovno je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Do vložitve tožbe je prišlo zato, ker je bilo ob smrti matere ugotovljeno, da nima nobenih prihrankov, toženka pa je povedala, da je pokojnino po pooblastilu matere dvigovala ona, denar pa porabila za nakup nemških mark za nakup novega stanovanja za toženko. To je razvidno tudi iz izpovedbe tožnika. O potrdilih, ki jih je sodišče v dokaznem postopku prebralo, v sodbi ni niti besede. Iz potrdila Onkološkega inštituta izhaja, da je bila mati hospitalizirana 74 dni. V tem času ji niso nastajali nobeni omembe vredni stroški. Tudi položnice je financiral tožnik, kar izhaja iz predloženih fotokopij potrdil o opravljenih storitvah. V nadaljevanju pritožba delno povzema izpovedbe prič, ocenjuje izpovedbo priče F.K. kot irelevantno in zaključuje, da dokumentacija v spisu dokazuje, da materi v zadnjih šestih mesecih življenja niso nastali stroški, zato bi morala ob smrti imeti prihranke. Zneski, ki jih je toženka izročila materi, niso presegli 10.000,00 SIT mesečno, 60.000,00 do 70.000,00 SIT pa ne predstavlja običajnega darila. Pritožba ni utemeljena. Prvi odstavek 7. člena ZPP določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahteve, in predložiti dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče torej sodi v mejah trditvene podlage tožbe. Iz te pa izhaja, da je toženka dvigovala pokojnino matere M.V. od 28.2.1996 dalje do njene smrti in ta denar porabila za svoje potrebe, ter da je zato ta denar potrebno všteti v dedni delež toženke. Teh svojih navedb v postopku ni dopolnjevala, predložila je v spis le fotokopije potrdil o plačanih režijskih stroških (v prilogi A3). S pritožbeno trditvijo, da je toženka po lastni trditvi materino pokojnino porabila za nakup deviz, šele v pritožbi navaja nova dejstva, za kar pa je glede na določbo 337. člena ZPP prekludirana. Res je o tem izpovedoval tožnik, zaslišan kot stranka, vendar s tem dejstvom svojih tožbenih navedb ni dopolnjeval, niti zanje relevantnih dokazov ni ponudil. Povedano velja tudi za pritožbeno grajo, da se sodišče ni oprlo na potrdila Onkološkega inštituta, ki dokazujejo, da zaradi bivanja toženkine matere 74 dni v bolnišnici, le tej niso nastali omembe vredni stroški. Tudi ta, šele v pritožbi zatrjevana dejstva, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožeča stranka skratka ni dokazala, da bi toženka pokojnino, ki jo je zadnjih šest mesecev materinega življenja dvigovala po materinem pooblastilu, obdržala kot materino darilo zase, bodisi, da je ob njeni smrti obstajalo kaj prihrankov iz pokojnine, marveč je nasprotno toženka dokazala, da je po dvigu pokojnine le to izročila materi, ki je z njo razpolagala in ji, enako kot drugim družinskim članom, darovala manjše denarne zneske. Ti zneski niso presegali nekajkrat 10.000,00 SIT, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot običajna manjša darila, ki se po določbi 55. člena Zakona o dedovanju ne vračunajo v dedni delež. Vse povedano, kar je v tem sporu tudi pravno pomembno, je prvo sodišče zapisalo in obrazložilo tudi v sodbi, pri čemer je pritožba ob očitku kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP očitno prezrlo, da je sodišče v zadnjem odstavku 4. strani izpodbijane sodbe naredilo in zapisalo sklep, da je pokojna mati s pokojnino razpolagala sama, tožnici pa nekajkrat podarila 5.000,00 do 10.000,00 SIT, in je tedaj očitek, da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, neutemeljen. Sodišče druge stopnje je zaradi povedanega pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odstavek 154., 1. odstavek 165. člena ZPP).