Jedro

Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je prišlo do izpolnitve s subrogacijo po zakonu na podlagi 275. člena OZ in je posledično pravica tožeče stranke zahtevati povrnitev stroškov od tožene stranke dejansko prenehala (in morebiti prešla na naročnika). Če je stroške intervencije res plačal naročnik, jih tožena stranka tožnici ni dolžna povrniti. Navedeno pa ne velja, če ima tožeča stranka kot upravljalec letališča obveznost, da naročniku plačane stroške povrne.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči znesek 8.785,98 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2022 dalje do plačila in ji povrniti stroške tega postopka, vse v roku 15 dni od vročitve sodbe, ter zakonske zamudne obresti od odmerjenih stroškov od 16-ega dne od vročitve dalje do plačila (I). Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov postopka (II).

2.Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (določbe četrtega odstavka 136. člena Zakona o letalstvu) in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Oris dejanskega stanja

4.Tožeča stranka izvaja storitve obratovanja letališča A. na podlagi pogodbe z dne 2. 7. 2019, sklenjene z Republiko Slovenijo, Ministrstvom za infrastrukturo. Dne 24. 8. 2022 je na navedenem letališču prišlo do letalske nesreče zrakoplova B., serijska številka ..., registrske oznake ..., ki je v lasti tožene stranke. V posledici nesreče je poškodovan zrakoplov obstal ob robu vzletno-pristajalne steze. V nesreči ni bilo poškodovanih. Gasilsko - reševalna služba je ustrezno izvajala postopke varovanja in nudenja pomoči pilotu in letalu v sili. Tožeča stranka je nato toženi, kot lastnici zrakoplova, izstavila račun št. 000 za dne 24. 8. 2022 opravljeno storitev reševanja in odstranjevanja razbitin zrakoplova v znesku 8.785,89 EUR z DDV. Tožena stranka je račun zavrnila, ker storitve niso v neposredni povezavi z reševanjem in odstranjevanjem razbitin, ker storitve niso bile potrebne in so bile nesorazmerne. Postopek reševanja ponesrečenega letala je potekal v skladu z veljavnim Načrtom zaščite in reševanja ob nesreči zrakoplova na letališču A., verzija 4.0, z dne 22. 2. 2022. Vodja intervencije je v skladu z načrtom in pravili stroke aktiviral vsa razpoložljiva sredstva, ki jih je imel na razpolago v okviru letališča in sicer dve gasilski vozili, reševalno vozilo in zadostno število gasilcev ter reševalcev. Ob prihodu na kraj nesreče so zavarovali kraj dogodka, izvajali požarno varstvo, odklopili akumulator in nudili medicinsko pomoč pilotu. Po končanem ogledu policije in drugih pristojnih oseb so odstranili poškodovano letalo in ga namestili v garažo. Izolacijo letala z garažiranjem je odredil preiskovalec letalskih nesreč. Zaradi nesreče je bilo treba zapreti vzletno-pristajalno stezo, saj je ponesrečeno letalo predstavljalo oviro, zaradi katere uporaba steze začasno ni bila mogoča.

Presoja temelja nastanka obveznosti

5.Iz nosilnih razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje temelj nastanka obveznosti tožene stranke najprej presojalo z vidika obstoja pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Ugotovilo je, da pogodbeno razmerje ni bilo sklenjeno, tožena stranka storitev reševanja zrakoplova ni naročila, niti ni prišlo do soglasja volj pravdnih strank v zvezi z izvedbo reševalne akcije. Drži ugotovitev, da tožena stranka reševalne akcije ni naročila, do nje je prišlo, ker tožečo stranko k izvajanju ravnanj reševanja in varovanja zavezuje Zakon o letalstvu (v nadaljevanju ZLet) in Načrt za zaščito in reševanje, ki določa protokol poteka reševalne akcije v primeru nesreče zrakoplova. Reševalna akcija je torej res potekala ne glede na voljo tožene stranke, vendar pa to ne pomeni, da ta ni dolžna povrniti stroškov njene izvedbe.

6.Tožeča stranka mestoma res neenotno trdi, da je med strankama obstajalo soglasje volj za uporabo letališča, kar kaže na pogodbeni odnos. Vendar je moč razbrati, da se te njene trditve nanašajo na samo uporabo letališča ter letališke infrastrukture (in uporabo cenika, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju). Nadalje pa trdi, da za izvedbo reševalne intervencije soglasje volj pravdnih strank ni bilo potrebno, saj gre za dolžnost tožeče stranke, ki temelji na zakonu.

7.Sodišče prve stopnje je zato presojalo tudi ZLet kot temelj nastanka obveznosti. Ta v 136. členu ureja nagrado za reševanje ter stroške preiskave letalske nesreče ali resnega incidenta. V zvezi s tem določa primarno obveznost države, da nosi stroške preiskovanja letalske nesreče in resnega incidenta, v tretjem odstavku pa pojasni možnost regresnega zahtevka v primeru, da je nesreča povzročena namerno ali iz hude malomarnosti. Vendar pa se navedena drugi in tretji odstavek nanašata zgolj na stroške preiskovanja, ne pa tudi na stroške reševanja zrakoplova ali odstranjevanja razbitin. Za slednje namreč četrti odstavek jasno določa, da jih nosi lastnik zrakoplova. In to tudi v primeru, če je odstranjevanje razbitin zahteval glavni preiskovalec za namen preiskave. Navedena zakonska določba predstavlja temelj nastanka obveznosti plačila s strani tožene stranke kot lastnice zrakoplova.

Glede veljavnosti in uporabe cenika ter stroškov tožeče stranke

8.Zmotna je argumentacija sodišča, da tožeča stranka ni mogla veljavno sprejeti cenika, saj bi ga, glede na kogentno določbo 95. člena ZLet, morala sprejeti Javna agencija za civilno letalstvo RS (v nadaljevanju agencija) in posledično cenik ni veljaven. Navedeni člen določa obveznost agencije, da objavi splošne pogoje za uporabo javnega letališča, tarife in cene storitev na način, ki je običajen v zračnem prometu. Iz navedene odločbe pa ne izhaja obveznost agencije (ali koga drugega), da te akte sprejme, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zato tudi sodišče prve stopnje ob pregledu zakonodaje in podzakonskih predpisov, akta, ki bi določal splošne pogoje, tarife in cene storitev in bi ga izdala agencija, ni našlo. Nadalje zakon tudi izrecno določa, da je upravljalec (letališča) dolžan agenciji posredovati te podatke zaradi objave. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da navedena zakonska določba jemlje pristojnost tožeči stranki, da bi sama določala (med drugim) cene storitev. Nasprotno, zakon ji podeljuje pristojnost, da agenciji te akte posreduje, slednja pa pred objavo pridobi mnenje pristojnih ministrstev, če to zadeva njihove odgovornosti in pristojnosti. Glede na navedeno ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi kogentnosti določila 95. člena ZLet tožeča stranka cenika ni mogla sama sprejeti, zaradi česar ta ni uporabljiv v obravnavani zadevi.

9.Sodišče druge stopnje tudi ne soglaša z argumentom prvostopenjskega sodišča, da gre pri upravljanju letališča za dejavnost v javnem interesu, ki je financirana z javnimi sredstvi, zato toženi stranki ni treba povrniti stroškov intervencije. Drži, da ZLet določa, da je zagotavljanje varnosti zračnega prometa v javnem interesu. Nesporno je tudi, da je letališče A. javno letališče, vendar pa to ne pomeni, da je uporaba javnega letališča brezplačna in da zasebni uporabnik zato ni dolžan poravnati stroškov, ki nastanejo z uporabo. Drži namreč trditev pritožnice, da ni javni interes, da država plačuje stroške zasebnih uporabnikov (sicer javnega) letališča.

10.Tožena stranka je bila nedvomno uporabnica storitev letališča, zato se šteje, da je s cenikom seznanjena in ga sprejema. Dejstvo je, da so zaradi nesreče nastali stroški - stroški intervencije gasilskih in reševalnega vozila, odstranjevanja razbitin, stroški zaradi zaprtja in nezmožnosti uporabe vzletno-pristajalne steze, stroški garažiranja zrakoplova, delovna sila in morebitni drugi. Skladno z zakonsko določbo nosi te stroške tožena stranka. Tožeča stranka je višino stroškov zaračunala oziroma opredelila po njenem ceniku, ki predstavlja cene storitev oziroma postavke, po katerih tožeča stranka vnaprej določi vrednost svojih storitev. Vrednost storitve običajno zajema tako stroške uporabe infrastrukture kot delovne sile. Ali postavke, po katerih tožeča stranka zaračunava svoje storitve, presegajo dejansko nastale stroške, ki jih ima z opravljanjem določene storitve, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Zato je neutemeljena ugotovitev v sodbi, da vtoževane vrednosti predstavljajo ceno komercialnih storitev in ne višine dejanskih stroškov. Cena, ki jo je določila tožena stranka v ceniku za posamezne postavke, predstavlja z njene strani vnaprej po višini opredeljen strošek.

11.Ne drži torej, da tožeča stranka ni predstavila dejstev o višini in vsebini stroškov, da bi lahko sodišče odločalo o njenem zahtevku. Svoje stroške je opredelila po posameznih postavkah veljavnega cenika, ki ga je tudi predložila, zato so vtoževani zneski enostavno preverljivi. Če pa tožena stranka meni, da tožeči v resnici niso nastali takšni stroški, temveč nižji (oziroma celo nobeni), pa je trditveno in dokazno breme v zvezi s tem na njej. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala pravno relevantnih dejstev za odločanje o njenem zahtevku, tako ni pravilno.

12.Kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, je strošek v denarju izražena raba nečesa, vendar pa ni pravilen zaključek, da tožena stranka dejanske porabe denarja in sredstev zaradi reševanja zrakoplova in odstranjevanja razbitin ni zatrjevala. Že iz opisa dejanskega stanja je sodišče prve stopnje namreč kot nesporno ugotovilo, na kakšen način je tožeča stranka postopala glede reševanja in da je zrakoplov odstranila ter deponirala v svoji garaži. Že iz tega nadalje izhaja dejstvo, da je tožeča stranka v posledici nesreče rabila svoja intervencijska vozila in delovno silo, rabila je svoja sredstva zato, da je odstranila razbitine in jih namestila v svoji garaži, dolžna je bila zapreti vzletno-pristajalno stezo, ki v tem času ni mogla biti na voljo drugim uporabnikom. Vsa navedena ravnanja jasno predstavljajo strošek tožene stranke, če tudi ni izrecno navajala, da je porabila denar zato, da je plačala ljudi in uporabo infrastrukture, ki je bila potrebna za izvedbo reševalne intervencije in odstranitev razbitin. Neutemeljene so trditve tožene stranke in ugotovitve sodišča prve stopnje, da z opravljenimi storitvami niso nastali stroški oziroma da zaračunana cena storitve ne predstavlja stroška. Do vprašanja, ali je ta strošek tožeča stranka že dobila povrnjen, pa se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju.

13.Tožeča stranka je dolžna izvajati vse navedene storitve reševanja zrakoplova ob letalski nesreči, saj jo k temu zavezujejo določbe ZLet in ostalih predpisov ter Načrt za zaščito in reševanje ob nesreči zrakoplova na letališču A., verzija 4.0, z dne 22. 2. 2022. To pa ne pomeni, da ji z opravljanjem tovrstnih storitev stroški niso nastali, še manj pa, da jih je dolžna nositi sama oziroma država, kot lastnica letališča. Uporaba letališča v zasebne, rekreativne namene ni storitev v javnem interesu in stroškov, ki s tem nastanejo ni mogoče naprtiti upravljalcu letališča, niti državi. Sodišče prve stopnje se zato zmotno postavi na stališče, da ker je varnost zračnega prometa, kamor sodi tudi reševanje in služba za odstranjevanje (razbitin) zrakoplovov, v javnem interesu, so tovrstne dejavnosti financirajo z javnimi sredstvi. V nadaljevanju sicer sámo pravilno ugotavlja, da ZLet v določenih primerih določa izjeme v zvezi z dolžnostjo povrnitve stroškov nesreče. Pravno relevantna za obravnavani primer je predvsem določba četrtega odstavka 136. člena.

Glede prenehanja obveznosti tožene stranke v razmerju do tožeče zaradi zakonske subrogacije

14.V svoji argumentaciji se sodišče prve stopnje sklicuje na določila Pogodbe, sklenjene med RS (naročnikom) in upravljalcem letališča (tožečo stranko), ki določajo, da slednja storitve opravlja v imenu in za račun RS kot naročnika, ki se zavezuje, da bo zagotovil sredstva za plačilo v višini dejanskih stroškov (3. in 6. člen pogodbe).

15.Tožena stranka trdi, da je država kot naročnik v celoti plačala organizacijo letaliških služb, ki jih mora organizirati tožeča stranka. Navedeno po mnenju tožene stranke pomeni, da je tožeča stranka storitve že dobila plačane, zato v tem sporu ni aktivno legitimirana. Ne more namreč ponovno zahtevati izpolnitve obveznosti, ki jo je že prejela plačano.

16.Sodišče prve stopnje je kot nesporno dejstvo upoštevalo, da je stroške odstranjevanja letala že poravnal naročnik, zato je obveznost tožene stranke v razmerju do tožeče, prenehala. Ob tem pa ne pojasni, zakaj šteje plačilo stroškov s strani naročnika za nesporno dejstvo. Tožeča stranka namreč utemeljeno opozarja, da je naročnik (RS) poravnal stroške obratovanja (letališča) na podlagi sklenjene pogodbe s tožečo stranko, ni pa plačal stroškov, vezanih na odstranjevanje zrakoplova, udeleženega v konkretni nesreči, v imenu in na račun tožene stranke. V drugi pripravljalni vlogi je tožeča stranka pojasnila poslovno prakso oziroma način plačil z naročnikom, ki temeljijo na Pogodbi o izvedbi naročila št. 001 za izvajanje opravljanja storitev obratovanja letališča A. V zvezi s pojasnilom medsebojnega poslovanja oziroma plačevanja je podala tudi dokazni predlog - zaslišanje priče C. C., ki ga sodišče ni izvedlo, v sodbi pa ni pojasnilo zakaj ne.

17.Glede na trditve pravdnih strank je mogoče ugotoviti, da je med njima bilo sporno dejstvo, ali je tožeča stranka plačilo konkretnih stroškov v zvezi z obravnavano nesrečo zrakoplova prejela s strani naročnika in v kakšni višini, ali teh konkretnih stroškov ni prejela povrnjenih. Sporno je tudi, ali je tožeča stranka dolžna te stroške povrniti naročniku. Zato je brez podlage v spisu zaključek sodišča prve stopnje, da je obveznost tožene stranke v razmerju do tožeče prenehala zaradi zakonite subrogacije in posledično tožena stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje svojega zahtevka.

Sklepno

18.Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev v zvezi z zatrjevanim plačilom s strani naročnika oziroma v zvezi z načinom poravnavanja medsebojnih obveznosti med naročnikom in upravljalcem letališča - tožečo stranko. Ni namreč ugotovilo, ali oz. koliko stroškov, ki so nastali v zvezi z obravnavano letalsko nesrečo, je naročnica že poravnala toženi stranki. Prav tako ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev v zvezi s trditvami tožeče stranke, da je nastale obveznosti tožena stranka dolžna izterjati od dolžnikov in jih prenesti na naročnika. V zvezi s tem se namreč odpira vprašanje, ali je sploh prišlo do izpolnitve obveznosti z zakonsko subrogacijo ali pa ima tožnica dejansko obveznost, da naročniku povrne plačane (oziroma izterjane) stroške. Sodišče prve stopnje tekom postopka te pravne podlage ni konkretneje izpostavilo, niti se pravdni stranki do izpolnitve s subrogacijo pred izdajo sodbe nista opredelili. Nasprotno je mogoče razbrati iz trditev tožeče stranke, da gre za način poslovanja med strankama ter da je dolžna prejeta sredstva prenakazati (povrniti) naročniku.

19.Ker sodišče v zvezi s tem ni ugotavljalo dejstev in izvajalo dokazov, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Zato ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je prišlo do izpolnitve s subrogacijo po zakonu na podlagi 275. člena OZ in je posledično pravica tožeče stranke zahtevati povrnitev stroškov od tožene stranke dejansko prenehala (in morebiti prešla na naročnika). Če je stroške intervencije res plačal naročnik, jih tožena stranka tožnici ni dolžna povrniti. Navedeno pa ne velja, če ima tožeča stranka kot upravljalec letališča obveznost, da naročniku plačane stroške povrne. In ravno to je moč razbrati iz njenih trditev.

20.Sodišče prve stopnje naj se zato v ponovnem postopku opredeli predvsem do ugovorov glede višine nastale obveznosti in do vprašanja, ali je res prišlo do zakonske subrogacije, pri čemer naj da strankam možnost, da se v zvezi s tem in v zvezi z morebitnim neobstojem aktivne legitimacije izjavijo.

21.Zato je sodišče druge stopnje pritožbi na podlagi 355. člena ZPP ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ocenilo je namreč, da glede na okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka. Le tako bosta strankama zagotovljeni pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bo povzročilo hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

22.Na podlagi tretjega odstavka 165. člena je sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem kot nesporno ugotovilo tudi, da je bila intervencija gasilskih in reševalnega vozila izvedena v skladu z Načrtom za zaščito in reševanje ob nesreči zrakoplova na letališču A., verzija 4.0, z dne 22. 2. 2022.

2Uporabljala je letališko infrastrukturo za petkratni zaporedni vzlet in pristanek ter se posluževala drugih letaliških storitev, ki so s tem v zvezi.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o letalstvu (2001) - ZLet - člen 95, 136, 136/4 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 275 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 355

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.