Jedro

Organ za BPP je pravilno odločil, ko je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil. Nosilni argument za to odločitev je, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za dodelitev glede na svoj finančni položaj, saj je njegov mesečni dohodek presegel 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Ker je organ za BPP na podlagi razpoložljivih podatkov že ob vložitvi prošnje lahko ugotovil, da tožnik glede na višino svojih dohodkov ne izpolnjuje pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, bi bilo povsem nelogično, da bi njegovi prošnji ugodil in bi mu odobril brezplačno pravno pomoč, ki bi jo tožnik nato moral vrniti. S sprejeto odločitvijo organ tako ni obšel namena določbe 36. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani je kot organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 19. 8. 2011, za pravno svetovanje in zastopanje v kazenski zadevi, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. I Kpd 13319/2010. V obrazložitvi navaja, da je prosilec v dne 3. 9. 2010 prejeti prošnji prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi, ki se zoper A.A. vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. I Kpd zaradi storitve kaznivega dejanja po drugem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika. Prošnji je priložil obvestilo ZPIZ z dne 10. 8. 2010. Organ za BPP je vpogledal dokazila ZPIZ o prejemkih prosilca od januarja 2010 do septembra 2010, ki so v spisu Bpp 1732/2010. Pri odločitvi se je skliceval na 11., 12., 13. in 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ugotovil je, da znaša lastni dohodek prosilca v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, tj. od maja 2010 do julija 2010, skupaj 2.456,76 EUR. Ker je prosilec samski, je njegov povprečni mesečni dohodek 818,92 EUR, kar presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega v 22. členu Zakona o socialnem varstvu (230,61 EUR x 2, tj. 461,22 EUR). Ker že višina lastnega dohodka presega limit za odobritev brezplačne pravne pomoči, se organ za BPP ni spuščal v presojo višine drugega prosilčevega premoženja. Ker je njegova prošnja neutemeljena, jo je po 2. točki drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnil. Tožnik v tožbi, ki jo je temu sodišču odstopilo v reševanje Vrhovno sodišče RS, navaja, da zaradi sodnih odločitev v zadevah brezplačne pravne pomoči, s katerimi so mu kršene ustavne pravice, in kar vse traja že od leta 1994, trpi poleg gmotnega nasilja tudi hude duševne bolečine. To je tudi razlog za njegovo procesno nesposobnost, kar je sodišču znano iz mnenj spec. psih. B.B. To bi sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti in ukrepati po določbah 4. poglavja ZPP oziroma 3. poglavja ZUP, saj si sam odvetnika ne more privoščiti. Sodniki mu kratijo pravice z zlorabo njegove stiske, kar je izkazano z odločbo tega sodišča opr. št. Bpp 271/2011-2 z dne 26. 10. 2011. Tožnik želi, da se mu omogoči sodno varstvo njegovih pravic in svoboščin in da mu sodišče v primeru nesporno ugotovljene pravdne nesposobnosti postavi začasnega zastopnika, ki bo njegovo laično tožbo popravil in ga zastopal pred sodiščem. Vse odločbe, ki jih izpodbija s to tožbo (to sodišče je tožbo razdružilo in se v tem upravnem sporu odloča o tožbi zoper odločbo št. Bpp 2245/2011), so obremenjene z absolutno bistveno kršitvijo pravila iz drugega odstavka 237. člena in 128. člena ZUP. Iz odločb je razvidno, da je prosil za nujno brezplačno pravno pomoč v skladu s 35. in 36. členom ZBPP, po katerem se le-ta dodeli državljanu RS, ki si po svojem trenutnem finančnem položaju ne more uresničiti pravnih dejanj, katerih po preteku postavljenega roka ni več mogoče vložiti. Organ pa je zavrnil redno BPP, za katero sploh ni zaprosil. Posledično ni upošteval trenutnega finančnega stanja, čeprav je prošnji priložil nakaznice ZPIZ, iz katerih je razvidno, da mesečno prejema okoli 500 EUR, kar mu zadostuje le za hrano in zdravila. Tožnik nadalje navaja, da podrejeno prosi za izjemno brezplačno pravno pomoč. Tudi o teh podrejenih zahtevkih tožena stranka nikoli ne odloči v izreku oziroma jih običajno prezre.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je organ za BPP pravilno odločil, ko je tožnikovo tožbo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil. Nosilni argument za to odločitev je, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za dodelitev glede na svoj finančni položaj.

Po določbi 13. člena ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek). Šteje se, da je socialno stanje v prej navedenem smislu ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (drugi odstavek).

Ugotovitvam organa za BPP, da je tožnikov mesečni dohodek v relevantnem obdobju po podatkih ZPIZ znašal 818,92 EUR, tožnik v tožbi niti ne ugovarja. Pravilna je torej ugotovitev, ki izhaja iz podatkov v spisu, da je njegov mesečni dohodek presegel 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (v letu 2010 459,06 EUR). Takšno dejansko stanje pa je tudi po presoji sodišča narekovalo odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Po presoji sodišča tožnik zmotno meni, da je odločitev napačna zato, ker je prosil za nujno brezplačno pravno pomoč, ki se po 36. členu ZBPP dodeli, če je to potrebno, ker bi prosilec sicer zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zato izgubil pravico opraviti to dejanje, in se dodeli ne glede na zakonske določbe o pogojih in postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči. V primeru odobritve nujne brezplačne pravne pomoči mora namreč prosilec takoj ali najpozneje v 8 dneh od odobritve izkazati vse zahtevane pogoje. Če se izkaže, da odobritev ni bila utemeljena, se uporabijo določbe o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči (tretji in četrti odstavek 36. člena ZBPP). Ker je organ za BPP na podlagi razpoložljivih podatkov že ob vložitvi prošnje lahko ugotovil, da tožnik glede na višino svojih dohodkov ne izpolnjuje pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, bi bilo povsem nelogično, da bi njegovi prošnji ugodil in bi mu odobril brezplačno pravno pomoč, ki bi jo tožnik nato moral vrniti. S sprejeto odločitvijo organ za BPP ni obšel namena določbe 36. člena ZBPP.

Sodišče tudi ne more slediti tožnikovim ugovorom, da ne more sam nastopati v postopku, češ da nima procesnemu sposobnosti, kar naj bi moral organ za BPP v postopku izdaje izpodbijane odločbe upoštevati po določbi 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), sodišče v tem upravnem sporu pa po 81. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. N 44/2008 z dne 27. 10. 2008, ki ga je predložil tožnik, izhaja le, da je bil uveden postopek za odvzem poslovne sposobnosti, tožnik pa ni izkazal, da bi mu bila poslovna sposobnost z odločbo sodišča že odvzeta. To tudi ne izhaja iz podatkov upravnega spisa. Iz vložene tožbe pa tudi sodišče ne more dvomiti, da tožnik ni sposoben razumeti pomena svojih dejanj in skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi v zvezi s sporno odločitvijo (to so okoliščine, ki po 44. členu Zakona o nepravdnem postopku utemeljujejo odvzem poslovne sposobnosti). Zato je sodišče presodilo, da organ za BPP ni kršil pravil upravnega postopka, ker je upošteval procesna dejanja, ki jih je opravil sam tožnik (4. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), sodišče pa v postopku v upravnem sporu ni postopalo po drugem odstavku 81. člena ZPP (zahtevalo od organa, pristojnega za socialne zadeve, da tožniku postavi skrbnika) oziroma ugotavlja, da ni pogojev za postavitev začasnega zastopnika po šestem odstavku 82. člena ZPP.

Kolikor tožnik navaja, da podrejeno prosi za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči, sodišče ugotavlja, da gre za spremembo zahtevka za odobritev brezplačne pravne pomoči (iz tožnikove prošnje z dne 19. 8. 2010 izhaja, da v obravnavanem zadevi pri organu za BPP ni podredno prosil za to obliko brezplačne pravne pomoči). Zahtevek lahko stranka v upravnem postopku spreminja le do izdaje odločbe na prvi stopnji (133. člen ZUP). Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka ni odločila o podrednem zahtevku, sodišču pa se do njegovih navedb, ali sploh izpolnjuje zakonske pogoje za to obliko brezplačne pravne pomoči, ni treba opredeljevati.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.