Jedro

Priča pri hišni preiskavi ni uradna oseba po določbi II. odstavka 126. člena KZ, prav tako ni druga oseba, ki bi pomagala uradni osebi pri opravljanju nalog javne varnosti. Po določbi III. odstavka 216. člena ZKP morata biti pri hišni preiskavi navzoči dve polnoletni osebi kot priči. Priča pri hišni preiskavi ni pomočnik policistu pri opravljanju njegovih nalog pri izvajanju hišne preiskave po odredbi sodišča ampak je priča garant, da je hišna preiskava opravljena v skladu z zakonom in mora biti priči tudi omogočen stalen nadzor nad preiskavo. Zato imajo pritožniki prav, da je že pojmovno izključeno, da bi bila lahko priča pri hišni preiskavi pomočnik uradni osebi pri opravljanju nalog javne varnosti.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega A. S. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka tako spremeni, da se:

1. obdolženega A.S. po 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e, da je sam dne 1.9.2004 popoldne nad vasjo O. resno zagrozil, da bo napadel drugo osebo, za katero je vedel, da pomaga uradnim osebam pri opravljanju nalog javne varnosti, s tem, da je I. Z., ki je kot priča prisostvoval opravljanju navedene hišne preiskave, med žaljenjem in očitanjem, da dela za policijo, grozil, da ga bo ubil oziroma mu prerezal vrat v Črnomlju, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po I. odstavku 303. člena KZ.

Na podlagi I. odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov proračun.

2. Obdolženemu A. S. se za dejanje, opisano pod točko 1 izpodbijane sodbe izreče p o g o j n a o b s o d b a, v kateri se mu na podlagi III. odstavka 303. člena KZ določi kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi v trajanju treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

3. Na podlagi določbe IV. odstavka 95. člena ZKP se obdolženega A. S. oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II.

odstavka 92. člena ZKP.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Črnomlju je z izpodbijano sodbo pod točko 1 obdolžena A.S. in M. S. spoznalo za kriva kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po III. in I. odstavku 303. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, pod točko 2 pa je obdolženega A. S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po I. odstavku 303. člena KZ.

Obdolžencema je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je obdolženemu A. S., za dejanje pod točko 1 določilo kazen šest mesecev zapora, za dejanje pod točko 2 pa kazen dva meseca zapora, nakar mu je po določbah o steku določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. V okviru pogojne obsodbe pa je obdolženemu M. S. določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe III. odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka v znesku 18.161,00 SIT ter povprečnino in sicer A. S. v višini 90.000,00 SIT, M. S. pa v višini 100.000,00 SIT.

Zoper sodbo so se pravočasno pritožili zagovorniki obdolženega A. S. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemajo za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Višja državna tožilka N. F. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odstavka 445. člena ZKP, ki ga je pritožbeno sodišče vročilo obdolženemu A. S. in njegovim zagovornikom, predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodi, ter sodbo v delu, ki se nanaša na dejanje pod točko 2 spremeni.

Pritožba je delno utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva v zvezi z dejanjem opisanim pod točko 1 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi presoje izpovedb prič, policistov, ki so bili na kraju hišne preiskave, ki se je opravljala pri obdolženemu S.. Izpovedbe prič je natančno analiziralo, jih soočilo med seboj in navedlo jasne in konkretne razloge o tem, da so izpovedbe prič verodostojne in zakaj izpovedbam zaslišanih policistov sledi.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravilnimi razlogi prvostopenjskega sodišča, da so priče opisale bistvo groženj, ne pa tudi njihov popoln citat, kar je sodišče prve stopnje razumno presodilo glede na kompleksnost dogajanja in časovno odmaknjenost dogodka. Tudi zaslišani kandidat za policista D. J., za katerega pritožniki navajajo, da je izpovedoval najbolj verodostojno, je opisal grožnje obeh obdolžencev tako tudi obdolženega A. S., čeprav se natančnih besed ni več spominjal. Na okoliščino, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bile grožnje resne in da jih je obdolženi A.S. izrekel policistom, ko so ti opravljali naloge javne varnosti, to je izvajali hišno preiskavo po odredbi preiskovalne sodnice, ne vpliva poudarjanje pritožnikov, da je J. povedal, da se zaradi groženj ni prestrašil. To tudi ne odvzema prepričljivosti obrazložitve prvostopenjske sodbe, da so se ob resnosti groženj počutili ogrožene, kar je sodišče pravilno presodilo na podlagi ocene izpovedb teh policistov. Vse navedene izpovedbe je sodišče utemeljeno sprejelo in pritožniki le s poudarjanjem, da J. ni bil prestrašen, ne vnašajo nikakršnih dvomov v pravilnost dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča o obdolženčevi krivdi. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožniki, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo v izpovedbo priče J., da se zaradi groženj ni prestrašil. Odločilna dejstva, ugotovljena v sodbi, so tista, ki so pomembna za utemeljevanje dejanskega temelja, to je presojo konkretnih dejstev in okoliščin, ki obrazlagajo konkreten dejanski stan, opisan v sodbenem izreku in predstavljajo razloge o zakonskih znakih kaznivega dejanja, za katerega sodišče spozna obdolženca za krivega. Vsa ta dejstva in okoliščine pa je sodišče prve stopnje, na podlagi v sodbi sprejete dokazne ocene in napravljenih dejanskih zaključkov, pravilno ugotovilo. Sodišče se je tudi opredelilo do tega, da vsi oškodovanci, navedeni v sodbenem izreku niso direktno slišali groženj, ampak so posredno od drugih, in sta K. in J. izvedela zanje od drugih policistov na kraju samem. Grožnja obdolženca je bila naperjena, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, proti vsem policistom, ki so opravljali naloge javne varnosti, kar je tudi eden bistvenih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, zato pritožnik tudi s pritožbenimi navedbami, da vsi policisti groženj niso slišali neposredno, pravilnih zaključkov prvostopenjske sodbe ne izpodbijajo.

Sodišče prve stopnje je izpovedbe oškodovancev sprejelo, ter na podlagi njih tudi pravilno presodilo, da so se oškodovanci počutili ogrožene in obdolženčeve grožnje jemali kot resne. Zato pritožniki ne vnašajo dvomov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja z navedbami, da policisti groženj niso mogli šteti za resne, saj je šlo za šest izkušenih policistov, ki se niso mogli prestrašiti uklenjenega A. S. in njegovega brata M. S., ki je bil poškodovan in se zaradi longete na nogi ni mogel premikati. S temi navedbami pritožniki izražajo le nestrinjanje z dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča, ko drugače vrednotijo izvedene dokaze, kar pa ni relevanten razlog za izpodbijanje v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Isto velja za navedbo pritožnikov, da obdolženec jeclja, če je razburjen, kar je sodišče na glavni obravnavi lahko ugotovilo to tudi samo, zaradi česar ni verjetno, da bi pri obravnavanem dogodku razločno izgovoril očitane besede in tudi ni verjetno, da bi jih policisti lahko razumeli. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne presoje izpovedb zaslišanih prič, ki jih je v sodbi tudi določno citiralo, tako pravilno ugotovilo, da je obdolženec groženje policistom izrekel. Pritožniki v pritožbi tako ne uemeljijo navedene pritožbene trditve, saj ne navajajo nikakršnih dokazno preverljivih dejstev, na podlagi katerih bi bilo moč sklepati, da je obdolženec ob obravnavanem dogodku jecljal in besed, ki so predmet kaznivega dejanja, ni izrekel razumljivo in tekoče. Za izpodbijanje sodbe tudi ni relevantna nadaljnja pritožnikova navedba, da je na glavni obravnavi dne 2.2.2005 kot zapisnikarica sodelovala T.V., ki je žena oškodovanega M. V. in gre za kršitev določb ZKP, saj je v postopku sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena. Na isti obravnavi pa je bil kot priča in oškodovanec zaslišan njen mož. Pritožniki so že v postopku pred sodiščem prve stopnje opozorili, da je na glavni obravnavi dne 2.2.2005 kot zapisnikarica sodelovala T. V.. Sodišče prve stopnje je po določbi I. odstavka 44. člena ZKP odločilo o izločitvi zapisnikarice ter nato pričo Vesela, po izločitvi zapisnikarice, ponovno zaslišalo.

Pritožniki se sklicujejo, da gre za kršitev določb ZKP, ne navajajo pa, katera kršitev določb ZKP je podana in kako naj bi kršitev določb ZKP, ki jo pritožniki ne opredelijo, vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tako se pokaže, da se navedene pritožbene navedbe ne da preizkusiti in z nekonkretizirano pritožbeno trditvijo pritožniki sodbe sodišča prve stopnje ne izpodbijajo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo v odločbi o krivdi tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe za dejanje pod točko 2, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, je obdolžencu za kaznivo dejanje pod točko 1 izpodbijane sodbe izreklo kazensko sankcijo. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je pri določitvi kazni šestih mesecev zapora, upoštevalo v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na določitev kazni. Obdolžencu je v okviru pogojne obsodbe določilo preizkusno dobo v trajanju treh let, saj pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, ocenjuje, da je potrebna daljša preizkusna doba za utrditev pričakovane prognoze obdolženčevega bodočega pozitivnega vedenja. V zvezi s kazensko sankcijo pritožniki le opozarjajo, da sta določena kazen in preizkusna doba nerazumno "veliki", glede na zagroženo kazen ter dosedanjo obdolženčevo nekaznovanost. Zagrožena kazen za kaznivo dejanje, za katerega je bil obdolženec spoznan za krivega, je tri leta zapora, pri čemer pritožniki ne pojasnijo, v čem je nesorazmerje med zagroženo kaznijo in izrečeno kazensko sankcijo, prav tako pa ne pojasnjijo v čem je nesorazmerje med izrečeno kazensko sankcijo in dosedanjo nekaznovanostjo obdolženca ter je tako tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

Utemeljena pa je pritožba v zvezi s stroški kazenskega postopka.

Pritožniki pravilno opozarjajo, da bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka lahko ogroženo obdolženčevo preživljanje in da je sodišče prve stopnje obdolženčeve zmožnosti plačati stroške kazenskega postopka napačno presodilo. Sodišče je, kot pravilno navajajo pritožniki, ugotovilo, da obdolženec nima dohodkov in tudi nima premoženja ter da ga preživlja mati. Ugotovitve o premoženjskem stanju obdolženca pa ne dajejo podlage za obsodbo na plačilo stroškov postopka, zato je pritožbeno sodišče odločbo o stroških pri obsodilnem delu sodbe spremenilo in obdolženca skladno s kriteriji iz IV. odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Utemeljena pa je pritožba v zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 2 izpodbijane sodbe. Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ki opravlja naloge javne varnosti, obsega napad, ali da storilec resno zagrozi, da bo napadel uradno osebo ali pa drugo osebo, za katero ve, da pomaga uradni osebi. Sodišče prve stopnje je obdolženega A. S. spoznalo za krivega, da je zagrozil, da bo napadel drugo osebo, za katero je vedel, da pomaga uradni osebi pri opravljanju nalog javne varnosti. Pomoč druge osebe je lahko fizična ali psihična, kot so obvestila, nasveti in podobno, gre za pomočnika uradni osebi pri opravljanju dejanja v okviru njenih nalog. V opisu dejanja, za katerega je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega, je navedeno, da je obdolženi A.S. zagrozil z napadom I. Z., ki je kot priča prisostvoval opravljanju hišne preiskave. V opisu dejanja tako ni navedena oseba, ki pomaga uradni osebi pri opravljanju nalog javne varnosti, kar utemeljeno uveljavljajo pritožniki. Priča pri hišni preiskavi ni uradna oseba po določbi II. odstavka 126. člena KZ, prav tako ni druga oseba, ki bi pomagala uradni osebi pri opravljanju nalog javne varnosti. Po določbi III. odstavka 216. člena ZKP morata biti pri hišni preiskavi navzoči dve polnoletni osebi kot priči. Priča pri hišni preiskavi ni pomočnik policistu pri opravljanju njegovih nalog pri izvajanju hišne preiskave po odredbi sodišča ampak je priča garant, da je hišna preiskava opravljena v skladu z zakonom in mora biti priči tudi omogočen stalen nadzor nad preiskavo. Zato imajo pritožniki prav, da je že pojmovno izključeno, da bi bila lahko priča pri hišni preiskavi pomočnik uradni osebi pri opravljanju nalog javne varnosti. Naloga priče je, na kar pravilno opozarjajo pritožniki, nadzor nad zakonitostjo dela policistov. Ker je v opisu dejanja navedena kot pomočnik oseba, ki pomočnik policistu ni in je opisano, da je I. Z. kot priča prisostvoval pri hišni preiskavi, torej pri hišni preiskavi sodeloval skladno z določbo III. odstavka 216. člena ZKP, se tako pokaže, da v opisu dejanja ni opisan eden izmed elementov kaznivega dejanja po I. odstavku 303. člena KZ in za to dejanje, opisano v sodbenem izreku, ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obdolženčevih zagovornikov ter izpodbijano sodbo pri dejanju opisanim pod točko 2 spremenilo tako, da je obdolženca po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe.

Posledica izrečene oprostilne sodbe je tudi sprememba odločbe o stroških v tem delu, saj stroški oprostilnega dela sodbe, skladno z določbo I. odsavka 96. člena ZKP, obremenjujejo proračun.

Po navedenem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi zagovornikov ter izpodbijano sodbo v obsegu, ki je razviden iz izreka te sodbe, delno spremenilo. Ker pa je ugotovilo, da drugi razlogi, s katerimi pritožniki izpodbijajo sodbo niso podani, je v ostalem pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.