Jedro

Sodna praksa ne zahteva, da bi bil v obrazložitvi naveden vsak strošek posebej, bistveno je, da iz nje izhaja, katere stroške je sodišče priznalo in katerih ne, koliko znaša končni znesek priznanih stroškov in od katere vrednosti spora so odmerjeni. Zadostuje, da je odmera na pregleden način opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa, medtem ko predhodno vročanje stroškovnika nasprotni stranki v izjavo ni potrebno. Sodišče lahko na stroškovniku, ki je v spisu, označi posamezne postavke, ki jih šteje za potrebne in primerne, v obrazložitvi pa navede le končni skupni znesek priznanih stroškov. Druga možnost poenostavljene obrazložitve pa je, da sodišče navede le, katerih stroškov ni priznalo, glede drugih pa se sklicuje na stroškovnik v spisu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne.

II.Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sodnemu izvedencu odmerilo izvedenino (I. točka izreka), tožnikom pa naložilo, da toženki povrneta 5.805,99 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Tožniki sklep izpodbijajo v II. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov kot nepravilnega in nezakonitega. Podajajo dva pritožbena ugovora, in sicer, da bi morala toženka poskrbeti za zastopanje po odvetniku, ki bi imel sedež v kraju sodišča, pred katerim je tekel postopek. Z izpodbijanim sklepom so tožniki obremenjeni z nepotrebnima stroškoma kilometrine, ki znaša najmanj 159,10 EUR za relacijo X. - Y. - X., in odsotnosti iz pisarne v času najmanj štirih ur. Navedena stroška nista bila potrebna v smislu 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poleg tega je sklep o stroških neobrazložen, saj ni navedene konkretne višine priznanih odvetniških stroškov. Sodišče je povzelo zgolj postavke, ki jih ni priznalo, tožnikom pa izvod stroškovnika ni bil predložen, zato se ga ne da preizkusiti. Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka pred sodiščem. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter samo odloči o stroških postopka, podredno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in priglašajo pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo toženka najprej navaja, da je prvotna tožnica A. A. v letu 2024 umrla, ter da naj sodišče postopek nadaljuje z dediči, ki so B. A., C. A. in D. D. V zvezi s pritožbenima ugovoroma navaja, da je stališče tožnikov zmotno in pravno neupoštevno, saj potni stroški in stroški za odsotnost iz pisarne za čas potovanja nedvomno sodijo med potrebne izdatke pooblaščenca. Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati le med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče. Zato se priznavajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja, razen če sodišče ugotovi, da je bila izbira nerazumna ali da gre za zlorabo. V obravnavanem primeru sodišče kaj takega ni ugotovilo, niti tega tožniki niso zatrjevali. V obravnavani zadevi je pomembno dejstvo, da ima toženka sedež v istem kraju kot njen pooblaščenec, to pa iz razloga lažjega in hitrejšega medsebojnega sodelovanja. Glede neobrazloženosti sodne odločbe navaja, da imajo tožniki vedno možnost vpogleda v sodni spis in pregleda toženkinega stroškovnika, iz katerega se jasno vidi, kateri stroški in v kakšni višini so ji bili priznani. Zato so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe v zvezi s tem ugovorom. Toženka predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

Glede vstopa dedičev

5.Toženka je navedla, da je prva tožnica v letu 2004 umrla, zato so v postopek vstopili njeni dediči B. A., C. A. in D. D.

Glede odvetniških stroškov

6.Ni dvoma, da so potni stroški in stroški za odsotnost iz pisarne za čas potovanja odvetnika pravno priznani stroški po odvetniški tarifi (OT). V sodni praksi je zavzeto večinsko stališče, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Drži, da ima stranka pravico do svobodne izbire odvetnika. A to samo po sebi ne pomeni, da je zato treba stroške, ki nastanejo s tako izbiro, v celoti naložiti v plačilo nasprotni stranki. O tem je stališče že zavzelo Ustavno sodišče RS. V ustaljeni sodni praksi rednih sodišč se omenjene stroške pooblaščenca s sedežem izven delovnega območja sodišča upošteva kot potrebne, če to opravičujejo narava konkretnega mandatnega razmerja in druge okoliščine. Tako je izjemoma stranka upravičena tudi do povračila teh stroškov, če za to obstajajo razumni in tehtni razlogi (na primer narava konkretnega mandatnega razmerja, specializacija odvetnika, bližina strankinega prebivališča in sedeža odvetnika in druge podobne okoliščine). V obravnavani zadevi gre za takšno izjemno okoliščino, kar toženka pravilno uveljavlja v odgovoru na pritožbo, to je dejstvo, da ima sedež v istem kraju kot njen pooblaščenec iz razloga lažjega in hitrejšega medsebojnega sodelovanja. Navedeno dejstvo izhaja tudi iz podatkov spisa. Pritožbene navedbe v zvezi s priznanimi potnimi stroški in stroški za odsotnost iz pisarne so ob povedanem neutemeljene.

Glede obrazloženosti odločbe

7.Standard obrazloženosti stroškovne odločitve v sodni odločbi je nižji kot za obrazložitev odločitve o glavni stvari. Kljub temu mora biti tudi stroškovna odločitev obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti. Sodna praksa ne zahteva, da bi bil v obrazložitvi naveden vsak strošek posebej, bistveno je, da iz nje izhaja, katere stroške je sodišče priznalo in katerih ne, koliko znaša končni znesek priznanih stroškov in od katere vrednosti spora so odmerjeni. Zadostuje, da je odmera na pregleden način opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa, medtem ko predhodno vročanje stroškovnika nasprotni stranki v izjavo ni potrebno. Sodišče lahko na stroškovniku, ki je v spisu, označi posamezne postavke, ki jih šteje za potrebne in primerne, v obrazložitvi pa navede le končni skupni znesek priznanih stroškov. Druga možnost poenostavljene obrazložitve pa je, da sodišče navede le, katerih stroškov ni priznalo, glede drugih pa se sklicuje na stroškovnik v spisu. To drugo možnost je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, kar je v 4. točki tudi obrazložilo in navedlo več primerov iz sodne prakse. Priznalo je torej vse toženkine priglašene stroške, razen tistih, za katere je v 5. in 6. točki obrazložilo, zakaj jih ne priznava. Iz toženkinega stroškovnika (list. št. 198 - 200) je razvidno, katere stroške je sodišče priznalo in njihov natančen izračun. Iz podatkov sodnega spisa (list. št. 198) izhaja tudi, da so tožniki stroškovnik prejeli, zato je protispisna pritožbena navedba, da jim ni bil predložen in da se iz tega razloga sklepa ne da preizkusiti. Tudi ta pritožbeni ugovor je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je stroške postopka pravilno odmerilo.

8.Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno (2. točka 365. člena ZPP). Ker s pritožbo niso uspeli, nosijo svoje pritožbene stroške, toženki pa morajo povrniti pritožbene stroške, in sicer 375 točk za odgovor na pritožbo, kar znaša 225 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 4,5 %, 22 % DDV pa 50,49 EUR. Skupaj stroški znašajo 279,99 EUR (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1

Kar je pritožbeno sodišče preverilo z vpogledom v Centralni register prebivalstva in ugotovilo, da je umrla ... 4. 2024.

2

Prim. 6. in 9. člen OT.

3

Prim. Up-88/90 in Up 28/00.

4

VSL II Cp 796/2023, II Cp 876/2022, I Cp 1776/2017, VSM I Cpg 243/2018.

5

VSRS I Up-185/2013.

6

VSL sklep II Cp 1774/2025, II Cp 551/2020 in M. Voglar: Odmera stroškov v pravdnem postopku, Pravosodni bilten, letnik 43, 2022, št. 1, stran 197.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 155

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odvetniška tarifa (2015) - člen 6, 9

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.