Jedro

Terjatev iz dednega dogovora, vsebovanega v sklepu o dedovanju, zastara v 10-letnem zastaralnem roku. Za obresti od te terjatve velja, da zastarajo kot občasne terjatve v 3-letnem zastaralnem roku, če do vložitve tožbe glavna terjatev še ni zastarala, bila pa je že poravnana.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Toženca D. P. ml. in D. P. sta dolžna plačati tožnikom A. Z., A. Z. in Š. H. nerazdelno znesek 1.948,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2009 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.“ Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženca sta dolžna tožnikom povrniti njihove stroške pritožbenega postopka v višini 112,36 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od izdaje te sodne odločbe do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 5.080,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2007 dalje zaradi zastaranja. Tožnikom je naložilo, da so dolžni plačati tožencema njune pravdne stroške v višini 10,80 EUR v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Opozarja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Toženci so bili z izplačilom glavnice v zamudi od 1.1.2002 do plačila. V navedenem obdobju so zakonske zamudne obresti znašale 5.080,25 EUR. Občasne terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Ugovora zastaranja sodišče ne bi smelo upoštevati na tak način, kot ga je, saj glavna terjatev še ni prenehala. Ta namreč izvira iz sodne odločbe, zato zastara v desetih letih. Napačna je odločitev o stroških pravdnega postopka, saj sodišče tožencema ne bi smelo priznati potnih stroškov. Ker je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju sama s seboj, je sodišče kršilo tudi določila pravdnega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožniki s tožbenim zahtevkom vtožujejo plačilo zamudnih obresti za prepozno plačano terjatev tožene stranke, ki izvira iz dednega dogovora, vsebovanega v sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju, D 101/92. Dedni dogovor, vsebovan v tem sklepu, ima značaj sodne poravnave, zato je glede zastaranja terjatve, ki iz njega izvira, potrebno uporabiti določilo 1. odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o 10-letnem zastaralnem roku. Ker je glavna terjatev tožnikov zoper toženca na plačilo 10.000 DEM zapadla 31.12.2001, ob vložitvi tožbe dne 19.6.2007 še ni zastarala. Za obresti od te terjatve je potrebno zato uporabiti določilo 2. odstavka 356. člena OZ v povezavi s 347. členom OZ, ki pa za zastaranje občasnih terjatev predvideva 3-letni zastaralni rok. Do vložitve tožbe dne 19.6.2007 je tako zastarala zgolj terjatev zamudnih obresti, ki je nastala pred 19.6.2004, ne velja pa to za obresti, ki so tekle od 19.6.2004 do 11.5.2007, ko je tožena stranka izpolnila glavno obveznost. Odločitev sodišča prve stopnje je zaradi napačnega materialnopravnega pristopa, ko je štelo, da je zastarala glavna terjatev, posledično pa tudi vse obresti, napačna, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku delno ugodilo v obsegu, kot znašajo natekle obresti od glavnice 10.000 DEM (1.142.107,00 SIT) od 19.6.2004 do 11.5.2007. Za izračun tega zneska je sodišče uporabilo program za izračun zamudnih obresti, ki ga za sodno prakso priporoča Vrhovno sodišče RS in ugotovilo, da ob uporabi menjalnega tečaja 100 DEM/11421,07 SIT na dan 11.5.2004 natekle zamudne obresti znašajo 1.948,38 EUR (izračuni so priloga sodbe). Tožeča stranka ima pravico do zamudnih obresti od neplačanih obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložila zahtevek za njihovo plačilo (381. člen OZ). Ker je tak zahtevek postavila šele v prvi pripravljalni vlogi na naroku 6.11.2009, je sodišče procesnim obrestim ugodilo le od tedaj dalje.

Pritožbeno sodišče je o pravdnih stroških prvostopnega postopka odločilo na podlagi določila 2. odstavka 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške prvostopnega postopka, pri čemer je upoštevalo, da je tožeča stranka uspela z manj kot polovico zahtevka, ker pa je imela pooblaščenca, so ji v postopku nastali večji stroški. Tožena stranka pa je tožeči stranki dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki ob upoštevanju 40 % pritožbenega uspeha tožeče stranke po odmeri sodišča (list. št. 69 spisa) znašajo 112,36 EUR.