Jedro

Zahtevi po konkretizaciji zakonskega znaka, da je storilcu šlo za to, da z dejanjem doseže veliko premoženjsko korist, je lahko zadoščeno že, če bo iz dejanskih očitkov v opisu mogoče jasno prepoznati znesek velike premoženjske koristi in dejstvo, da je storilec zasledoval pridobitev premoženjske koristi v tej višini.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršen tretji v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom I K 59029/2010-330 z dne 7. 6. 2022 na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper A. A. zaradi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po prvem odstavku 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ) in zoper B. B., C. C. in D. D. zaradi pomoči pri kaznivem dejanju zatajitve finančnih obveznosti po prvem odstavku 254. člena v zvezi s 27. členom KZ. Odločilo je tudi o stroških (tega dela) kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je pritožbo okrožne državne tožilke zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o (delni) ustavitvi kazenskega postopka vlaga vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič zaradi, kot navaja, kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP na način iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 254. člena KZ ter na način iz 4. točke prvega odstavka 372. člena ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 111. člena KZ in šestim odstavkom 112. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da sta bili z izpodbijanim sklepom zagrešeni očitani kršitvi kazenskega zakona.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo poslalo obdolžencem in njihovim zagovornikom (drugi odstavek 423. člena ZKP). Nanjo sta odgovorila zagovornika obdolženih A. A. in C. C., ki sta Vrhovnemu sodišču predlagala, da jo zavrne kot neutemeljeno. Obdolženi B. B. pisanja kljub večkratnim poskusom vročanja ni dvignil, medtem ko ostali na zahtevo niso odgovorili.

B-I.

4. Jedro zahteve za varstvo zakonitosti je v zatrjevanju, da sta sodišči v izpodbijanem sklepu zmotno presodili, da opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kvalificirane oblike kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ (oziroma pomoči k temu kaznivemu dejanju), kar je vodilo v napačno opredelitev očitanih ravnanj po temeljni obliki kaznivega dejanja iz prvega odstavka 254. člena KZ in posledično zmotno presojo, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Vložnica trdi, da je danem opisu kaznivega dejanja mogoče prepoznati konkretizacijo zakonskega znaka, da je storilcem šlo za to, da si z dejanjem pridobijo veliko premoženjsko korist, čeprav ta zakonski znak ni izrecno opredeljen niti v abstraktnem niti v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja.

5. Vložnica se opira na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 54631/2013 z dne 25. 8. 2022, kjer je bilo glede konkretizacije namena storilca v opisu dejanja pri kaznivem dejanju davčne zatajitve po četrtem odstavku 249. člena KZ-1 (kot je veljal pred novelo KZ-1B)1 razsojeno: ‒ da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven; ‒ da je zakonski znak, da je storilec z dejanjem "hotel doseči" veliko premoženjsko korist, subjektivni zakonski znak, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu in ga zato ni nujno prepisovati v abstraktni ali konkretni del opisa kaznivega dejanja; in ‒ da bo zahtevi po konkretizaciji tega zakonskega znaka lahko zadoščeno že, če bo iz dejanskih očitkov v opisu mogoče jasno prepoznati znesek velike premoženjske koristi in dejstvo, da je storilec zasledoval pridobitev premoženjske koristi v tej višini.

6. Vrhovna državna tožilka meni, da so kriteriji, ki jih je za presojo sklepčnosti opisa pri kaznivem dejanju davčne zatajitve po četrtem odstavku 249. člena KZ-1 sprejelo Vrhovno sodišče, relevantni tudi za obravnavan primer, kjer gre za (vsebinsko povsem primerljivo) kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 254. člena KZ. Stališče zahteve je, da so v opisu dejanja v izpodbijanem sklepu zajeti vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, vključno s subjektivnim zakonskim znakom, da je "šlo storilcu za to, da doseže takšno (tj. veliko) premoženjsko korist," ki ga je mogoče po vložničinem mnenju izpeljati iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja.

B-II.

7. Inkriminacija po prvem in drugem odstavku 254. člena KZ, kot je veljala v času storitve očitanega kaznivega dejanja, je v relevantnem delu določala, da se kaznuje z zaporom do treh let, kdor z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, ne prijavi zakonito pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, kadar je prijava obvezna, pa obveznosti, katerim se je nameraval izogniti, pomenijo večjo premoženjsko korist. 8. V tretjem odstavku 254. člena KZ je bila predpisana kvalificirana oblika kaznivega dejanja z določbo: "Če je bila z dejanjem iz prvega ali drugega odstavka tega člena dosežena velika premoženjska korist in je storilcu šlo za to, da doseže takšno premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom do osmih let."2

9. Vrhovna državna tožilka utemeljeno uveljavlja, da so izhodišča za presojo, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi I Ips 54631/2013 z dne 25. 8. 2022, v celoti relevantna tudi za obravnavan primer, saj sta zakonski znak "da je storilcu šlo za to, da doseže tako (tj. veliko) premoženjsko korist" in zakonski znak, da je "storilec hotel doseči tako premoženjsko korist", v bistvenem primerljiva in med njima ni vsebinskih razlik. Ključno za odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti je torej vprašanje, ali je mogoče v danem primeru iz dejanskih očitkov v izreku izpodbijanega sklepa prepoznati dovolj konkretiziran opis, da je obdolžencem šlo za to, da s svojimi ravnanji dosežejo v izreku sklepa opisano veliko premoženjsko korist. 10. Obdolžencu A. A. se je glede na opis dejanja v izreku sklepa v bistvenem očitalo, da zato, da bi se družba A., d. o. o., popolnoma izognila plačilu davka pravnih oseb, ni prijavil pridobljenega dohodka in drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davka, pa je prijava obvezna, pri čemer obveznosti, katerim se je nameraval izogniti, pomenijo veliko premoženjsko korist, s tem, da kot direktor družbe A. d.o.o. v poslovnih knjigah in obračunih te gospodarske družbe ni obračunal davka na dodano vrednost (DDV) in plačal davčnih obveznosti za avtomobile, ki so bili nabavljeni v drugih državah in prodani naprej v Sloveniji, čeprav je bila družba davčni zavezanec za obračun in plačilo DDV ter zavezana k predložitvi mesečnih obračunov DDV, ter pristojnemu davčnemu uradu ni podal podatkov za obračun DDV za davčno obdobje "avgust 2007" v znesku 64.498,00 EUR in za davčno obdobje "september 2007" v znesku 77.540,00 EUR po enaintridesetih računih, naštetih v izreku izpodbijanega sklepa, s čimer je dosegel, da se je gospodarska družba A., d. o. o., izognila plačilu davka za meseca avgust in september 2007 v skupnem znesku 142.038,00 EUR. Obdolženim B. B., C. C. in D. D. se je očitala pomoč pri navedenem kaznivem dejanju s tem, da so sodelovali pri organizaciji in nakupih avtomobilov v tujini ter njihovemu uvozu oziroma nadaljnji prodaji v Sloveniji.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se v takšnem dejanskem očitku odraža dovolj jasna konkretizacija zakonskega znaka, da je obdolžencem šlo za to, da s svojimi ravnanji dosežejo veliko premoženjsko korist, kot z zahtevo uveljavlja vložnica. Prvič, vrhovna državna tožilka ima prav, da višina davka, ki so se ji nameravali izogniti obdolženi A. A. s pomočniki, ni naključna, temveč je odvisna od vrednosti prodajanih stvari, ki je za vsak prodan avtomobil v izreku sklepa specificirana po posameznih računih. Drugič, iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je bila družba A., d. o. o., zavezana k predložitvi mesečnih obračunov DDV, kar pomeni, da je bila zavezana za enkratno, mesečno plačilo davka, pri čemer obdolženi A. A. kot njen direktor pristojnemu davčnemu organu ni podal podatkov za obračun DDV za meseca avgust in september 2007. In tretjič, skupna vrednost izdanih računov, kot je opredeljena v izreku sklepa, se za vsak posamezni mesec približuje znesku ali presega znesek 400.000,00 EUR, in sicer znaša - natančneje - za mesec avgust 2007 skupno 386.988,00 EUR in za mesec september skupno 425.711,99 EUR.

12. Dejanske okoliščine, ki so navedene v opisu dejanja, v medsebojni povezavi jasno sporočajo: (i) da je bilo obdolžencu A. A. kot direktorju družbe A., d. o. o., ob koncu davčnega obdobja, ko je bilo treba predložiti mesečni obračun DDV, znano, kakšen je bil skupni znesek vseh izstavljenih (v izreku sklepa natančno specificiranih) računov; (ii) da mu je bilo nadalje znano tudi, kakšna je davčna stopnja, ki je bila vnaprej predvidljiva (tj. v relevantnem časovnem obdobju 20 %); ter (iii) da mu je bilo končno znano, da se bo s svojim ravnanjem izognil plačilu davka na dodano vrednost, ki glede na skupno vrednost izdanih računov presega znesek velike premoženjske koristi (tj. v relevantnem časovnem obdobju 41.654,00 EUR oziroma 41.023,50 EUR), za kar mu je tudi šlo, saj je prav iz tega razloga opustil mesečni obračun DDV in plačilo predpisanih davčnih obveznosti za družbo A., d. o. o., ter predložitev podatkov za obračun DDV pristojnemu davčnemu organu.

13. Opisane dejanske okoliščine, ki izhajajo iz izreka izpodbijanega sklepa, ponujajo tudi po presoji Vrhovnega sodišča dovolj jasno konkretizacijo zakonskega znaka, da je bila z opisanim dejanjem dosežena velika premoženjska korist in je obdolžencu A. A. skupaj s pomočniki šlo za to, da se družba A., d. o. o., z inkriminiranim ravnanjem izogne plačilu davka na dodano vrednost v znesku, ki presega veliko premoženjsko korist, saj je obdolženec A. A. kot direktor družbe prav iz tega razloga opustil obračun DDV in plačilo predpisanih (vnaprej znanih) davčnih obveznosti ter predložitev mesečnih podatkov za obračun DDV pristojnemu davčnemu organu.

14. Vrhovna državna tožilka glede na navedeno utemeljeno uveljavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno presodili, da v opisu dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ, s čimer sta po presoji Vrhovnega sodišča prekršili kazenski zakon na način iz 4. točke 372. člena ZKP.

15. Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obdolžencev, se je Vrhovno sodišče pri odločanju omejilo na ugotovitev kršitve zakona (drugi odstavek 426. člena ZKP). Presodilo je, da je v obravnavani zadevi v ospredju kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP (in ne kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, ki jo zatrjuje vložnica), saj sta sodišči opis dejanja presojali po napačni zakonski določbi in v njem zmotno prepoznali temeljno obliko kaznivega dejanja, čeprav so v opisu zajeti vsi zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki jo uveljavlja vložnica, bi bila podana samo, če opisano dejanje (sploh) ne bi predstavljalo kaznivega dejanja, za kar v obravnavani zadevi ne gre, medtem ko pomeni napačna pravna opredelitev kaznivega dejanja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.3 Vrhovno sodišče na pravno podlago, ki jo ponuja vrhovna državna tožilka, ni vezano, zato je ugotovilo kršitev kazenskega zakona na način, kot izhaja iz izreka te sodbe.

16. Vložnica zatrjuje še kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ker sta sodišči napačno presodili, da je kazenski pregon zastaral, vendar pomeni ta kršitev samo logično posledico predhodno ugotovljene kršitve kazenskega zakona zaradi napačne pravne opredelitve obdolžencem očitanega kaznivega dejanja, ne pa osrednje kršitve, na katerem bi temeljil izpodbijani pravnomočni sklep.

C.

17. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in se, ker je bila vložena v škodo obdolžencev, omejilo na ugotovitev, da je bil z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršen tretji v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP.

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Četrti odstavek 249. člena KZ-1, kot je veljal pred novelo KZ-1B, je določal kvalificirano obliko kaznivega dejanja davčne zatajitve, ki je bila podana, če je bila s kaznivim dejanjem iz prvega odstavka navedenega člena dosežena velika premoženjska korist in je storilec hotel doseči tako premoženjsko korist. 2 Za veliko premoženjsko korist je po 3. točki trinajstega odstavka 126. člena KZ štel znesek, ki presega petdeset povprečnih neto plač na zaposleno osebo. V časovnem obdobju, relevantnem za obravnavani primer, je ta znesek znašal 41.654,00 EUR (avgust 2007) oziroma 41.023,50 EUR (september 2007). 3 Prim. Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 801-802.