Jedro

Kadar dolžnik tudi v primernem naknadnem roku, ki mu ga je pustil upnik, ne izpolni pogodbene obveznosti, je pogodba razvezana po samem zakonu, zato ni potrebno uveljavljati tožbenega zahtevka na razvezo pogodbe, ampak ima upnik dajatveni zahtevek, ki je posledica razveze pogodbe. Če je prejšnja obveznost prenehala s prenovitvijo pogodbe, potem z razvezo pogodbe o prenovitvi ostane še naprej v veljavi in ima torej upnik zahtevek na izpolnitev prvotne obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki pogodbene in zamudne obresti od danega posojila v znesku 3.645.593,50 SIT z zamudnimi obrestmi od vložitve izvršilnega predloga do plačila.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da tožena stranka nikoli ni izpolnila pogodbe o nakupu delnic, s katero naj bi bila razveljavljena posojilna pogodba, po kateri je toženi stranki posodila 1.670.000,00 SIT. Kljub pozivom ji namreč ni izročila 16.700 prednostnih delnic, ni je obvestila o kakršnihkoli pravicah na podlagi teh delnic in te pravice ne izhajajo niti iz delniške knjige tožene stranke. Zato s plačilom 1.670.000,00 SIT tožena stranka ni mogla odkupiti svojih delnic, ki jih tožeči stranki nikoli ni izročila. Do pobota njene terjatve iz naslova posojila s terjatvijo tožene stranke iz naslova prodaje delnic torej ni prišlo ter je tožena stranka ostala dolžnik po posojilni pogodbi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožbeni zahtevek na plačilo pogodbenih in zamudnih obresti iz posojilne pogodbe ni utemeljen zato, ker sta se pravdni stranki s pogodbo o nakupu oziroma prodaji delnic dogovorili, da z njenim podpisom preneha veljavnost pogodbe o kratkoročnem kreditu in se plačilo delnic izvede s pobotom za neizpolnjeno obveznost iz posojilne pogodbe, tožeča stranka pa ni zahtevala razveze pogodbe o nakupu oziroma prodaji delnic po 124. in naslednjih členih ZOR. Tako stališče je zavzelo kljub temu, da je tožeča stranka trdila in dokazovala, da tožena stranka kljub večkratnim pozivom ni izpolnila pogodbe o nakupu oziroma prodaji delnic.

Po določbi 126. člena v zvezi s 125. členom ZOR pride v primeru, ko dolžnik (po pogodbi po kateri izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe) v primernem dodatnem roku, ki mu ga da upnik, ne izpolni obveznosti, do razveze pogodbe po samem zakonu. V takem primeru torej upniku ni potrebno s tožbo zahtevati razveze pogodbe, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje, ker je razveza pogodbe zakonska posledica dolžnikove neizpolnitve obveznosti. Za utemeljenost zahtevka, ki sledi razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve, je torej dovolj, da upnik zatrjuje (in seveda navede ustrezna dejstva, ki jih tudi dokaže), da dolžnik tudi v naknadnem primernem roku, ki mu ga je upnik pustil za izpolnitev obveznosti, tega ni storil. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožeča stranka v vlogi z dne 5.1.1994 in na naroku za glavno obravnavo dne 31.1.1994 glede pogodbe o nakupu oziroma prodaji delnic taka dejstva dovolj jasno zatrjevala in tudi predlagala dokaze zanja. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je prišlo v tem primeru do razveze te pogodbe zaradi neizpolnitve po 3. odst. 126. člena v zvezi s 1. odst. 125. člena ZOR. Če bi ugotovilo, da je do tega prišlo, bi moralo opredeliti pravno naravo te pogodbe v razmerju do pogodbe o kratkoročnem kreditu, ker je od tega odvisno, kakšen zahtevek ima tožeča stranka do tožene (če gre na primer za razvezo pogodbe o prenovitvi po 1. odst. 348. člena ZOR, pride v posledici tega po 352. členu ZOR do oživitve prejšnje obveznosti, v obravnavanem primeru torej obveznosti iz posojilne pogodbe). Navedenih dejstev, odločilnih za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni ugotavljalo, kar utemeljeno zatrjuje tožeča stranka v pritožbi. Zato je bilo treba na podlagi določbe 1. odst. 369. člena ZPP to sodbo razveljaviti in vrniti zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.