Jedro

Sklicevanje na lahkomiselnost, premajhno pazljivost in nepremišljenost ter neizkušenost ni utemeljena, če ni hkrati izkazano glede na okoliščine konkretnega primera, da se je pogodbenik v takšni situaciji znašel zaradi opravičljivih vzrokov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe, ki sta jo dne 30.10.2001 sklenili pravdni stranki, in za povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. Posledično je tožeči stranki naložilo v plačilo 1.503,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne v ponovno obravnavanje. Ker prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo prič F. D. in V. O., ki sta bila prisotna, ko je toženec obljubil, da bo uničil izjavo o prejemu denarja z dne 10.9.2001, je podana bistvena kršitev določb postopka. Napačna je ugotovitev, da ni uspel dokazati, da je bil v času sklenitve pogodbe v slabem finančnem stanju (stiski). Čeprav ni vložil pisnih dokazil, je pa predlagal zaslišanje prej navedenih prič, katerima je bilo dobro znano njegovo finančno stanje. Ker nista bili zaslišani, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Neživljenjska je ugotovitev, da ni dokazal hude stiske, ker je obnavljal hišo. Predlagane priče bi potrdile tudi, da je vsa sredstva vložil v obnovo hiše in je zato nujno potreboval sredstva za podjetje. Tudi ugotovitev sodišča, da mu ni uspelo dokazati, da je toženec vedel za njegovo težko finančno stanje in je to stanje izkoristil, je napačna. Na to kažejo ugotovljena dejstva, da sta bila prijatelja, da mu toženec prej nikoli ni posodil tako visokega zneska, da se je toženec dobro zavaroval s posojilno pogodbo v notarskem zapisu, kar do takrat ni nikoli zahteval, čeprav mu je že prej posojal denar. Dejansko stanje je tudi v tem delu zmotno in nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je tudi materialno pravo uporabljeno napačno. Vztraja, da je toženec kot prijatelj izkoristil njegovo zaupanje in lahkomiselnost ter finančno stisko in ga dejansko prisilil v podpis posojilne pogodbe, v kateri je naveden višji znesek posojila, kot je dejansko bil, čeprav je ob izročitvi denarja obljubil, da bo izjavo z dne 10.9.2001 (posojilo 8.000,00 EUR) uničil. Pogodbo je sestavil toženec, tudi podpis pogodbe pri notarki je organiziral toženec, tožnik pa jo je podpisal v prepričanju, da se bo prijatelj držal dogovora. V zvezi s temi okoliščinami je predlagal zaslišanje notarke, ker je sodišče ni zaslišalo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določbe postopka. Trditve o lahkomiselnosti, neizkušenosti in da je bil premalo pazljiv, je sodišče razumelo napačno, saj je zatrjeval, da je bil prav pri sklepanju zadevne pogodbe lahkomiseln, neizkušen in premalo pazljiv, ker je zaupal svojemu prijatelju – tožencu, da se bo držal obljube, da pogodbo sklepata zgolj formalno. Ker se v taki situaciji pred tem ni nikoli znašel, je bil neizkušen in premalo pazljiv. Tudi izgovorjene 2 % mesečne pogodbene obresti so v nasprotju z osnovnimi načeli obligacijskega prava in z moralo. Za obveznosti, izražene v tuji valuti, pa se tudi ne uporablja Zakona o obrestni meri zamudnih obresti, zato toženec ne more zahtevati od tožnika, da mu plača še zakonite zamudne obresti. Ugotovitev sodišča, da to ne polni kriterija oderuških obresti in da v predmetnem obdobju ni veljal noben predpis, ki bi določal najvišjo možno obrestno mero, je napačna. Priglaša pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila. Pritrjuje stališčem izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na trditveno podlago je materialnopravno izhodišče za razsojo v tej zadevi določba 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se uporablja glede na 1060. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ), saj je sporno razmerje nastalo pred 1.1.2002 (1062. člen OZ). Predpostavke oderuške pogodbe so objektivne in subjektivne. Za oderuško pogodbo gre, če je ob njeni sklenitvi obstajalo očitno nesorazmerje med vrednostima izpolnitve in nasprotne izpolnitve (objektivni element), to nesorazmerje pa mora biti posledica ravnanja okoriščenca, ki se kaže v zlorabi neugodnega položaja sopogodbenika, to je njegove stiske, težkega gmotnega stanja, nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti (subjektivni element). Okoriščenec mora vedeti za šibkejši položaj ali lastnost sopogodbenika in ga izkoristiti za pridobitev nesorazmerne koristi zase ali za tretjega. Namen ustvariti nesorazmerno korist mora biti torej povezan s posebnimi okoliščinami pri drugi pogodbeni stranki, ki je šibkejša in ranljiva (gl. Komentar dr. Mihe Juharta v Obligacijski zakonik s komentarjem, izdala GV Založba leta 2003, 1. knjiga, komentar k členu 119 na straneh 625 do 630).

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega, da tožnik ni uspel dokazati subjektivnega elementa oderuške pogodbe, in razlogom izpodbijane sodbe v zvezi s tem. Glede na trditveno in dokazno podlago, ki se nanaša na subjektivni element oderuštva, je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pomanjkanje denarja za dosego ciljev, kot so obnova stanovanja, stroški poslovanja podjetja in kreditiranje strank podjetja, zaradi česar si je tožnik po svojih trditvah izposodil denar od toženca, ne zadostuje za zaključek o obstoju subjektivnega elementa oderuštva. Ni dovolj že vsaka potreba po zadolževanju v neki življenjski situaciji. Tožnik bi moral dokazati, da je bil dejansko v brezizhodnem gmotnem (ne zgolj denarnem) položaju, za katerega je toženec vedel oziroma bi vsaj moral vedeti. To pa mu glede na to, da je vodil podjetje – trgovino, ki je za stranke normalno poslovala, da je sebi in družini izboljševal standard bivanja (obnavljal hišo), da sta si predhodno s tožencem medsebojno že sposojala in vračala denar, ni uspelo. Zaslišanja prič F. D. in V. O. pa za dokazovanje svojega težkega gmotnega stanja in vedenja toženca o njem, ni predlagal. Pritožbene trditve o tem so protispisne! Vloge z dne 19.4.2010, na katero se sklicuje pritožba, namreč v spisu ni; pa tudi ne druge vloge tožeče stranke, v kateri bi sploh bila tč. IX s predlogom za zaslišanje navedenih prič v tej smeri. Po tožbi, ki se zaključi z zap.št. VII., tožeča stranka v spis ni vložila nobene pripravljalne vloge več. Je pa podala navedbe in dokazne predloge tudi na obeh narokih in „Odgovor na pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 9.3.2010“, ki ga je podal osebno tožnik in ne vsebuje točke IX. Ne na naroku ne v tožnikovi vlogi pa ni predloga za zaslišanje prič zaradi dokazovanja finančnega stanja tožnika. Zato ni podana ne uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka, ne pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tudi nadaljnje zatrjevanega subjektivnega elementa oderuške pogodbe, to je, da je bil pri sklepanju posojilne pogodbe lahkomiseln, neizkušen in premalo pazljiv, kar je toženec izkoristil, tožnik ni uspel dokazati. Tožnik niti ne zatrjuje, da ni vedel ali se zavedal, kaj podpisuje, ko je pri notarki sklenil posojilno pogodbo. Nesporno je, da je notarka stranki podučila o posledicah sklenjene pogodbe. Od vsakogar pa se pri sklepanju pogodbe pričakuje tudi ustrezna skrbnost. Sklicevanje na lahkomiselnost, premajhno pazljivost in nepremišljenost ter neizkušenost ni utemeljena, če ni hkrati izkazano glede na okoliščine konkretnega primera, da se je pogodbenik v takšni situaciji znašel zaradi opravičljivih vzrokov. Od univerzitetno izobraženega človeka, ki vodi trgovino, se vsekakor utemeljeno pričakuje, da ne podpiše pri notarju pogodbe, s katero se zavezuje nekomu vrniti bistveno več, kot naj bi si izposodil. Da je to storil zaradi pritiska toženčevih prijateljev nanj, pa tožnik ni dokazal. Te ugotovitve prvega sodišča v pritožbi niti ne izpodbija obrazloženo. Zato mu tudi tega subjektivnega elementa oderuštva ni uspelo dokazati.

Zaslišanje notarke, katerega je tožnik predlagal v zvezi z dokazovanjem okoliščin sklepanja pogodbe, je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo kot nepotrebno. Glede na to, da ni spora o tem, da je tožnik natančno vedel, kaj pri notarki podpisuje, ni relevantno, kdo je pogodbo pripravil in se dogovarjal z notarko za termin.

Predlagal pa je tožnik zaslišanje prič F.D. in V.O. v dokaz zatrjevanemu dejstvu, da mu je toženec ob izročitvi denarja 25.10.2001 obljubil, da bo uničil potrdilo o izročitvi zneska 8.000,00 EUR z dne 10.9.2001. Ker je s tem hotel dokazati, da mu je tožnik dejansko posodil skupaj 17.000,00 DEM, ne pa 30.000,00 DEM, kolikor se je zavezal vrniti v posojilni pogodbi, gre sicer za pravno relevantno dejstvo. Z njim je dokazoval objektivni element oderuške pogodbe: obstoj očitnega nesorazmerja med tem, kar je prejel in tem, kar bi moral po pogodbi vrniti tožencu. Ker pa mu ni uspelo izkazati nobenega od subjektivnih elementov oderuške pogodbe, obstoja objektivnega elementa ni potrebno ugotavljati. Za uspeh v pravdi morata biti namreč elementa oderuške pogodbe izkazana kumulativno (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 42/94). Zato dejstvo ali je podano nesorazmerje med prejetim in tem, kar se je tožnik v pogodbi zavezal vrniti, ni več relevantno za razsojo. Torej prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni zaslišalo prič, ni zagrešilo ne kršitve določb postopka, niti ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja.

Vsi zaključki sodišča prve stopnje glede zatrjevanj tožeče stranke o ničnosti pogodbe zaradi dogovorjenih 2 % mesečnih pogodbenih obresti so materialnopravno pravilni. Pritožbena graja je v tem delu zgolj pavšalna, tako da ne terja podrobnejših pojasnil višjega sodišča, zato se v celoti sklicuje na razloge v 3. in 4. odstavku na 8. strani izpodbijane sodbe.

Ob obrazloženem se izkaže, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, materialno pravo je uporabljeno pravilno, drugostopenjsko sodišče pa tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe z vidika uradoma upoštevnih procesnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP) teh ni zasledilo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške: tožeča zato, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), tožena pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP).