Jedro

Pravilna je presoja, da je odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, saj je dokazano, da je tožnik v spornem obdobju v komunikaciji z A.A. izkoristil svoj položaj uslužbenca FURS in pri njem ustvaril vtis, da lahko posreduje in vpliva na potek postopka davčne izvršbe na nepremičnini, spornega dne pa je kot nagrado za prikazano posredovanje od A.A. zahteval 20.000 EUR, nato pa je od njega prejel 10.000 EUR v posledici teh ravnanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi sta sodišči prve in druge stopnje že odločali. S sodbo opr. št. Pd 168/2016 z dne 25. 4. 2018 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi reparacijski in reintegracijski zahtevek. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika navedeno sodbo s sklepom Pdp 569/2018 z dne 13. 2. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede obstoja odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. oziroma 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 dejansko stanje v zvezi z očitanim ravnanjem tožnika ni bilo popolno ugotovljeno.

2. V novem sojenju je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 10. 8. 2016 in št. ... z dne 6. 10. 2016; - ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 2. 11. 2016 ni prenehalo in še traja; - da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto "finančni kontrolor - svetovalec" za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, in mu za obdobje od 2. 11. 2016 do dneva reintegracije priznati in obračunati bruto zneske plač v višini 1.400,00 EUR mesečno, kot bi jih prejel, če bi delal na navedenem delovnem mestu, od tako obračunanih posameznih bruto zneskov plače obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožniku pa nato izplačati posamezne neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače (vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec) do plačila, prav tako pa tožnika prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, zdravstveno zavarovanje in druga zavarovanja, tako da bo tožniku priznana delovna doba od 2. 11. 2016 do dneva reintegracije (I. točka izreka sodbe).

Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

3. Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odpovednim razlogom po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ugotovilo, da ni podan, v nadaljevanju pa je ugotovilo, da je podan odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi tožnikovo ravnanje predstavljalo "hujšo kršitev" pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, obenem pa je presodilo, da je izpolnjen tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kot neutemeljeno ocenilo tožnikovo sklicevanje na diskriminacijo. Izpodbijana sodba je v celoti nepravilna, nezakonita, predvsem pa materialnopravno zmotna.

Nadalje navaja, da je sodišče v povzetku izpovedbe A.A., ki jo je štelo za verodostojno, zapisalo, da je bil A.A. seznanjen, da FURS lahko odloži izterjavo dolga, ker ga je odložil tudi drugim dolžnikom, zato je menil, da bi ga odložil tudi njemu ali dovolil obročno plačilo. V nasprotju s to ugotovitvijo pa je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve ugotovilo, da je tožnik pri A.A. ustvaril vtis, da lahko posreduje in vpliva na potek postopka izvršbe na nepremičninah A.A.. Glede na navedeno je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka je v postopku kot dokaz predložila zgolj svoje lastne sklepe o izredni odpovedi delovnega razmerja ter dokumentacijo iz svojih internih preiskav ter iz predkazenskega postopka. Navedeno dokumentacijo in z njo podkrepljeno izpovedbo priče A.A. je sodišče prve stopnje upoštevalo izrazito selektivno in v očitnem nasprotju z 8. členom ZPP. Po prepričanju tožeče stranke tožena stranka utemeljenosti odpovednega razloga ni uspela dokazati, zaradi česar bi sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke moralo v celoti ugoditi ob upoštevanju dokaznega bremena, pa tudi načela "in favorem laboratoris". Sodišče se do številnih razhajanj v izpovedbah posameznih oseb v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo in jih vsebinsko tudi ni ocenilo na primeren način. Celotna sodba dejansko sloni na izpovedbi A.A., svojo prepričanje v verodostojnost izpovedbe A.A. pa je podkrepilo s skladnostjo izpovedbe z odredbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. Pp 2/2016/5 z dne 13. 7. 2016 in zapisnikom o zasegu predmetov z dne 13. 7. 2016. Takšna ocena izpovedbe A.A. je neprepričljiva, saj sodišče dokazne ocene listin, s katerimi naj bi bila skladna, sploh ni podalo. Sodišče je v obrazložitvi sodbe selektivno upoštevalo zgolj tiste dele izpovedbe A.A., s katerimi je utemeljevalo svojo odločitev, v ostalih delih pa je njegovo izpoved enostavno prezrlo. Do vsebine izpovedb tožnika in priče B.B. se sodišče ni opredelilo in izpovedb tudi ni analiziralo, niti ni pojasnilo, zakaj naj bi bili tožeča stranka in priča B.B. neverodostojni oziroma v čem naj bi se njuna domnevna neverodostojnost sploh kazala. Izpovedbo tožnika je štelo kot način obrambe, glede izpovedbe priče B.B. pa je le pavšalno navedlo, da sodišča ni prepričala, kar je skušalo podkrepiti zgolj z dejstvom, da se tožnik in priča poznata že 30 let. Izpodbijana sodba v tem delu sploh nima nobenih razlogov, čeprav je ena izmed ključnih okoliščin okoliščina, kaj so predstavljala denarna sredstva v višini 10.000,00 EUR, ki jih je A.A. izročil tožeči stranki (vračilo avansa za preureditev stanovanja, kot sta to izpovedala tožnik in priča B.B. in kar izhaja tudi iz predložene izjave oziroma uradnega zaznamka B.B. z dne 19. 7. 2016; ali pa nagrado za domnevno posredovanje). Izpodbijane sodbe tako v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Ker sodišče pri odločanju ni vsebinsko analiziralo in primerjalo ter upoštevalo in se ustrezno opredelilo do celotnih izpovedb vseh zaslišanih prič in izpovedbe tožnika ter jih med seboj tudi primerjalo, prav tako pa se sploh ni opredelilo do predložene izjave oziroma uradnega zaznamka B.B. z dne 19. 7. 2016, je podana tudi kršitev skrbne in celovite dokazne ocene iz 8. člena ZPP, kakor tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oboje v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

Ker je sodišče pri odločanju upoštevalo zgolj tiste dokaze oziroma posamezne dele dokazov, na katerih utemeljuje domnevno zakonitost izredne odpovedi, do vseh ostalih izvedenih dokazov, kakor tudi do številnih drugih zatrjevanj in ugovorov tožnika pa se v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo, je podana tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedenega je izpodbijana sodba očitno arbitrarna in tudi pomanjkljiva, saj mora sodišče v okviru skrbne in celovite dokazne ocene iz 8. člena ZPP odločiti na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (in navedeno tudi ustrezno obrazložiti), saj je tožniku zgolj na ta način mogoče zagotoviti ustrezno obravnavanje pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), kot izpeljavo ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva.

Kljub navideznemu distanciranju sodišča od obstoja znakov kaznivega dejanja po 257. in 263. členu KZ-1 in ugotovitvi o neobstoju odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena KZ-1, pa sodišče utemeljuje obstoj "hujše kršitve" ravno s sklicevanjem na tožniku očitano kršitev, ki je skladna z zakonskimi znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Sodba je nelogična in sama s seboj v nasprotju, saj sodišče v 20. točki obrazložitve ugotavlja, da tožnik ni izpolnil zakonskih znakov niti kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1, niti kaznivega dejanja po 263. členu KZ-1, nadalje pa v okviru utemeljevanja obstoja "hujše kršitve" sodišče ugotovi (22. točka obrazložitve - delno citirana zgoraj), da je tožnik uporabil svoj uradni položaj v zasebne namene in poskušal s tem v zvezi doseči določene koristi, to pa naj bi storil naklepoma, s čimer so v bistvu izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1! Sodišče v utemeljitev obstoja "hujše kršitve" obveznosti iz delovnega razmerja navaja, da bi naj ravnanje tožnika škodovalo ugledu tožene stranke, v zvezi s tem (sicer pavšalno) navede, da je tožnik s svojim ravnanjem okrnil ugled javnih uslužbencev nasploh, ob tem pa se spretno izogiba dejstvu, da je tožniku očitana "hujša kršitev" postala znana javnosti zaradi poročanja medijev. Ugledu tožene stranke nikakor niso škodovala ravnanja, ki se očitajo tožniku, ki so še vedno predmet obravnave zgolj v predkazenskem postopku, ampak nekorektno in neosnovano poročanje medijev. Zaradi medijskega poročanja tožniku ne bi smela biti podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Da je imelo medijsko poročanje v konkretni zadevi velik vpliv, izhaja tudi iz izpovedbe priče C.C., direktorice Finančnega urada v D. od 6. 3. 2017, na katero opira svojo odločitev tudi sodišče (25. točka obrazložitve). Kot ugotavlja sodišče samo je pojem "hujša kršitev" pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. V zvezi z navedenim tožnik primeroma opozarja na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005. Sodišče mora v dokaznem postopku ugotoviti, ali je kršitev PZ sama po sebi taka, da pomeni pomemben razlog in ali je, ob izčrpnem tehtanju interesov pogodbenih strank, zaradi kršitve postalo nadaljevanje delovnega razmerja nevzdržno za stranko, ki je izredno odpovedala PZ. Kršitev pogodbe mora biti groba (huda). Sodišče je z ugotovitvijo, da gre v konkretnem primeru za "hujšo kršitev" kljub temu, da vsebine pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi jih naj tožnik kršil sploh ni ugotavljalo, zmotno uporabilo materialno pravo, sodba pa je v tem delu neobrazložena, saj vsebuje zgolj golo ugotovitev o "hujši kršitvi" in ne vsebuje presoje v smislu odločitve citirane odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Da v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o nobeni kršitvi pogodbenih ali delovnih obveznosti, izhaja tudi iz poročila o izrednem notranjem nadzoru nad delom tožnika, iz katerega je razvidno, da glede dela tožnika, ki je predmet tega postopka, niso bile ugotovljene nobene nepravilnosti, enako pa izhaja tudi iz elektronskega sporočila E.E. z dne 14. 7. 2016, iz katerega izhaja, da je postopke odloga izvršbe potekal kot običajno in da pri tem ni bilo nobenih odstopanj. Tudi iz izpovedb dne 20. 9 .2017 zaslišanih prič izhaja, da ravnanja, ki se očitajo tožniku, niso imela popolnoma nobene zveze z njegovim delom, zaradi česar o kakršnikoli hujši kršitvi delovnih obveznosti ni mogoče govoriti. Vendar pa se sodišče tudi do navedenih dokazov (še zlasti poročilo o izrednem notranjem nadzoru, elektronska sporočila E.E. ipd.) v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo.

V obravnavani zadevi tudi kumulativni pogoj, t. j., da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ne bi bilo mogoče, ni izpolnjen. Sodišče poskuša le pavšalni očitek tožene stranke v sami izredni odpovedi v sodbi utemeljiti s tem, da bi naj bilo zaradi okoliščin in narave kršitev javnega uslužbenca omajano zaupanje javnosti v zakonito delovanje Finančne uprave RS, oprlo pa se je na izpoved priče C.C., direktorice Finančnega urada v D. od 6. 3. 2017, ki je izpovedala, da je glede obravnavane zadeve seznanjena iz medijev, saj je bil dogodek precej odmeven. Moralno škodo je tako toženi stranki kot tožniku povzročilo medijsko poročanje in ne tožniku očitana ravnanja, medijske objave pa so temeljile na očitkih oziroma obstoju domnevnih kaznivih dejanj tožnika, v zvezi s katerimi je sodišče v izpodbijani sodbi samo ugotovilo, da ne obstoji izpolnjenost zakonskih znakov s strani tožnika.

Tožnik meni, da je njegovo sklicevanje na diskriminacijo v konkretnem primeru utemeljeno. Tožena stranka niti zoper F.F., ki je pripravil odlog izvršbe, niti zoper G.G. ali H.H. (ki je odlog odobrila), delovnopravno ni ukrepala, čeprav je bil tudi F.F. v postopku preiskave, ne obstaja noben utemeljen razlog, da tudi tožnik (ki pri odločitvi, da se A.A. izvršba odloži, ni z ničemer sodeloval niti kakorkoli posredoval) ne bi smel svojega dela opravljati najmanj do izteka odpovednega roka. Glede na obravnavanje preostalih delavcev, to so F.F., G.G. in H.H., je tožena stranka tožnika obravnavala diskriminatorno, saj je samo on prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče pa se je v zvezi z očitki diskriminacije opredelilo samo do H.H., ne pa tudi do F.F. in G.G., zaradi česar je sodba tudi v tem delu pomanjkljiva oziroma neobrazložena, s čimer je podana tudi kršitev tožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in posledično 6. člena EKČP. 4. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje, upoštevajoč stališča pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

7. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje ustrezno obrazložitev z jasnimi razlogi o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti. Pritožba neutemeljeno uveljavlja navedeno absolutno bistveno kršitev z navedbami o nasprotju med ugotovitvijo, da je tožnik pri A.A. ustvaril vtis, da lahko posreduje in vpliva na potek postopka izvršbe na nepremičninah A.A., ter ugotovitvijo, da je A.A. vedel, da FURS lahko odloži izterjavo dolga ali dovoli obročno plačilo. Med navedenimi ugotovitvami ni nobenega nasprotja, zlasti če se upošteva celotna izpoved A.A., ki je natančno opisal svoje kontakte s tožnikom, ki mu je ponudil svetovanje oziroma pomoč, potem ko je tožnik za svoje usluge v zvezi z odložitvijo izvršbe zahteval plačilo pa je podal zoper tožnika kazensko ovadbo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker naj ne bi imela nobenih razlogov v zvezi z vprašanjem, ali so denarna sredstva v višini 10.000 EUR, ki jih je A.A. izročil tožniku, nagrada za domnevno posredovanje v zvezi z odlogom izvršbe ali pa vračilo avansa za preureditev stanovanja, o čemer so različno izpovedali tožnik in priča B.B. na eni in A.A. na drugi strani. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje v zadostni meri in dovolj jasno obrazložilo svoje ugotovitve v zvezi z navedeno bistveno okoliščino. Pritožba je torej tudi v tem delu neutemeljena, zlasti ker tožnik navedeno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja zlasti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, s čimer uveljavlja druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Tožnik iz istega razloga, to je zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in materialno pravnimi stališči sodišča prve stopnje, uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP zaradi neupoštevanja določbe 8. člena ZPP, ki določa, da sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Sodišče prve stopnje je citirano določbo spoštovalo, dokazna ocena je natančno obrazložena, prepričljiva in logična saj zajema vsa za odločitev bistvena dejstva. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da naj bi sodišče selektivno in nepopolno upoštevalo le dele izpovedi A.A. ter da ni vsebinsko analiziralo izpovedi tožnika iz prič, saj to ne drži. Prav tako pa dokazna ocena ni bistveno pomanjkljiva zato, ker se sodišče prve stopnje ni natančneje opredeljevalo do uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 18. 7. 2016, ki se nanaša na izjavo B.B., podano v predkazenskem postopku. B.B. je bil namreč o istih vprašanjih zaslišan kot priča pred sodiščem prve stopnje, njegovo izpoved pa je sodišče prve stopnje upoštevalo in dokazno ocenilo skupaj z drugimi dokazi. V povezavi s kršitvijo 8. člena ZPP tožnik uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP z navedbami o očitni arbitrarnosti in bistvenih pomanjkljivostih izpodbijane sodbe, vendar prav tako neutemeljeno. Tožniku so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje dane vse možnosti ustreznega obravnavanja pred sodiščem, tako da mu je bila v polni meri zagotovlljena pravica do sodnega varstva.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Odločilna dejstva, ugotovljena v izpodbijani sodbi, so zlasti naslednja: - Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu finančni kontrolor svetovalec v Oddelku I., Sektor J. pri Finančnem uradu D., na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2014. - Dne 16. 7. 2016 je prejel obvestilo o nameravani izredni odpovedi in vabilo na zagovor za dne 9. 8. 2016 ter sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 15. 7. 2016, zagovora pa se ni udeležil, čeprav je bil pravilno vabljen in pisno seznanjem z očitanimi kršitvami.

- Dne 22. 8. 2016 je bil tožniku vročen sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 8. 2016 na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Zoper sklep je vložil pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom z dne 6. 10. 2016 zavrnila.

- Postopek izredne odpovedi je bil izveden potem, ko je tožena stranka prejela odredbo ... z dne 13. 7. 2016, na podlagi katere je Okrožno sodišče v Murski Soboti zoper tožnika odredilo hišno preiskavo in preiskavo osebnih vozil, v kateri je bila odrejena tudi preiskava pisarne, ki jo je uporabljal tožnik v poslovnih prostorih FURS D.. Iz odredbe izhaja, da je bila 7. 7. 2016 s strani tožilstva na predlog policije izdana odredba za izvajanje ukrepa tajnega opazovanja po 149. a členu ZKP in ukrepa navideznega dajanja podkupnine po 155. členu ZKP, s strani Okrožnega sodišča v Murski Soboti pa je bila izdana tudi odredba za izvajanje ukrepa nadzora vsebine telefonske komunikacije s prisluškovanjem in snemanjem.

- V izredni odpovedi se tožniku očita, da je v aprilu in maju 2016 v komunikaciji z A.A. izkoristil svoj položaj uslužbenca Finančne uprave RS (FURS) in pri njem ustvaril vtis, da lahko posreduje in vpliva na potek postopka izvršbe na njegovih nepremičninah; da je 21. 6. 2016, kot nagrado za A.A. prikazano opravljeno posredovanje in vplivanje na potek postopka izvršbe na njegovih nepremičninah, od njega zahteval 20.000,00 EUR v gotovini; da je dne 13. 7. 2016 v posledici opisanih ravnanj od A.A. prejel 10.000,00 EUR. Očitala mu je, da je z opisanimi ravnanji izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.), znake kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po 263. členu KZ-1 ter da je huje kršil dolžnost opravljanja dela v organiziranem delovnem procesu in pod navodili delodajalca, prepoved škodljivega ravnanja in druge delovne obveznosti.

10. Svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbe ZDR-1, ki se nanašajo na izredno odpoved, ki jih je navedlo v 6. točki obrazložitve sodbe. Upoštevalo je tudi določbe KZ-1, in sicer določbe 257. in 263. člena, glede na to, da se je izpodbijana odpoved nanašala na odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V zvezi z odpovednim razlogom po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa je upoštevalo zlasti določbe 37. člena ZDR-1, ki delavcu prepoveduje vsa ravnanja, ki glede na naravo dela materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

11. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženka upoštevala zakonska določila o postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter da so ravnanja, ki se očitajo tožniku v izredni odpovedi, dokazana. Pravilno je presodilo, da ni dokazan odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker v tožnikovem ravnanju ni vseh znakov očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena (zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic) oziroma po 263. členu KZ-1 (sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje). Ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu Pdp 569/2018 pa je v novem sojenju pravilno presodilo, da je v tožnikovem primeru dokazan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in da je izpolnjen tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. 12. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča in da je sodba preuranjena, ker ugotovitve o obstoju obeh odpovednih razlogov za izredno odpoved temeljijo na istem dejanskem stanju, ki je predmet predkazenskega postopka, to je v fazi preiskave. To za presojo odpovednih razlogov za izredno odpoved, zlasti glede odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, sploh ni relevantno.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami oziroma z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je natančno in prepričljivo obrazložena zlasti v točkah 10. do 13. obrazložitve izpodbijane sodbe.

14. Pravilna je presoja, da je odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, saj je dokazano, da je tožnik v aprilu in maju 2016 v komunikaciji z A.A. izkoristil svoj položaj uslužbenca FURS in pri njem ustvaril vtis, da lahko posreduje in vpliva na potek postopka davčne izvršbe na nepremičnini, dne 21. 6. 2016 pa je kot nagrado za prikazano posredovanje od A.A. zahteval 20.000 EUR, nato pa je od A.A. dne 13. 7. 2016 prejel 10.000 EUR v posledici teh ravnanj. Glede poteka dogodkov in komunikacije med tožnikom in A.A. je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo izpoved A.A., ki je potem, ko je tožnik od njega zahteval plačilo za uslugo, zoper njega podal kazensko ovadbo, v nadaljevanju postopka pa je moral sodelovati s policijo, s strani katere mu je bilo svetovano, naj se poskuša s tožnikom dogovoriti za nižji znesek, kar mu je tudi uspelo, tako da je tožniku izročil le 10.000 EUR, po tožnikovem ustnem zagotovilu, da bo s tem zadeva v zvezi z odlogom izvršbe urejena. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je izpoved A.A. štelo za verodostojno in bolj prepričljivo od izpovedi tožnika in priče B.B., saj je sodišče prve stopnje zanjo navedlo dovolj prepričljive argumente. Zato niso utemeljeni pritožbeni očitki o bistvenih pomanjkljivosti dokazne ocene. Pritožba se sicer sklicuje na selektivno upoštevanje le posameznih delov izpovedi A.A., pri tem pa ne konkretizira, katerih delov njegove izpovedi sodišče ni upoštevalo, pa bi jih kot bistvene moralo. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita, da je izpoved A.A. štelo za resnično zaradi njene skladnosti z odredbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti Pp 2/2016/5 z dne 13. 7. 2016 in zapisnikom o zasegu predmetov z dne 13. 7. 2016, čeprav teh listin ni dokazno ocenilo in ne da bi se opredelilo do vsebine zapisnikov o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 27. 6. 2016. Ni bistveno, da se sodišče ni natančneje opredeljevalo do vsebine navedenih listin iz predkazenskega postopka, ki jih je pri presoji upoštevalo, odločilno je, da je izpoved A.A. v bistvenem skladna z njegovimi izjavami v predkazenskem postopku in podano kazensko ovadbo, zlasti ker konkretnih navedb, ki bi kazale na neskladnost izpovedi navedene priče z vsebino listin, pritožba ne izpostavlja.

15. Dovolj natančna in prepričljiva je tudi dokazna ocena izpovedi tožnika in priče B.B., v zvezi z bistveno okoliščino, kaj so predstavljala denarna sredstva v višini 10.000 EUR, ki jih je A.A. izročil tožniku in so bila tožniku zasežena s strani policije. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju in pravilni oceni vseh izvedenih dokazov in glede na vse ugotovljene okoliščine, v katerih je potekala komunikacija med tožnikom in A.A., utemeljeno verjelo njemu in ne tožniku, ki je prikazoval, da je zaseženi denar dejansko vračilo polovice avansa, ki ga je (v višini 20.000 EUR) v maju 2016 dal A.A. za adaptacijo stanovanja v K., ki naj bi ga preuredil v dve manjši stanovanji, ker pa A.A. ni pravočasno začel z izvajanjem del, je zahteval vračilo avansa. Tožnikovo izpoved je sicer potrdil kot priča zaslišani B.B., ki naj bi mu A.A. povedal o dogovoru s tožnikom za adaptacijo in o tem, da mu je tožnik dal avans, B.B. pa je izjavo o tem podal tudi na policiji, vendar je tako njegova izpoved kot tudi izjava, razvidna iz uradnega zaznamka, precej splošna, saj se podrobnosti ni spominjal. A.A. pa je izpovedal ravno nasprotno – da se s tožnikom za adaptacijo in avans ni nikoli dogovarjal, niti ga ni prejel. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo njemu in za to navedlo dovolj prepričljive razloge. Na eni strani povezavo med tožnikom in pričo B.B., na drugi strani pa dejstvo, da je poslovanje med tožnikom in A.A. v zvezi z adaptacijo in plačilom avansa (brez pisnih dogovorov, brez pisnega potrdila o plačilu in vrnitvi avansa v večjem znesku) vsaj zelo neobičajno in nenavadno, zlasti ker je tožnik vedel za A.A. davčni dolg in izvršbo na nepremičnini, ker mu je pri reševanju te problematike pomagal. Poleg tega pa po oceni pritožbenega sodišča ni verjetno, da bi A.A., v kolikor bi se res dogovarjal za adaptacijo in prejel avans, podal kazensko ovadbo zoper tožnika. Ni verjetno, da bi se nekdo poslužil takšnih ukrepov z namenom, da bi se izognil vračilu domnevnega avansa za prevzeto delo. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je očitano ravnanje tožnika, čeprav niso dokazani vsi znaki očitanih kaznivih dejanj po citiranih določbah KZ-1, nedopustno in da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti prepoved škodljivega ravnanja po 37. členu ZDR-1, pa tudi določbe 93. člena ZJU, ki določa, da mora javni uslužbenec opravljati delo v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike ter 8. in 21. člen Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (Ur. l. RS, št. 8/2001). S tem, ko je pri A.A. ustvaril vtis, da lahko posreduje in vpliva na potek postopka izvršbe na njegovih nepremičninah in zahteval ter prejel nagrado za svoje domnevno posredovanje, pa je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, izrabil svoj položaj in delodajalcu povzročil vsaj moralno škodo oziroma je škodoval ugledu delodajalca. Pravilna je presoja, da obravnavanega ravnanja tožnika ni mogoče šteti le za lažjo kršitev. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre že ob upoštevanju narave kršitve, ki je povezana s položajem javnega uslužbenca, za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Gre za ravnanje v nasprotju s predpisi in Kodeksom ravnanja javnih uslužbencev. Nedopustno je, da javni uslužbenec izrablja svoj uradni položaj v zasebne namene in poskuša s tem v zvezi doseči določene koristi zase, takšno ravnanje pa je tožniku dokazano, čeprav v zvezi s samim delom tožnika nepravilnosti niso bile ugotovljene in čeprav tožnikovo "posredovanje" za rešitev problema A.A. ni bilo usmerjeno k temu, da bi se opravilo kakršnokoli nezakonito dejanje s strani sodelavca F.F.. S svojim ravnanjem je tožnik nedvomno škodoval ugledu državnega organa, pri katerem je zaposlen, posebno, če se upoštevajo njegove pristojnosti in položaj. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da imajo takšna ravnanja javnih uslužbencev lahko škodljive posledice in da je zaradi takšnih kršitev lahko omajano zaupanje javnosti v zakonito delovanje FURS. Tožena stranka je tudi v odpovedi pravilno izpostavila, da za javnega uslužbenca, ki je pooblaščena uradna oseba FURS, velja še večja zaveza ravnati skladno z veljavnimi predpisi in etičnim kodeksom. Pravilen pa je tudi zaključek, da gre v obravnavanem primeru za hujšo kršitev, ki je že po svoji naravi takšna, da ima za posledico porušeno zaupanje med javnim uslužbencem in delodajalcem, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zato je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. To pa pomeni, da so neutemeljene tako pritožbene navedbe, s katerimi tožnik oporeka pravni kvalifikaciji očitanega ravnanja kot hujše kršitve, kakor tudi stališče, da naj v obravnavanem primeru ne bi bil podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR- . Pri tem se tožnik sicer sklicuje na sodno prakso, to je na odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005, vendar neutemeljeno, isto pa velja za izpostavljanje okoliščine, da naj bi ugledu tožene stranke nikakor ne škodovala ravnanja, ki se očitajo tožniku, ki so še vedno predmet obravnave zgolj v predkazenskem postopku, ampak nekorektno in neosnovano poročanje medijev.

17. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče tudi v zvezi s tožnikovim ugovorom, da je ukrepanje zoper njega posledica diskriminacije. Pri tem je potrebno izpostaviti stališče Vrhovnega sodišča RS v podobnem primeru VIII Ips 1799/2016, na katerega opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo. V tem primeru je bilo poudarjeno, da je v takšnih primerih nesprejemljivo s sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev od delodajalca zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker je nekaterim drugim delavcem ob enakih kršitvah ni.

18. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek in niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe v skladu z določbo 154. člena ZPP. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, 2/04 in nasl.).