Jedro

Določbe 1. odstavka 395. člena ZKP si ni mogoče razlagati tako, da se mora drugostopenjsko sodišče izjaviti o vseh navedbah v pritožbi, ampak samo o tistih, ki so odločilnega pomena za pravilno in zakonito presojo zadeve. Če pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi sklepi v sodbi prvostopenjskega sodišča, ni dolžno ponavljati argumentov, ki jih že vsebuje izpodbijana prvostopenjska odločba.

Sklicevanje na zgolj eno pravnomočno odločbo, v kateri da je šlo za podobne dejanske in pravne okoliščine, in je v njej sodišče odločilo drugače, nikakor ni podlaga, ki bi utemeljevala zatrjevano kršitev ustavnih pravic do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Ker je iz opisa razvidno, da je obsojenec takoj, ko je zapeljal čez prelomnico, zadel v smučarja S.L., da ju je nato "vrglo" (kar je treba razumeti, da poslej svoje vožnje nista mogla več nadzorovati), v oškodovanca, ni mogoče šteti, da je iz tega razbrati, da je pretrgana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem obsojenca in hudo telesno poškodbo oškodovanca, saj je bilo ravno obsojenčevo ravnanje tisto, ki je povzročilo ugotovljeni potek dogajanja.

Ker je malomarnost v abstraktnem in tudi v dejanskem opisu kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ izrecno navedena, v razlogih sodbe pa so natančno naštete okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil iz nezavestne malomarnosti, opis dejanja ni pomanjkljiv, zato ni podana kršitev 1. točke 1. odstavka 359. člena ZKP. Okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o odsotnosti obsojenčeve zavesti, da lahko zaradi njegovega dejanja nastane prepovedana posledica, ki pa bi se je bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih moral in mogel zavedati, je namreč stvar dokazovanja in zadošča, če so navedene v razlogih sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.2.2001 obsojenega A.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ. Na podlagi 50. člena istega zakonika je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. v zvezi s 1. odstavkom (pravilno bi bilo po 3. odstavku) 134. člena KZ določilo kazen 1 mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi 1 leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in s sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva neutemeljena in vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica obsojenega A.L. v zahtevi navaja, da se drugostopenjsko sodišče do bistvenih pritožbenih navedb ni opredelilo, saj da se ni izreklo o pravnorelevantnih vprašanjih, uveljavljenih v tem pravnem sredstvu (o napačni dokazni presoji izpovedbe priče S.L., kraja nezgode in hitrosti obsojenčeve vožnje, glede obstoja vzročne zveze, obsojenčeve malomarnosti). Zato je mnenja, da sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po 1. odstavku 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe. Če tega ne stori, krši to procesno določbo, ki pa je v postopku z uporabljenim izrednim pravnim sredstvom upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodbe. Navedene določbe pa si ni mogoče razlagati tako, se mora drugostopenjsko sodišče izjaviti o vseh navedbah v pritožbi, ampak samo o tistih, ki so odločilnega pomena za pravilno in zakonito presojo zadeve. Če pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi sklepi v sodbi prvostopenjskega sodišča, ni dolžno ponavljati argumentov, ki jih že vsebuje izpodbijana prvostopenjska odločba. Glede na to, da je sodišče druge stopnje v tej zadevi v celoti sprejelo dejansko in pravno presojo ter razloge, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo svojo odločitev, teh razlogov ni bilo dolžno znova navajati, ampak zadošča, da se je nanje sklicevalo. Zato v zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Zahteva z navedbo, da se je obsojenec v pritožbi skliceval na konkretno pravnomočno odločbo, ki se po videnju vložnice nanaša na enako kaznivo dejanje in podobno dejansko stanje, da pa nanjo pritožbeno sodišče ni odgovorilo, s tem pa prekršilo ustavno načelo pravne enakosti in na njem temelječi obsojenčevi ustavni pravici do enakosti pred zakonom in enakega sodnega varstva (14. in 22. člen Ustave RS), tudi ne more omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne odločbe. Vložnici je treba sicer pritrditi, da sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno, torej tako, da bi o njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih (ali enakih) primerih. Sklicevanje na zgolj eno pravnomočno odločbo, v kateri da je šlo za podobne dejanske in pravne okoliščine, in je v njej sodišče odločilo drugače, nikakor ni podlaga, ki bi utemeljevala zatrjevano kršitev ustavnih pravic. Ob tem pa tudi ni šlo za življenjska primera, v katerih bi se okoliščine prekrivale v tolikšni meri, da bi ju bilo mogoče obravnavati kot enaka. V konkretni zadevi je storilec tridesetletni, izkušeni vaditelj alpskega smučanja, v zadevi, navedeni v pritožbi, pa mlajši mladoletnik, kar pa je osebna lastnost, pomembna pri presoji krivde, ki kaže, da se zadevi v tem pogledu bistveno razlikujeta. Četudi se pritožbeno sodišče o tej pritožbeni trditvi ni izreklo, pa glede na povedano to na zakonito rešitev konkretne zadeve ni imelo nobenega vpliva.

Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, da izrek prvostopenjske sodbe nasprotuje sam sebi, ker da se v njem najprej navaja, da je bilo smučišče zaprto, nato pa da obsojeni ni smučal tako, da ne bi ogrožal drugih smučarjev ter da zato trčil v smučarja S.L., za katerega bi po opisu v izreku sodbe smučišče ravno tako moralo biti zaprto.

Nadaljnje nasprotje zahteva vidi tudi v tem, da sodišče prve stopnje, ko v celoti verjame oškodovancu D.M., najprej ugotavlja, da bi se obsojenec ob primernem načinu smučanja lahko pred oškodovancem varno ustavil, taka ugotovitev pa temelji na predpostavki, da ga je mogel pravočasno videti, v nadaljevanju pa da ugotavlja, da obsojenec oškodovanca ni videl. Dejstvo, da je bilo smučišče zaprto in da se po njem v skladu s določbo 1. alinee 3. odstavka 21. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih (ZVJS) v času zapore ni smelo smučati, nikakor ne izključuje možnosti, da po tako zaprtem smučišču niso vozili tudi drugi smučarji, v konkretnem primeru S.L. Prav tako ni nobenega nasprotja v sodbi med ugotovitvijo, da je obsojenec vozil smuk na smučišču, ki je bilo zaprto zaradi tekmovanja, na katerem so se ob progi nahajali tudi gledalci ter da gre na približevanje nepregledni prelomnici za nevaren način smučanja in da bi ob primernem načinu, s katerim ne bi ogrožal ostalih udeležencev, preprečil trčenje v S.L., nato pa še v oškodovanca, s tem pa tudi hudo telesno poškodbo slednjega. Na tej podlagi zatrjevana bistvena kršitev kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zato tudi ni podana.

Prav tako zahtevi ni mogoče pritrditi, ko enako bistveno kršitev kazenskega postopka uveljavlja s trditvijo, da okoliščine, ki bi utemeljevale obstoj vzročne zveze, v izreku sodbe niso opisane. Iz navedbe v izreku, da je obsojeni naprej trčil v smučarja S.L. in šele nato v oškodovanca, namreč ne izhaja, da je bila vzročna zveza pretrgana. Za tak primer bi šlo le, če bi do hude telesne poškodbe oškodovanca, kot prepovedane posledice, prišlo zaradi vzroka, ki je izven delovanja obsojenca. Ker je iz opisa razvidno, da je obsojenec takoj, ko je zapeljal čez prelomnico, zadel v smučarja S.L., da ju je nato "vrglo" (kar je treba razumeti, da poslej svoje vožnje nista mogla več nadzorovati), v oškodovanca, nikakor ni mogoče šteti, da je iz opisa razbrati, da je pretrgana vzročna zveze med protipravnim ravnanjem obsojenca in hudo telesno poškodbo oškodovanca, saj je bilo ravno obsojenčevo ravnanje tisto, ki je povzročilo ugotovljeni potek dogajanja. Tudi s temi trditvami zato zahteva ne more biti uspešna.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi tudi navaja, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov glede pritožbene navedbe, da v izreku prvostopenjske sodbe oblika nezavestne malomarnosti ni opisana, čeprav gre za zakonski znak kaznivega dejanja. Malomarnost je v abstraktnem in tudi dejanskem opisu izrečno navedena, v razlogih sodbe pa so natančno naštete okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil iz nezavestne malomarnosti. Okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o odsotnosti obsojenčeve zavesti, da lahko zaradi njegovega dejanja nastane prepovedana posledica, ki pa bi se je bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih moral in mogel zavedati, je stvar dokazovanja in zadošča, če so navedene v razlogih sodbe. Zato se ni mogoče strinjati z vložnico, da je opis dejanja tako pomanjkljiv, da je podana kršitev 1. točke 1. odstavka 359. člena v zvezi s 429. členom ZKP.

Prav tako se z vložnico ni mogoče strinjati, da je sodišče prekršilo ustavno načelo zakonitosti in v njem obseženo načelo določenosti dejanja v zakonu (1. člen KZ) ter da je prekršilo prepoved uporabe analogije v kazenskem pravu. Po njenem videnju naj bi namreč ustvarilo novo kaznivo dejanje povzročitve smučarske nesreče iz malomarnosti, ki pa ga v KZ ni. Iz opisa dejanja izhaja, katero dolžnostno ravnanje je kršil obsojenec, da je iz malomarnosti zadel v smučarja S.L. in da sta nato zaradi nadzorovalnega gibanja zadela v oškodovanca D.M. Čeprav ne kaže odrekati, da je tehnika opisa življenjskega primera podobna tisti, ki je značilna za kazniva dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, pa je treba ugotoviti, da opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe iz malomarnosti. Zato je treba zavrniti tudi trditev v zahtevi, da je sodišče ustvarilo neko novo kaznivo dejanje in s tem prekršilo načelo zakonitosti kot temeljno načelo kazenskega prava.

Glede navedbe v zahtevi, da se sodišče druge stopnje ni izjavilo o kršitvah kazenskega zakona, ki jih je v pritožbi uveljavljala, vložnici prav tako ni mogoče pritrditi. V pritožbi se je sicer sklicevala na kršitev kazenskega zakona, vendar pa pri tem ni izhajala iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, marveč iz lastne presoje, da ni dokazano, da je bilo smučišče resnično zaprto, da se zato oškodovanec kot gledalec na progi sploh ne bi smel nahajati, da bi ob pravilni presoji dokazov sodišče moralo ugotoviti, da obsojenčevo smučanje ni bilo objestno, ampak nadzorovano ter popolnoma v skladu z njegovim znanjem. Glede na tako vsebino pritožbe je v tem delu sodišče druge stopnje pravilno štelo, da gre za izpodbijanje dejanskega stanja in na te navedbe tudi zadovoljivo odgovorilo. Zato zahteva tudi v tem delu ne more biti uspešna.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojenega A.L. v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ker zahteva ni utemeljena, jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni A.L. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnino. Glede na merila, predpisana v 3. odstavku 92. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče določilo v znesku 80.000,00 SIT.