Jedro

Pogoji za izdajo začasne odredbe na prepoved izplačila akceptnega naloga.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovoru zoper sklep, s katerim je ugodilo predlog za izdajo začasne odredbe in Agenciji za plačilni promet prepovedalo izplačati akceptni nalog upnika v višini, ki presega 7.866.096,46 SIT.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik nima prav, ko uveljavlja, da ni mogel dokazovati obstoja terjatve v celotni višini, kot je navedena na spornem akceptnem nalogu, ker prvostopno sodišče ni razpisalo glavne obravnave. Za razpis naroka namreč ni bilo nobene potrebe. Dolžnik je utemeljeval svoj ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe s tem, da naj bi mu bil izročen tudi zaradi poplačila dolga družbe B... d.o.o. Akceptni nalog naj bi mu izročil A.Ž., ki naj bi bil pooblaščen za zastopanje tako družbe G... d.o.o. kot tudi B... d.o.o. Prav zato bi ga bilo treba zaslišati kot pričo. Akceptnega naloga ni izdala niti družba G... d.o.o. niti B... d.o.o., pač pa upnik. Ta je na njem tudi jasno zapisal, kakšen je namen plačila ("garancija za G... d.o.o., nar. 1/98 od 16.01.98"). Zato je povsem nepomembno, s kakšnim namenom ga je dolžniku izročil A.Ž. Zaradi tega ni bilo nobene potrebe, da bi ga sodišče zaslišalo.

Pritožniku iz enakega razloga ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da prvostopno sodišče ni upoštevalo njegove specifikacije dolga do obeh omenjenih družb. V tej zadevi namreč ni pomembno, kakšen je bil njun dolg, pomembno je le, za kakšen dolg je upnik izdal akceptni nalog.

Ta dolg je opredeljen z naročilnico št. 1/98, na katero se sklicuje akceptni nalog in z na njeni podlagi izdanim računom št. 00526-98. V postopku na prvi stopnji dolžnik ni uveljavljal napačnega preračuna dolga iz DEM v SIT. V pritožbi uveljavlja, da naj bi tolarska glavnica ob plačilu (25.5.1998) znašala več kot ob izdaji računa (2.2.1998). Pri tem je spregledal, da je znašala manj, ker je v tedanjem obdobju vrednost SIT glede na DEM naraščala in ne padala.

Prav tako ni mogoče upoštevati nateklih zamudnih obresti, ki naj bi po izračunu dolžnika znašale 490.086,90 SIT. O zamudnih obrestih ni namreč ničesar navedel v postopku na prvi stopnji, iz samega akcepnega naloga pa tudi ni mogoče izpeljati sklepa, da ga je upnik izdal za njihovo poplačilo.

Po povedanem pritožbeno sodišče zaključuje, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Po določbi 2. odst. 365. člena ZPP/77 v zvezi z določbama 381. člena ZPP in 14. člena ZIP je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker je ugotovilo, da taki pritožbeni razlogi niso podani, je po določbi 2. točke 380. člena ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker upnik s pritožbo ni uspel, je sodišče druge stopnje sklenilo, da sam trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP in 14. členom ZIP).