Jedro

Očitek obd. zas. tožilki na naroku v kazenskem postopku: "Če ne bi ti lajala na mene, bi bilo vse v redu" je šteti za žaljivega saj so besede izrečene v slabšalni obliki. Bile pa so izrečene v razgovoru s katerim so se skušali razrešiti njuni dolgoletni spori in doseči dogovor o plačilu najemnine s strani zas. tožilke obd. Z izrečenim je obd. v interes varovanja teh koristi povedal le to, da do dogovora ni prišlo predvsem zaradi dotedanjih ravnanj zas. tožilke, ki je prej žalila tudi njega. Vse pa je povedal na način kot je tekel pogovor prej, kar dodatno potrjuje, da besede niso bile izrečene z namenom zaničevanja zas. tožilke.

Izrek

Pritožba pooblaščenca zasebne tožilke Z.G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebna tožilka Z. G. je dolžna plačati 300,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi J. P. oproščen storitve kaznivega dejanja razžalitve po I. odstavku 169. člena KZ, kar mu je je v vloženi tožbi očitala zasebna tožilka Z. G. Odločeno je bilo še, da mora zasebna tožilka (v sodbi napačno navedeno oškodovanka kot tožilka), po določilih III. odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) povrniti stroške kazenskega postopka iz 1.-6. točke II. odstavka 92. člena ZKP, vključno s potrebnimi izdatki obdolženega in potrebnimi izdatki in nagrado njegove zagovornice ter plačati na 300,00 EUR odmerjeno povprečnino.

Proti tej sodbi se je pritožil pooblaščenec zasebne tožilke in v vloženi pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje, katero naj o seji pritožbenega senata obvesti zasebno tožilko in njenega pooblaščenca, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Kljub zahtevi v vloženi pritožbi, da sodišče druge stopnje o svoji seji obvesti zasebno tožilko in njenega pooblaščenca, to tega ni storilo. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbi, vloženi proti sodbi izdani po skrajšanem postopku, v tem primeru pa mora o seji senata stranke obvestiti le, če predsednik senata ali senat spoznata, da bi bila njihova navzočnost koristna za razsojo stvari. Ne prvi, ne drugi, nista prišla do takšnega spoznanja, saj se v spisu nahaja vse potrebno za sprejem odločitve. Sodišče druge stopnje je torej v navedenem delu ravnalo skladno z določili 445. čl. ZKP. Po proučitvi zadeve senat sodišča druge stopnje, v nasprotju s pritožnikom, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja te kazenske zadeve, v postopku, v katerem ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ob razsoji tudi pravilno uporabilo kazenski zakon.

Sodišču prve stopnje je pritrditi v njegovi ugotovitvi, da je bilo z dokazi, navedenimi v razlogih izpodbijane sodbe zanesljivo dokazano, da je obdolženi na naroku v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Velenju, opr. št. K 269/2000 okoli 9.30 ure dne 24. 5. 2005 zasebni tožilki Z. G. res izrekel besede: "če ne bi ti lajala na mene, bi bilo vse v redu". Gre za ugotovitev, kateri izrecno ne oporeka niti obdolženi sam, seveda pa ji ne nasprotuje tudi pritožnik v vloženi pritožbi.

Zasebna tožilka v vloženi zasebni tožbi trdi, da jo je obdolženi z izrekom teh besed razžalil in s tem storil očitano mu kaznivo dejanje. V zvezi s to trditvijo se sodišče prve stopnje pridružuje mnenju zasebne tožilke v toliko, da izrečeno predstavlja pravno nedopusten poseg in napad na njeno dobro ime in čast, ko gre za njeno podcenjevanje in nespoštovanje njenega človeškega dostojanstva. Tudi sodišče druge stopnje ne vidi razloga, zakaj temu ne bi bilo mogoče pritrditi kljub temu, da drži nadaljnja ugotovitev izpodbijane sodbe, da vodilni očitek v izrečenih besedah, torej beseda "lajala" sama po sebi nima posebej poudarjenega žaljivega pomena in vsebine ter jo je mogoče umestiti v neposredno bližino meje, ki objektivno žaljivo loči od objektivno nežaljivega. Gre za izraz, kateri se v pogovornem jeziku uporablja pogosto, z njim pa označuje to, kar je zatrjeval obdolženi, da je tudi zasebna tožilka njega že pred tem večkrat ozmerjala. Pa vendarle gre za očitek, izrečen v slabšalni obliki zaradi česar ga je šteti za žaljivega tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu.

Zgornja ugotovitev pa sama po sebi še ne pomeni, da je storitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja s tem dokazana. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je izrečeno presodilo še v luči določil III. odstavka 169. člena KZ in pri tem tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi te žaljive besede izrekel pri varstvu svojih upravičenih koristi. Drži sicer navedba pritožnika, da vse kar kdo izjavi v kazenskem postopku, kateri se vodi proti njemu, kot je slučaj v obravnavanem primeru, ne predstavlja varstva takšnih njegovih koristi. Pa vendarle ni mogoče mimo tega, da obdolženi žaljivih besed ni izrekel na glavni obravnavi, ampak naroku, za katerega je zlasti priča P. K., po poklicu odvetnik, prepričljivo pojasnil, da se je na njem skušal doseči dogovor o razrešitvi spornih razmerij, katera že vrsto let obstoje med zasebno tožilko in obdolžencem, zlasti o pravici obdolženca do najemnine, katero bi mu bila dolžna plačevati zasebna tožilka. Obdolženi je torej besede izrekel prav v zvezi varstva interesa, katerega je v zvezi z navedenim imel, takšnega, kateri ni bil v nasprotju s pravnimi in splošno veljavnimi etičnimi načeli, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje. Ne drži torej trditev pritožnika, da sodišče prve stopnje tega, katere so bile upravičene koristi, ki jih je obdolženi takrat varoval v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo in s tem tudi ne razlogov o odločilnih dejstvih. To pa pomeni, da s tem ni zagrešilo pritožbeno smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP.

Inkriminiranih besed pa obdolženi, tudi po presoji sodišča druge stopnje ni izrekel z namenom zaničevanja zasebne tožilke. Res je, kar je bilo že povedano, da med njima obstoje dalj časa trajajoči nesporazumi v zvezi s katerimi so se vodili postopki pred sodišči, tudi proti zasebni tožilki v zadevi, katero omenja v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje. Vse kaže, da ti postopki niso privedli do sporazuma med njima, kar izhaja že iz vsebine izrečenega, iz katerega izhaja očitek predvsem tega, da je k temu s svojim govorjenjem, katerega je obdolženi res neprimerno označil z laježem, pripomogla tudi zasebna tožilka. Gre za okoliščino, katere ni mogoče izključiti, kar pomeni, da nerešena razmerja med njima sama po sebi ne morejo pritrjevati trditvi pritožnika, da je že iz tega moč zaznati zaničljivi namen obdolženega. Tega pa ni mogoče razbrati tudi iz načina izražanja ali morda česa drugega. Prav verjetno je, da je bil obdolženi ob izreku žaljivih besed razburjen, kot je rekel priča K. "v nekem afektu", kar potrjuje način njegovega takratnega komuniciranja, ko je tudi po navedbah drugih obdolženi ves čas govoril glasneje. Na takšen način je izrekel tudi zanj obremenjujoče besede, kar pomeni, da pritožnik nima prav v navedbi, da bi naj bile te izrečene s polno mero sarkazma in ironije. Seveda pa ob povedanem ni videti prav nobene potrebe po angažiranju izvedenca psihiatra, saj ta kaj več o navedeni okoliščini, ne bi mogel pojasniti. Zaradi njegovega neagažiranja torej sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, svoje odločitve pa tudi ni oprlo na dokaz, na katere je ne bi smelo, saj izpoved priče K. to nikakor ni, kot zmotno meni pritožnik.

Zaradi povedanega pritožbi pooblaščenca zasebne tožilke ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Zasebna tožilka z vloženo pritožbo ni uspela, zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka, pa tudi njenimi premoženjskimi razmerami, kot izhajajo iz podatkov spisa.