Jedro

Pri časovno odloženih obveznostih konkretizacija pravnega standarda „pretežnosti izpolnitve“ ne more biti (samo) količinska, saj bi takšna razlaga omogočala nepošteno ravnanje in špekuliranje strank. To pa je ravno predmet varstva uzakonjenega pravila teorije o realizaciji oblikovno pomanjkljivih pogodb. Odločilni argument v prid presoji o pretežni izpolnitvi sporne pogodbe revizijsko sodišče vidi v okoliščini, da sta določeno časovno obdobje obe stranki izpolnjevali vsaka svojo obveznost, zaradi česar se je tožeča stranka lahko upravičeno zanesla, da tožena stranka šteje oblikovno pomanjkljivo pogodbo za veljavno. Dejstvo, da je tožena stranka samovoljno prenehala z nadaljnjim izpolnjevanjem svoje obveznosti, ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ), takega pravnega sklepanja ne more omajati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo 26.360,72 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 3.020,69 EUR od 14. 7. 2004 do plačila, od zneska 23.093,52 EUR od 2. 1. 2005 do plačila in od zneska 264,51 EUR od 3. 2. 2005 do plačila ter toženi stranki naložilo tudi povrnitev 2.189,10 EUR pravdnih stroškov z morebitnimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in naložitvijo vseh stroškov postopka v plačilo tožeči stranki, podrejeno pa njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču in naložitvijo revizijskih stroškov v plačilo tožeči stranki.

3. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Zato se po drugem odstavku 130. člena ZPP-D nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; pred tem in v nadaljevanju ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči druge in prve stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločila dejstva: pravdni stranki sta sklenili ustno kupoprodajno pogodbo, s katero je tožena stranka, na podlagi popisa blaga z dne 30. 8. 2003, prevzela v last blago za kupnino 33.568,67 EUR (kolikor je znašala tudi dogovorjena nabavna vrednost blaga), katero se je zavezala plačati v desetih obrokih (na podlagi izstavljenih računov); tožeča stranka je svojo obveznost iz pogodbe izpolnila v celoti (izročitev blaga), deloma pa tudi tožena stranka (plačilo prvih dveh računov in delno tretjega ter potrditev razlike po tretjem računu); tožeča stranka ni podala izjave o odstopu od pogodbe.

Presoja utemeljenosti revizije

6. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo razlike do celotne kupnine iz ustno sklenjene prodajne pogodbe na obroke. Bistvo spora je bilo v vprašanju, ali je bila med strankama sklenjena prodajna pogodba na obroke (kot je zatrjevala tožeča stranka) ali pogodba o komisijski prodaji (kot je ugovarjala tožena stranka). Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da sta pravdni stranki sklenili ustno prodajno pogodbo na obroke. Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka sporno pogodbo izpolnila v celoti, tožena stranka pa deloma, sta sodišči nižjih stopenj presodili, da je ustno sklenjena pogodba konvalidirala (58. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), posledično pa ugodili zahtevku na plačilo razlike do dogovorjene kupnine.

7. Na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje in preizkušeno pred sodiščem druge stopnje, je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kljub temu pa pretežni del revizijskih trditev pomeni prav uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revidentka se namreč po eni strani sklicuje na dejstva(1), ki nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah v izpodbijanih sodbah; po drugi strani pa podaja nestrinjanje(2) z dokazno oceno sodišč nižjih stopenj. S temi revizijskimi navedbami se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

8. Predmet tega spora ni odločanje o zahtevku na ugotovitev ničnosti pogodbe oziroma na njeno razveljavitev zaradi izpodbojnosti. Zato se revizijskemu sodišču ni bilo treba opredeliti do revizijskega očitka, da naj bi bila tožena stranka ob sklepanju pogodbe v »bistveni zmoti«. Tožena stranka pa tudi ne more uspeti s sklicevanjem na nesporazum pri sklepanju pogodbe (16. člen OZ), saj v reviziji ni izpodbijala ugotovitve sodišča druge stopnje, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala dejstev, ki bi utemeljevala uporabo navedenega pravnega pravila.

9. Revizijsko sodišče nima pomislekov v presojo sodišč nižjih stopenj, da ustno sklenjeni prodajni pogodbi na obroke, za katero je sicer predpisana pisna oblika (523. člen OZ), ob upoštevanju teorije realizacije (58. člen OZ), ni mogoče odreči veljavnosti. Pravna teorija je namreč enotna, da je namen predpisane obličnosti pogodbe o prodaji na obroke varstvo pogodbenih strank - tako varstva prodajalca, ki stvar izroči, še preden zanjo prejme plačilo, kot tudi varstva kupca, da so njegove bodoče obveznosti točno določene glede zneska in časa plačila obrokov(3). Revizijsko sodišče se pridružuje navedenemu stališču; pa tudi stališču teorije, da za prodajo na obroke velja teorija o realizaciji(4). OZ namreč v 58. členu priznava veljavnost (v celoti ali v pretežnem delu) izpolnjenim pravnim poslom, ki niso bili sklenjeni v zahtevani pisni obliki, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. Konvalidacija pravnega posla torej ni možna samo v primeru, ko je družbeni interes, ki stoji za obliko, tako pomemben, da ga ni mogoče prezreti(5) (6). Za takšen primer pa pri prodaji na obroke ne gre, saj zakon pisne oblike ne predpisuje v javnem interesu. Iz razloženega sledi, da teorija realizacije velja za prodajo na obroke, zaradi česar jo je treba uporabiti tudi za presojo v konkretnem primeru.

10. V konkretnem primeru se je pogodba med strankama začela izvrševati: tožeča stranka je svojo pogodbeno obveznost izpolnila v celoti (izročitev blaga pred plačilom kupnine), tožena stranka pa je plačala prva dva računa za kupnino in delno tretjega ter potrdila razliko po tretjem računu. Zato revizijsko sodišče ne sprejema izvajanj revidentke, da je pravni standard „pretežne izpolnitve obveznosti“ v konkretnem primeru mogoče ugotoviti zgolj z matematično operacijo (da je tožena stranka plačala le 22% dogovorjene kupnine(7)). Pri časovno odloženih obveznostih namreč konkretizacija pravnega standarda „pretežnosti izpolnitve“ ne more biti (samo) količinska, saj bi takšna razlaga omogočala nepošteno ravnanje in špekuliranje strank. To pa je ravno predmet varstva uzakonjenega pravila teorije o realizaciji oblikovno pomanjkljivih pogodb(8). Odločilni argument v prid presoji o pretežni izpolnitvi sporne pogodbe revizijsko sodišče vidi v okoliščini, da sta določeno časovno obdobje obe stranki izpolnjevali vsaka svojo obveznost, zaradi česar se je tožeča stranka lahko upravičeno zanesla, da tožena stranka šteje oblikovno pomanjkljivo pogodbo za veljavno. Dejstvo, da je tožena stranka samovoljno prenehala z nadaljnjim izpolnjevanjem svoje obveznosti, ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ), takega pravnega sklepanja ne more omajati.(9) Revizijsko sodišče zato pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da sta pravdni stranki v pretežnem delu izpolnili svoje obveznosti iz (ustno sklenjene) prodajne pogodbe na obroke.

Odločitev revizijskega sodišča

11. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker so se te izkazale za neutemeljene in ker ni zasledilo zmotne uporabe materialnega prava izven okvirov revizijskih navedb, na kar je bilo revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

12. Odločitev o stroških revizije temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka).

Op. št. (1): Da je imela tožena stranka sporno blago v svojih poslovnih knjigah zavedeno kot tuje blago v svojem skladišču, tožeča stranka pa kot svojo zalogo v tujem skladišču; da je bila med strankama sprva dogovorjena provizija v višini 40% prodajne vrednosti; da naj bi tožnica prišla v trgovinski lokal in trgovko vprašala, koliko njenega blaga je že bilo prodanega; da je tožeča stranka po prenehanju najemnega razmerja sporno blago prevzela nazaj kot svoje blago; da je bilo na izdanih računih navedeno odpoklicano (prodano) blago.

Op. št. (2): Da izdani računi, način prodaje tožničinega blaga (z odčitavanjem preko črtne kode, ločeno od toženkinega blaga) ter dopisa z dne 1. 12. 2004 in 10. 12. 2004 dokazujejo, da je bila med strankama sklenjena komisijska pogodba, ne pa pogodba o prodaji na obroke, kot sta ugotovili sodišči nižjih stopenj.

Op. št. (3): Glej S. Ilovar Gradišar: »Obligacijski zakonik s komentarjem«, GV Založba, Ljubljana 2003, 3. knjiga, stran 373; in S. Cigoj: „Komentar obligacijskih razmerij“ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1985, III. knjiga, stran 1609. Op. št. (4): Glej S. Ilovar Gradišar: »Obligacijski zakonik s komentarjem«, GV Založba, Ljubljana 2003, 3. knjiga, stran 373. Op. št. (5): Tako A. Polajnar-Pavčnik: „Neveljavnost pogodb, doktorska disertacija“, Ljubljana 1980, stran 90. Op. št. (6): „Načelo o realizaciji bo absolutno izključeno le v primerih, ko je oblika absolutum in imanentna določenemu pravnemu poslu,“ tako A. Polajnar-Pavčnik v „Obligacijskem zakoniku (OZ) (splošni del) s komentarjem“, GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, stran 374. Op. št. (7): Tožena stranka se v reviziji sklicuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sama izpolnila pogodbo v višini 7.454,49 EUR (od celotne vrednosti blaga v višini 33.568,67 EUR), kar se ujema s tožbenimi trditvami, da je tožena stranka poravnala prvi račun z dne 1. 10. 2003 v višini 3.378,58 EUR, drugi račun z dne 3. 11. 2003 v višini 3.491,67 EUR in del tretjega z dne 5. 1. 2004 v višini 584,21 EUR.

Op. št. (8): Glej A. Polajnar-Pavčnik: „Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del) s komentarjem“, GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, stran 374, 2. točka („Pomen norme“).

Op. št. (9): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 1028/2007 z dne 8. 10. 2009 (9. točko obrazložitve).